Katero barvo izbrati?
Barve znotraj in zunaj stanovanja so precej bolj pomembne za dovolj zdravo in prijetno bivanje kot si sicer mislimo. V primerjavi z drugimi gradbenimi deli je investicija v nov oplesk notranjih ali zunanjih površin dokaj majhna, dom pa vsekakor v novih barvah povsem drugače zaživi.
Pri pleskanju katerihkoli površin je splošno mišljenje, da je to enostavno delo, ki se ga lahko loti vsak, ki ima vsaj nekaj prostega časa. Vendar, ko se nevajeni tega opravila resneje lotimo, praviloma že na začetku pride do številnih težav. Katero barvo in orodje izbrati za ustrezno površino, kakšen je pravilen postopek barvanja, koliko časa se suši določena barva pred novim nanosom, itd. Če ne prej, se dokončno ustavi naše samostojno pleskanje pri sami izvedbi. Ko nam bo s čopiča nenehno kapljalo in curljalo, bomo dokončno spoznali, da mora pleskanje opraviti mojster, ki ima s tem izkušnje. Pri izbranem mojstru se naj pozanimamo koliko let izkušenj z delom ima za sabo. Dober pleskar mora že v naprej vedeti kakšno barvo bo uporabil za določeno steno, ograjo ali vrata. Dobro je, če vemo ali je natančen in zna paziti, da se ne pripetijo poškodbe na pohištvu ali občutljivih notranjih tleh, oziroma se te površine ne popackajo z barvo. Priporočljivo je, da nam mojster še pred dogovorom izdela natančen predračun, na katerem bo zapisano za kakšno ceno bo prepleskano določeno število kvadratnih metrov površine, v kakšnem času bo delo opravljeno, ali je v ceno vštet tudi material, zaščita pohištva in čiščenje prostorov po končanem delu.
Katero barvo uporabiti?
Več različnih vrst barv je namenjenih za notranje stene in strope z apneno-cementnim ometom. To so apnene, akrilne, disperzijske in barve na drugih osnovah. V največ primerih se uporablja disperzijsko barvo, ki je narejena na vodni osnovi. Ker njo lahko redčimo le z vodo, se ta barva zelo hitro suši. V osnovi je disperzijska barva bela, lahko pa jo tudi toniramo z ustreznimi pigmenti. Za medsebojno vezivo ima takšna barva disperzijo iz sintetičnih ali naravnih materialov, pri katerih velja pravilo, da je barva obstojnejša in kakovostnejša z večjim deležem veziva. Barva ima dobro obstojnost, dobro prekrivnost, zdravju pa je neoporečna. Disperzijsko barvo slabše kakovosti ne moremo brisati z mokro krpo ali umivati, lahko pa jo čistimo s suho krpo. Kvalitetno disperzijsko barvo lahko tudi brišemo s mokro krpo ali jo umivamo. V primeru nanosa barve na novo površino je priporočljivo, da pred prvim nanosom opravimo predpremaz z razredčeno akrilno emulzijo. Pri stenah in stropih, ki so zglajeni z izravnalno maso ali pri adaptaciji prebarvanih površin predpremaza ni potrebno opraviti, tudi če to zahteva podlaga. S čopičem bomo najlažje nanašali disperzijske barve na površino, lahko pa jo tudi z valjčkom ali brizganjem. Za prostore kot je garaža ali delavnica, ki sta bolj izpostavljeni umazaniji, je primerna lateks barva, ki je sicer ravno tako disperzijska barva z ustreznimi dodatki. Odlika te barve je, da je zelo odporna na umazanijo in se jo enostavno čisti z vodo ter čistili. Barv, ki vsebujejo različne dodatke proti razvoju plesni, je na trgu sedaj kar precej. Nekatere so bolj, druge manj učinkovite. S sedanjim visoko tehnološkim razvojem imajo nekateri proizvajalci barv v ponudbi visoko kakovostno specialno disperzijsko barvo, ki zagotavlja dolgotrajno zaščito notranjih površin proti plesni. Z nanosom sloja barve se na njem ustvari konzervans filma, ki ščiti pred razvojem gliv in bakterij. Takšna barva je izdelana na osnovi umetne smole in je brez topil, ter s tem skoraj brez vonja. Njo lahko mešamo z vodo, odporna je na mokro drgnjenje kot tudi na dezinfekcijska in čistilna sredstva na vodni osnovi. Z uporabo svetlejših tonov takšne barve bomo dosegli boljšo učinkovitost proti plesni. Če bomo uporabili močno niansirane barve, se bo zmanjšala učinkovitost zaščite proti plesni. V ponudbi so tudi specializirane tako imenovane »funkcijske barve«, s katerimi lahko stene v stanovanjskih in tudi ostalih prostorih ne služijo