Avto potrebuje servis
Ne glede na znamko in starost avtomobila je njegovo redno servisiranje prvi in glavni pogoj, da bo ta brez večjih problemov služil svojemu namenu. Motorno olje, hladilna tekočina, pnevmatike, ležaji, jermena, mortizerji, akumulator in še marsikaj ostalega so potrošni materiali avtomobila, katere je na določene termine obvezno potrebno zamenjati. Kot lastnik avtomobila naj bomo s tem seznanjeni.
Takoj od nakupa avtomobila ima njegov lastnik vsakoletne stroške v zvezi z njim. Redni servisi z menjavo olja in ostalega potrošnega materiala, menjava pnevmatik, plačilo cestnine in registriranje avtomobila so lahko presenetljivo visoki letni stroški. Posledično s tem prične marsikateri lastnik avtomobila varčevati. Naj bo to z uporabo cenejših potrošnih materialov, nerednimi servisi ali redkejšim menjavanjem pnevmatik. Vendar z varčevanjem pri vzdrževanju avtomobila se praviloma naredi več škode kot koristi. Še posebej, če se to gleda z dolgoročnega vidika. Ceneni avtomobilski materiali so pogosto sumljivega izvora in s tem običajno manj kvalitetni od originalnih proizvodov. Z nerednim servisiranjem lahko motorju našega avtomobila naredimo veliko, če ne že kar nepopravljivo škodo. Varčevanje pri menjavi pnevmatik pa lahko za nas postane celo življenjsko nevarno.
Zakaj redno servisirati?
Že pri nakupu avtomobila se je vredno pozanimati koliko časa velja garancijska doba in kateri deli avtomobila so upoštevani v njo. Veliko sedanjih avtomobilskih proizvajalcev ponuja tudi podaljšano garancijo. Odvisno od proizvajalca ta zajema različno velik obseg avtomobilskih delov. Glede na to, da ima vsak sedanji avtomobil preko 7000 gibljivih delov, je mogoče pametno investirati tudi v podaljšano garancijo. Ko garancijski rok poteče, seveda ugodnosti v zvezi z njim ne veljajo več in morebitni stroški okvar slonijo na naših ramenih. Vedeti moramo, da so okvare gibljivih in obremenjenih delov kar pogoste. Drugače povedano je okvara avtomobila le vprašanje časa. Možnost okvare se sorazmerno viša z starostjo avtomobila. Nekdanji novi avtomobili izpred dvajset ali trideset let so bili resnici na ljubo bolj vzdržni kot sedanji. Vendar so bile cene takratnih novih ali rabljenih avtomobilov precej višje. Torej nižja cena, ki jo plačamo ob nakupu avtomobila se nam pozneje »zviša« z višjo ceno vzdrževanja vozila. Še ne dolgo nazaj je bila velika večina avtomobilskih delov motorja mehanskih. Zaradi tega je tudi zahtevnejši servisni poseg opravil skoraj vsak priučeni avtomehanik. Marsikateri enostaven servis z menjavo olja je izvedel kar lastnik avtomobila sam. Že nekaj zadnjih let pa so vsi proizvajalci avtomobilov ogromno mehanskih delov zamenjali z elektronskimi komponentami. S tem se je način servisiranja avtomobilov popolnoma spremenil. Avtomehaniki potrebujejo nenehno novo znanje z usposabljanji, saj se elektronski deli nenehno izpopolnjujejo. Za odkritje napake pri delovanju avtomobila je sedaj potreben poseben računalnik, imenovan »tester«. Priznani serviserji zagotavljajo določen čas garancije na originalne vgrajene nadomestne dele in opravljeno delo pri posegih. Večina avtomobilskih proizvajalcev stalno preverja delovanje svojih vozil, in sicer tudi, ko so že udeležena v prometu. Ob tem ni tako redek pojav, ko zaradi možnosti okvar posameznega dela proizvajalci določijo tehnične izboljšave. Te pa v času rednega servisa opravi le strokoven avtomehanik, ki je stalno seznanjen z novitetami. Vsak opravljen vzdrževalni pregled avtomobila serviser potrdi z žigom v knjižici vzdrževanja, kar ohranja vrednost vozila pri nadaljnji prodaji. Z drugimi besedami to pomeni, da bomo avtomobil, ki ima v servisni knjižici dokazila o njegovem rednem vzdrževanju, praviloma lažje in za višjo ceno prodali. Odvisno od proizvajalca avtomobila so servisni pregledi v različnih intervalih. Njih avtomobilski proizvajalci določajo predvsem na dosedanjih izkušnjah in na osnovi kakovosti motornega