le kot pregrade, ampak še za marsikaj drugega. Z nanosom specializiranega barvnega premaza lahko po steni pišemo ali rišemo z nepermanentnimi ali krednimi markerji. Popisane površine enostavno obrišemo s suho ali mokro krpo. Barvo lahko nanašamo na različne podlage znotraj ali zunaj objekta. Takšen premaz, ki je izdelan na vodni osnovi in je brez vonja, odlikuje še njegova visoka pokrivnost in hitro sušenje. Druga posebna barva z magnetizmom omogoča oprijem magnetov na prebarvano površino. En magnet lahko na takšnem barvnem sloju drži tudi do 20 listov papirja. Barva je sicer akrilna lateks vrsta na vodni osnovi, ki se jo lahko prepleska s katerokoli barvo na vodni osnovi. Tretja vrsta takšnih funkcijskih barv je zidna barva za projeciranje, s katero lahko vsako gladko površino hitro in enostavno spremenimo v podlago za optimalno in ostro projekcijo. V ta namen uporabimo osnoven in končni premaz. Z zaključnim premazom dobimo trdo in gladko površino na steni, zaradi katere je projekcija ostra in kontrastno bogata. Omenjene funkcijske barve, ki so izdelane v Evropi, so okolju prijazne in varne za uporabo tudi v notranjih prostorih. Najstarejša zidna barva je apnena barva, ki se danes še vedno precej množično uporablja. Takšna barva je 100% mešanica gašenega apna (naravne surovine) in vode. Zaradi tega je izjemno paropropustna barva. Ker je apno bele barve, smo omejeni z barvno izbiro, saj je takšna barva izključno bela. Primerna je za zidne in stropne površine, ki so konstantno podvržene nekoliko bolj vlažnemu zraku. Najbolj ustrezna podlaga za nanos apnene barve je apneno cementni omet. Betonska površina je manj primerna. Novo površino najprej premažemo s predpremazom, ki ga izdelamo iz razredčene apnene barve v kombinaciji s 70% apnene barve in 30% vode. Če bomo pleskali že prebarvane površine, nam ni potrebno opraviti predpremaza,. Vendar ob tem naj pazimo, da so vsi prvotni premazi iz apnene barve ali na mineralni osnovi. Barvo lahko nanašamo na površino s čopičem, valjčkom ali z brizganjem. Za zelo obremenjeno betonsko površino v največ primerih uporabimo barvo na epoksidni osnovi. Ta je močno odporna na razne kemikalije, naftne in oljne madeže in tudi na mehanske vplive kot so razni udarci, odrgnine ter močna obremenjenost površin. To je še posebej prisotno na garažnih tleh, ki so obremenjena s težo avtomobila, prihaja pogosto do oljnih madežev in raznih odrgnin. Za barvanje tal v manj obremenjenih notranjih prostorih ali tudi za obnovo raznih betonskih delov ograj, stebrov in nosilcev je najbolj priporočljiva akrilna barva. Z njeno uporabo se moramo zavedati, da ta nikakor ne daje tolikšne mehanske in kemične zaščite kot epoksidna barva, zato je namenjena izključno manj obremenjenim površinam, kjer je poudarek predvsem na dekoraciji in zaščiti pred prahom. Za zunanjo uporabo je akrilna barva povsem zadovoljiva, saj je vodotesna in odporna proti UV žarkom. Ravno zaradi te odlike je precej aktualna pri obnovi raznih betonskih zunanjih elementov. Izbira ustrezne barve je še posebej pomembna v primeru adaptacije oziroma ponovnega pleskanja sten in stropov, ki so bile že prej prebarvane. Nikakor ne spada katerakoli barva na vsako površino. Da je obstoječa površina bila prebarvana z apneno barvo, lahko ugotovimo s potegom prsta po površini in v kolikor bo prst postal bel, je bila uporabljena omenjena barva. Preizkus, če je bila površina prebarvana s poldisperzijsko barvo opravimo tako, da del površine rahlo namočimo in v kolikor se ta prične postopoma topiti, je bila prepleskana z omenjeno barvo. V vsakem primeru pa je gotovo najbolje, da pleskamo že prebarvane površine z istimi vrstami barv kot so prvotne ali vsaj s podobnimi. Za druge tipe barv moramo podlago ustrezno pripraviti. Če bomo stare površine le na novo prepleskali, je priporočljivo, da njih predhodno umijemo. Še najlažje bomo to opravili pri apneni barvi, ki jo enostavno odstranimo le z mokro krpo. Disperzijske barve in barve na drugih osnovah bomo morali drgniti močneje, največkrat s pomočjo krtače.