olja. Servisni pregled avtomobila običajno nastopi po prevoženih 15.000, 20.000 ali 30.000 kilometrov. Ker znaten delež voznikov v enem letu ne prevozi tolikšno količino kilometrov, večina avtomobilskih proizvajalcev predpisuje, da v primeru nedoseganja predpisanih prevoženih kilometrov, servisni interval nastopi v obdobju enega leta. Namreč kljub ne prevoženih zahtevanih kilometrov je v določenem obdobju potrebna zamenjava motornega olja in nekaterih tekočin ter pregled vitalnih delov. Glede na število prevoženih kilometrov lahko izbiramo med običajnim ali podaljšanim servisnim intervalom. Pri podaljšanem servisnim intervalom serviser zamenja motorno olje, kateri ima daljši rok uporabnosti. Ker je takšno olje precej dražje v primerjavi z običajnim, se podaljšan servisni interval priporoča le, če prevozimo veliko kilometrov. V primeru, da vozimo krajše razdalje in opravi naš avto manjše število kilometrov, je vsekakor cenejša opcija običajen servisni interval. V servisni avtomobilski knjižici je sicer razvidno na koliko časa oziroma na koliko pretečenih kilometrov je potrebno opraviti servisni poseg. Že vsi sedanji avtomobili imajo za lažji nadzor v armaturni plošči vgrajen elektronski prikazovalnik servisnih intervalov. Ta opozarja čez koliko časa oziroma kdaj je potreben naslednji servis.
Kaj vse obsega servis?
Kaj je potrebno preveriti in zamenjati pri vsakem servisnem pregledu? Ne glede na število kilometrov, običajno pri vsakem servisnem pregledu serviser zamenja motorno olje in filter olja. Preveri zavorni sistem oziroma debelino sprednjih in zadnjih zavornih oblog ter nivoja zavorne tekočine. Poleg tega preveri še delovanje žarometov, stanje akumulatorja in nivoja kisline v njem ter stanje pnevmatik in tlaka v njih. Serviser preko računalnika analizira pomnilnik napak elektronskih sestavnih delov vozila in resetira prikazovalnik servisnih intervalov. Dodatne posege se opravi v odvisnosti od starosti vozila in števila prevoženih kilometrov. Ti posegi so: zamenjava zračnega filtra, bencinskega ali naftnega filtra, filtra potniškega prostora, zavorne tekočine, hladilne tekočine, svečk (vžigalnih za bencinske in ogrevalnih za dizelske motorje), jermenov, itd. Za delovanje motorja je zadostna količina dovolj kvalitetnega olja ključnega pomena. Če je v motorju premalo olja, se ta med delovanjem pregreje in lahko povzroči trajne poškodbe na vitalnih delih motorja. Takšna poškodba motorja je izjemno velik strošek. V nekaterih primerih celo tako velik, da popravilo motorja sploh ni več smiselno. Čeprav nas signalna lučka na armaturni plošči opozori na minimalno količino olja v motorju, je priporočljivo, da približno na vsakih dva tisoč kilometrov, še posebej pa pred daljšim potovanjem z merilno palico preverimo nivo olja v motorju. Na merilni palici mora zgornji nivo olja vedno biti med oznakama za maksimalno in minimalno količino. Če je pod slednjo oznako, naj olje še pred vožnjo dolijemo v motor. Pri vseh avtomobilskih motorjih je manjša poraba olja normalen pojav. Višina porabe ni odvisna samo od starosti avtomobila in pretečenih kilometrov, temveč tudi od vrste motorja in posameznega proizvajalca. Poleg redne servisne menjave olja je pomembno, da se izbere ustrezno novo olje. Namreč na trgu so motorna olja precej različnih kakovosti, ki se razlikujejo tudi glede na vrsto motorja. Mineralno olje je na osnovi surove nafte, popolnoma sintetično olje je na osnovi kemičnih in petrokemičnih sestavin, polsintetično olje pa je kombinacija obeh. V kolikor izberemo neustrezno olje, lahko pride celo do poslabšanja delovanja motorja. Mednarodne norme kot so ACEA, API in ILSAC razvrščajo motorna olja glede na njihovo kakovost. Enako normo lahko ima mineralno, sintetično ali polsintetično olje. Sintetično olje ima praviloma bolj kvalitetno lastnost mazanja. V knjižici vzdrževanja, kjer je navedena oznaka primernega motornega olja, se lahko prepričamo o ustrezni uporabi.
Nevarne obrabljene pnevmatike
Kljub temu, da je že kar odveč poudarjati o velikem pomenu dobrih pnevmatik za varno vožnjo, vsako leto znova velik del voznikov varčuje ravno pri tem. Ob tem pa ne razmišljajo ali niti nočejo razmišljat, da s tem ne ogrožajo le sebe, ampak tudi ostale udeležence v prometu. Od pnevmatike pa ni odvisen le dober oprijem vozila s cestiščem, temveč je posredno odvisno tudi vzmetenje in zaviranje vozila; torej tudi udobje vožnje. Pri pnevmatikah naj preverjamo predvsem obrabo in višino tlaka. Presenetljiv je podatek, da so nepravilno napolnjene pnevmatike vzrok kar šestini vseh prometnih nesreč. V nevarnih situacijah so premalo napolnjene pnevmatike manj zanesljive. Prenizek ali previsok tlak v pnevmatikah je pogost vzrok hitrejše in povečane obrabe pnevmatik. Zaradi tega se slednje pregrevajo in se hkrati poveča poraba goriva. Previsok tlak povečuje obrabo pnevmatike na notranjem delu tekalne površine, prenizek tlak pa zviša obrabo na zunanjem delu pnevmatike. Vse prepogosto se zgodi, da tlak v pnevmatikah preverimo le na pogled ali ga sploh ne. Zaradi nenehnega procesa širjenja tlaka se lahko v treh mesecih ta zniža za 0,2 bara. Vsaj enkrat mesečno naj z merilnikom preverimo višino tlaka v pnevmatikah. Preverjanje naj opravimo pri hladni pnevmatiki. V primeru, da je avtomobil precej obremenjen s prtljago ali številnimi potniki, je potrebno temu primerno povečati tlak v pnevmatikah. Višina tlaka za posamezni avtomobil je navedena na nalepki, nameščeni na notranji strani okvirja voznikovih vrat, v notranjem predalu, na notranji strani vratc za dolivanje goriva ali v knjižici vzdrževanja. Pogosto se zgodi, da z avtomobilom zapeljemo preko ostrih robov kot je robnik, bankina, hitrostna ovira, kamen, luknja, itd. Z nenadnim in močnejšim pritiskom na mehko gumasto površino lahko na pnevmatiki nastane izboklina ali zareza. Poškodba lahko postane vidna tudi šele po večjem številu prevoženih kilometrov. Zato naj občasno pregledamo, če avtoplašč nima izboklin ali zarez. Na dotrajanost pnevmatik pa ne vpliva samo globina profila, temveč tudi njihova starost. Svetovni proizvajalci avtoplaščev si sicer niso enotni glede življenjske dobe pnevmatik. Nekateri priporočajo njihovo menjavo, ko so starejše od 5 let, drugi imajo dobo 6 let in celo 10 let. Dejstvo pa je, da po večletnem obdobju zaradi kemičnih in fizikalnih procesov izgubijo sposobnost optimalnega oprijemanja cestišča. Na življenjsko dobo pnevmatik vpliva tudi pravilno skladiščenje, vrsta cestišča, način vožnje, teža tovora in pravilen pritisk v pnevmatikah. Zamenjane pnevmatike je potrebno hraniti na suhem in temnem prostoru. Položene so lahko ena na drugi, vendar ne postavljene pokonci, saj se po dolgem času v takem položaju lahko ukrivijo. Zadostna globina profila se izkaže predvsem na mokrem cestišču, saj kanali profila odvajajo vodo in s tem skrbijo, da ima pnevmatika dober oprijem s cesto. Ne glede na vrsto pnevmatike, najmanjša dovoljena globina profila znaša 1,6 mm. Strokovnjaki priporočajo, da se njih zamenja z novimi že, ko se globina profila zmanjša pod 2,5 mm. Čeprav se nam zdi, da je zimska sezona še daleč, se kljub temu počasi približuje 15. november. S tem datumom morajo biti vsa vozila opremljena z zimsko opremo. Pogosto se zgodi, da nas prvi sneg preseneti že prej. Tudi v tem primeru je pred omenjenim datumom obvezna zimska oprema. Za zimsko opremo velja, da morajo vsa osebna vozila biti opremljena s štirimi zimskimi pnevmatikami (M+S) z minimalno globino profila 3 mm ali s štirimi letnimi pnevmatikami, ki imajo ravno tako vsaj 3 mm globino profila ter dodatne snežne verige v priboru. Vse štiri pnevmatike morajo biti enake velikosti, vrste (poletne ali zimske) in zgradbe (radialne ali diagonalne), na isti osi pa tudi iste nosilnosti, hitrostnega razreda in istega proizvajalca. V zimskem času lastniki vozil marsikdaj vozijo z letnimi pnevmatikami in snežnimi verigami v prtljažniku. S tem želijo privarčevati in hkrati zadostiti zakonu. Vendar kljub zadostnemu profilu se letne pnevmatike povsem drugače obnašajo na snežni in poledeneli cesti kot zimske. Slednje imajo poleg občutno globljega profila in lamel za izpodrivanje snega, tudi mehkejšo gumeno zmes, namenjeno nizkim temperaturam. Pri temperaturah okrog ledišča namreč gumena zmes letnih pnevmatik otrdi, s tem pa se poslabša oprijem pnevmatik s cestiščem in posledično s tem tudi vodljivost vozila. Zaradi tega je priporočeno, da se letne pnevmatike zamenja z zimskimi že, ko zunanja temperatura pade pod 7°C. Ker se bližamo jeseni, bo ta čas prav kmalu. Zato naj pričnemo o menjavi pnevmatik razmišljati že sedaj.c V neposrednem času pred zimsko sezono ali v času sneženja so običajno vsi vulkanizerji polno zasedeni in je dolga čakalna vrsta za menjavo pnevmatik. Poleg tega so v tem obdobju tudi najvišje cene avtoplaščev. V predsezoni, ki se je že pričela, praviloma dobimo bistveno cenejše pnevmatike.
Popravilo avtomobilske pločevine
Vsekakor imajo sedanji avtomobili v primerjavi z starejšimi izpred 20 in več let kakovostnejšo pločevino z bolj učinkovitim zaščitnim barvnim slojem. Že vsi svetovni proizvajalci avtomobilov zagotavljajo 10 in več letno garancijo na prerjavenje pločevine karoserije. Vendar avtomobil je v našem geografskem področju neposredno izpostavljen različnim ekstremnim vremenskim razmeram. Od vročine, dežja in vlage, do zmrzali in snega. K nastanku rje na pločevini usodno pripomore še zimsko soljenje cest. Znano je, da je pločevina nekaterih znamk avtomobilov bolj odporna kot od drugih. V kvaliteti pločevine se lahko razlikujejo tudi modeli avtomobilov sicer istega proizvajalca. Vsekakor pa je pocinkana pločevina bolj odporna na rjo kot če je ta samo prelakirana. Za preprečitev pojava rje na avtomobilski pločevini lahko veliko storimo že mi sami lastniki avtomobila. Kot prvo je pomembno redno pranje avtomobilske karoserije. Poleg vidne avtomobilske pločevine naj operemo tudi spodnji del avtomobila oziroma njegovo podvozje, saj je to daleč najbolj izpostavljeno zimski soli s ceste. Poleg tega pa veliko kovinskih delov ni tako zaščitenih proti rjavenju kot vidni del avtomobilske karoserije. Če avto vozimo na čiščenje v avtopralnico, naj obiščemo le sodobno avtopralnico, ki v svoji ponudbi nudi tudi pranje podvozja. V primeru, da umazan avtomobil direktno peljemo na avtomatsko pralno stezo, nabrani pesek in skupki umazanije v kombinaciji s pralnimi krtačami kaj hitro povzročijo praske na laku karoserije. Zato je predhodno potrebno z visokotlačnim čistilcem in ročno krtačo temeljito oprati celotno karoserijo. Naleteli kamniti drobci izpod kolesa sosednjega ali našega lastnega vozila s časom povzročijo na vsaki avtomobilski pločevini drobne poškodbe z točkovnimi odrgninami in praskami. Zato naj občasno natančno pregledamo lak pločevine in poiščemo nastale poškodbe. Drobne poškodbe enostavno in hitro popravimo s korekturnim lakom. Zatem karoserijo spoliramo s polirnim voskom. S prevoženimi kilometri slej ko prej pride skoraj pri vsakem vozniku do nezgode s trkom avtomobila ali vsaj do opraskanja pločevine. Zlasti pri manjši poškodbi pločevine se kot prvo pojavi vprašanje zamenjati poškodovani del karoserije z novim ali ga sanirati s kleparskim in ličarskim popravilom. Poleg velikosti poškodbe je odločitev seveda odvisna tudi od tega ali imamo avto s strani zavarovalnice kasko zavarovan oziroma tudi za primer poškodbe avtopločevine. Vsekakor pa bo na to vprašanje gotovo lažje od nas odgovoril mojster avtoklepar, ko si bo ogledal poškodovano karoserijo. Vedeti pa moramo, da je udarjeni del pločevine tudi po sanaciji manj trden in ob ponovni nesreči predstavlja večjo nevarnost. V nekaterih primerih je celovito popravilo avtomobila lahko tudi dražje od nakupa novega dela. Z dovolj strokovno kleparsko in ličarsko sanacijo karoserije lahko kar precej podaljšamo življenjsko dobo vozila, saj s tem preprečimo rjavenje in propadanje avto pločevine. Vendar strokovna sanacija pločevine zahteva veliko mero natančnosti, vsaka površnost pa se prej ali slej pokaže s pojavom rje ali kakšne drugačne deformacije na karoseriji. Popravilo karoserije našega avtomobila zaupajmo le usposobljenima avtokleparju in avtoličarju, ki imata s tem že dolgoletne izkušnje. Postopek popravila karoserija avtomobila poteka po naslednjem zaporedju. Najprej mojster v kleparski delavnici na poškodovanem vozilu izvede popis škode, oziroma pregleda katere dele je potrebno zamenjati ali popraviti. Na osnovi tega nam izda predračun stroškov popravila in novih nadomestnih delov. Poškodovane karoserijske dele na dvigalu odstrani z vozila in jih zamenja z novimi ali s kleparskim popravilom sanira oziroma poravna poškodovano pločevino. Težje poškodovano vozilo mojster popravi na ravnalni mizi. To je sicer posebej za takšna popravila namenjena naprava, s katero mojster hitro in natančno popravi poškodovano karoserijo v prvotno stanje. Poravnani del pločevine, na kateri ostanejo različne nepravilnosti, mojster najprej zbrusi z brusnim papirjem. Zatem pločevino razmasti in na poravnano površino nanese poliestrski kit. Odvečni osušeni kit zbrusi najprej z grobim in nato s finimi brusnim papirjem do stopnje prvotne linije pločevine. Vse dele vozila, ki se ne bodo lakirali, mojster zatem ustrezno zaščiti. Sledi ličarski postopek sanirane pločevine v posebej za to namenjeni lakirnici oziroma lakirno – sušilni komori. Pomembno je, da ličarski mojster uporabi dovolj kvalitetne vse ličarske materiale kot so temeljni laki in predlaki na dvokomponentni osnovi in zaščitni antikorozijski premazi ter mase kot so fugirni kiti, izolacijski premazi in tesnilne mase. Večji in usposobljeni avtoličarji imajo lastno mešalnico barv, kjer v najkrajšem času pripravijo (več ali manj) identično barvo originalnemu tonu na vozilu. Če nastanejo na pločevini poškodbe z vdrtinami in vdolbinami in pri tem lak na pločevini ni poškodovan ali počen, se ga uspešno lahko sanira brez lakiranja pločevine. Takšna sodobna tehnika sanacije je tudi do 50% cenejša od klasičnega kleparsko – ličarskega popravila. Popravilo je tudi bistveno hitrejše. Običajno je to opravljeno že v enem dnevu. Poleg tega odpade naša skrb zaradi možnosti nepravega odtenka lakiranega dela vozila. V največ primerih se takšno metodo sanacije avtopločevine uporablja pri poškodbah od toče, lahko pa tudi pri ostalih poškodbah vdrtin oziroma vdolbin pločevine. Sanacija je možna na celo do 20 cm široki vdrtini, kar pa je precej odvisno od pločevine oziroma od modela vozila in lokacije poškodbe.
Popravilo in zatemnitev stekla
Vetrobransko, stransko ali zadnje steklo so seveda najbolj krhki deli avtomobila, zato je njim potrebno posvetiti še toliko več pozornosti. Če se na vetrobranskem steklu pojavi razpoka daljša od 2,5 cm, naj njega čim prej zamenjamo. Stransko in zadnje steklo moramo takoj zamenjati tudi že ob manjši razpoki. Če poškodovano steklo namreč ne popravimo, lahko to kadarkoli poči. Hkrati naše vozilo tudi ne bo uspešno prestalo tehnični pregled. Višina stroška popravila poškodovanega avto stekla je odvisna od obsega poškodbe. V primeru, da je manjša razpoka na vetrobranskem steklu ali je na steklu le odrgnina, njega ni potrebno zamenjati, ampak serviser s primernim orodjem poškodbo hitro popravi. Prasko na steklu lahko enostavno odstrani s poliranjem. Če se avtomobilsko steklo zdrobi, je pomembna predvsem hitra odzivnost serviserja. Torej, da ima steklo za določeni model avtomobila na zalogi in njega s pomočjo primernega orodja in s kvalitetnim lepilom zamenja že v nekaj urah. Nekateri serviserji nudijo tudi montažo stekla na terenu, drugi imajo nadomestno vozilo za čas popravila. V primeru sklenjene zavarovalne police, ki vključuje kritje poškodb na steklih, s popravilom vetrobranskega stekla načeloma naj ne bi imeli nobenih stroškov. Večina mojstrov, ki se profesionalno ukvarja s popravilom ali menjavo avto stekel, sodeluje z večino zavarovalnic in tako namesto nas sami uredijo vso potrebno dokumentacijo z zavarovalnico. Z zatemnjenimi avtomobilskimi stekli dosežemo večjo zasebnost znotraj avtomobila, boljšo zaščito pred vročino in UV žarki (samo nekatere folije), zmanjša pa se tudi nevarnost vloma v avtomobil. Z zatemnjenimi stekli dragocenost, ki jo pozabimo na avtomobilskem sedežu, od zunaj ne bo vidna. Pri tem pa vidljivost iz notranjosti vozila v okolje ne bo motena. Poleg tega je izboljšana tudi varnost, saj nameščena folija na steklu omogoča njegovo izboljšano trdnost. Pri razbitju stekla ostanejo njegovi koščki na foliji in se ne razletijo po notranjosti avtomobila. Hkrati je zatemnjeno steklo tudi bolj odporno na praske in udarce. Celo do 80% zatemnitvena folija prepreči pregrevanje notranjosti vozila. Posledično s tem seveda tudi pripomore k bolj optimalnem delovanju klimatske naprave in manjši porabi goriva. Zaradi bistvenega zmanjšanja prodora sončnih žarkov znotraj vozila se prepreči obarvanje in preperelost plastičnih in oblazinjenih notranjih avtomobilskih delov. Razlog za odločitev zatemnjenega avto stekla je tudi v preprečitvi zaslepljenosti med vožnjo. Vsekakor močna sončna svetloba in intenzivno bleščanje v glavo voznika vplivata na njegovo utrujenost. Zatemnitvena folija tudi prepreči nenadno zaslepljenost zaradi nenadnih močnih direktnih sončnih žarkov. Pomemben faktor, da se zatemnjena stekla vse bolj pojavljajo na avtomobilih je seveda tudi v estetskem videzu, saj vozilo deluje bolj usklajeno in estetsko dovršeno. Običajno tonirano steklo ne vsebuje UV filtrov in s tem UVA žarki prodirajo tudi skozi takšno steklo. Avto steklo s perfomirano folijo ima vgrajeno UV zaščito. S tem prepreči škodljivo UV žarčenje tudi do 99%. Ker temnjenje avto stekel pomeni naknadna predelava vozila, mora takšen avtomobil opraviti homologacijski pregled. Vse predelave se vpišejo v homologacijski kartonček. Večina serviserjev, ki opravljajo temnjenje stekel, nudijo tudi ureditev vse potrebne dokumentacije za vpis predelave vozila v homologacijski kartonček.
Menjava izpušnega sistema
Eden najbolj obremenjenih avtomobilskih delov je izpušni sistem. Spremembe zvoka izpušnega sistema, neobičajne vibracije, vonj po izpušnih plinih v potniškem prostoru, prevelika poraba goriva in ropot pri speljevanju ali ropot z drgnjenjem medsebojnih kovinskih delov, so znaki, da izpušni sistem ne deluje pravilno in ga bo potrebno popraviti ali celo zamenjati. Izpušni sistem sestavljajo vmesni lonec, izpušni lonec, cevi in katalizator. Celoten sistem poteka od motorja do zadnjega dela vozila v dolžino približno 3 metre. Oblika izpušnega sistema je odvisna od motorja in modela vozila. Za zmanjševanje hitrosti, hrupa in temperature plinov je namenjen izpušni lonec. Njegova naloga je tudi, da z izločanjem izpušnih plinov odstranjuje in sčisti škodljive drobne delce, nastale med zgorevanjem goriva. V vmesnem oziroma ekspanzijskem loncu se znižuje tlak in hitrost izpušnih plinov, s tem pa duši hrup. Vse dele izpušnega sistema povezujejo cevi. Glavna naloga katalizatorja je prečiščevanje izpušnih plinov oziroma njihovo zmanjševanje na najmanjšo možno mero. V katalizatorju se škodljivi izpušni plini spremenijo v okolju bolj prijazno zmes CO2, vode in dušika. Ohišje katalizatorja je izdelano iz nerjaveče pločevine. V njem se nahaja keramična sredica, ki je oplemenitena z dragoceno kovino kot je platina, paladij in rodij. Sredica ima obliko satja in je sestavljena iz množice prepustnih kanalov, skozi katere prehajajo izpušni plini. Celoten izpušni sistem je izpostavljen zelo močnim toplotnim in mehanskim obremenitvam. Vibracije, ki jih povzroča motor, tresljaji na neravnem vozišču, agresivna sol, vlaga, dež in blato lahko povzročijo zunanje poškodbe ali pojav korozije na delu izpušnega sistema. Predvsem pa zelo visoke temperature izpušnih plinov, ki lahko presežejo 900°C in njihove agresivne komponente lahko povzročijo poškodbo notranjih kovinskih sten cevi. Zato je pomembno, da je izpušni sistem izdelan iz dovolj kvalitetnega materiala. Od modela avtomobila, načina njegove vožnje in okolja v katerem se uporablja, je odvisno kdaj nastopi čas za zamenjavo izpušnega sistema. Običajno je potrebno izpušni sistem oziroma njegov del zamenjati po osmih do desetih letih. Katalizator lahko celo prej. Njegova delovna doba je od 70000 km do 100000 km. Najbolj pogosti vzroki za njegovo poškodbo oziroma njegovo pregretje so napake v delovanju motorja, napačna uporaba goriva, slabe vžigalne svečke in kabli, večkratni neuspešni zagoni motorja in vžig motorja s pomočjo vleke vozila. Če ima poškodovani katalizator stopljeno keramično sredico, naj še pred njegovo zamenjavo poiščemo in odpravimo vzrok nastale poškodbe katalizatorja. Šele zatem pa njega tudi zamenjamo. Do poškodbe ohišja katalizatorja marsikdaj privedejo tudi močnejši udarci in vibracije s katerimi je obremenjeno vozilo. Izpušni sistem obremenjujejo zlasti kratkotrajne vožnje, ko se nabrani kondenz v izpuhu nima časa izločiti, kar povzroči krajšo življenjsko dobo izpušnega sistema. Da lahko vsa vlaga iz izpuha izhlapi, je priporočljiva vsaj enkrat mesečno daljša vožnja z vozilom. Pri pranju vozila z visokotlačnim čistilcem naj pazimo, da voda ne vstopi v izpušno cev ali celo v lonec.
Zvišanje učinkovitosti motorja
Ne glede na proizvajalca imajo vsi avtomobili izdelani po letu 1990 nadzor elektronskega delovanja motorja (ECU - Engine Control Unit). Torej so krmiljeni preko tako imenovane elektronske krmilne naprave. Njo imajo vgrajeni vsi turbodizelski JTD, HDI, TDCI, DITD, D, CDI, DCI, TDCI, TDI in bencinski »injection« motorji. Elektronska krmilna naprava nadzoruje veliko število parametrov motorja in glede na tabele ter druge enačbe določi optimalno nastavitev vžiga svečk in vbrizga goriva. Poleg tega nadzira še polnilni tlak, izpušne pline, kakovost goriva, itd. Naprednejši sistemi omogočajo tudi prilagajanje delovanja glede na način vožnje (npr. izklop nekaterih cilindrov med čakanjem v križišču). Srce krmilne naprave je program v procesorju, ki odločilno vpliva na ohranitev vseh prej navedenih parametrov. Vsi proizvajalci avtomobilov stremijo k tem, da izdelajo krmilno napravo, katera zagotavlja varnost in vzdržljivost motorja glede na raznolikost vožnje. S tem so mišljene različne ekstremne vremenske razmere, različna nadmorska višina, mednarodne specifične količine izpušnih plinov, različna kvaliteta goriva, itd. Poleg tega se upošteva še različen namen uporabe avtomobila. Avto, ki se na primer uporablja za dnevno dostavo pošiljk ali za taksi, je njegov motor povsem drugače obremenjen kot družinski avtomobil namenjen za vožnjo v službo. Zaradi tega morajo proizvajalci elektronsko krmilno napravo naravnati na maksimalno varno opcijo. Zaradi različnih tržnih zahtev kot so stroški izdelave serijskih motorjev in zavarovalni razredi, še dodatno »zavarujejo motor«. S tem pa avtomobilski motor ni več tako učinkovit kot bi sicer lahko bil. Torej v bistvu proizvajalci vgrajujejo v vozila močnejše motorje kot je to potrebno. S tem si omogočijo večje serije proizvodnje za modele avtomobilov z različnimi nominalnimi močmi. In to kljub temu, da imajo v osnovi vsi enak motor. Torej obstaja določena vrednost rezerve moči motorja. S tako imenovanim Chiptuning-om je možno to rezervo izkoristiti in s tem povečati učinkovitost motorja. Chiptunig je v bistvu sprememba parametrov v elektronskem krmilnem programu. Z optimiziranjem parametrov se poveča trenutna količina vbrizganega goriva in pritisk polnjenja turbine. S tem se doseže boljši izkoristek in boljše delovanje motorja. Ta postane močnejši in živahnejši. Bistveno se dvigne navor v celotnem območju vrtljajev in se s tem izboljšajo pospeški vozila. Hkrati se zmanjša poraba goriva pri vožnji v območju največjega navora. Pri dinamični vožnji z višjimi vrtljaji motorja pa poraba goriva naraste. Zaradi zaščite motorja oziroma blokade vrtljajev se končna hitrost avtomobila bistveno ne spremeni. Pri vozilih s turbo polnilnikom se na ta način poveča moč in navor za 20 do 40%. Boljša učinkovitost motorja je efektivna že takoj po vgradnji chiptuninga. Nekateri novejši avtomobili pa morajo za poln učinek prevoziti nekaj 100 km, da se elektronika motorja samodejno nastavi. Postopek predelave motorja z chiptuningom poteka tako, da se najprej z merilno napravo na valjih opravijo razne meritve in testi, s katerimi se ugotovi pričakovan izkoristek moči. Montaža programskih rešitev v vozilo je dokaj enostavna in hitra. Ob tem ni nikakršnega mehanskega posega v motor. Res pa je, da se v primeru garancijske dobe vozila s posegom v elektroniko motorja na nepooblaščenem servisu, njo avtomatsko prekine. Bojazen, da bi se z vgradnjo chiptuninga odpravila potrebna toleranca glede na način vožnje in okoljskih razmer, je odveč. Po spremembi parametrov v krmilnem programu še vedno ostane prostor za tolerance. Poleg tega za sedanjo zaščito motorja skrbi tudi sama krmilna naprava, katera z različnimi dodatnimi programi preverja prilagojenost parametrov predpisanem področju. Vendar kljub temu, da če se že odločimo za predelavo motorja z chiptuningom, naj bomo previdni pri izbiri serviserja, ki opravlja takšen poseg. Chiptuning mora biti razvit tako, da nikdar ne presega, niti ne dosega meje zmogljivosti motorja in njegovih komponent. Življenjska doba vozila se s tem ne sme zmanjšati. Za dosego tega je pomembna tudi pravilna vožnja predelanega avtomobila. To pomeni, da se hladen motor ne obremenjuje oziroma se ga ne priganja v višje obrate, dokler se motor ne segreje na delovno temperaturo. Poleg upoštevanja rednih servisov vozila in menjave kvalitetnega motornega olja, je priporočljivo, da se po večji obremenitvi motorja njega takoj ne ugasne, temveč se zadnjih nekaj kilometrov vožnje naredi z umirjenim motorjem ali se avtomobil nekaj časa pusti v prostem teku. Na ta način se turbina ohladi preden se motor ugasne.
pripravil: M.A.