Kako pričeti s pleskanjem?
V primeru adaptacije je pred pričetkom del seveda potrebno prostore pripraviti na pleskanje. Omare, posteljo, sedežno garnituro in ostale pohištvene elemente umaknemo od sten na sredino sobe, prav tako odstranimo vse viseče okrasne predmete. Odvisno od dogovora z mojstrom moramo mi sami ali naš pleskar zaščititi vse predmete, ki ostanejo znotraj prostora, vključno s talno oblogo. Če se kljub temu tla ali deli pohištva popackajo, je pomembno, da madeže obrišemo takoj in ne šele, ko se ti že zasušijo. Natančen pleskar bo sicer že sam takoj poskrbel za odstranitev madežev. Po opravljenem delu je priporočljivo, če natančno pregledamo vse kote, vogale in površine prepleskanih površin in se ob morebitnih napakah dogovorimo, da se te tudi nemudoma popravijo. Z mojstrom se poskušajmo dogovoriti o reklamaciji, oziroma poznejšem popravilu v primeru, če nastanejo po enem ali dveh tednih razpoke na sloju barve ali se prične ta na določenih mestih luščiti. To je lahko posledica slabo ali neustrezno pripravljene podlage, lahko tudi uporaba neustrezne barve. Preden uporabimo katerokoli novo barvo, jo moramo dobro premešati. Vsi proizvajalci imajo na embalaži napisana navodila za pripravo barve. Pravilno namakanje valjčka v vedro z barvo je, da ga pomočimo v barvo globoko le do treh četrtin valjčka in ga povaljamo po rešetki za odcejevanje, da barva ne bo kapljala z valjčka. S tem hkrati namočimo z barvo tudi tista vlakna valjčka, ki so še ostala suha. Vedno najprej nanesemo osnovni premaz. Ko se ta na površini dovolj osuši, nanesemo še prekrivno oziroma zaključno plast. Odvisno od pripravljene površine prepleskamo z osnovno ali prekrivno barvo enkrat, lahko pa bo potrebno tudi dvakrat ali trikrat. Pomembno ob tem je, da se barva dobro osuši, preden pričnemo nanašati novo plast. Pravilen postopek pleskanja je, da najprej pričnemo barvati robove in vogale z manjšim čopičem po celi dolžini v širino približno treh centimetrov. Zatem z valjčkom prepleskamo strop in šele na koncu prebarvamo celotne stene prostorov. Če bomo prepleskali najprej stene in šele zatem strop, bo barva kapljala na sveže prepleskane stene. Pomembno je, da barvo na steno vedno nanašamo najprej v vodoravni smeri in zatem še v navpični. Strope in višje dosegljiva mesta bomo enostavneje in hitreje prepleskali s pomočjo teleskopskega ročaja. Ob tem ne bo potrebna uporaba gradbenega odra. Pleskanje določene površine naj izvedemo hitro in brez prekinitev. Le tako se bo barva sušila hkrati na celotni površini. Po pleskanju naj večkrat zaporedoma prezračimo prostor, da se bo premaz hitreje sušil. Po končanem pleskanju čopiče, valjček ali gobico dobro operemo, sicer bo naslednji dan orodje neuporabno. Najlažje bomo očistili orodje, ki je umazano z barvami na vodni osnovi. Njega le enostavno speremo z navadno vodo. Oljnato barvo z orodja očistimo le s pomočjo razredčila.
Dekorativne obdelave
Enolične bele stene in stropi stanovanjskih prostorov so v zadnjih letih vse manj aktualni. Tako rekoč izginjajo iz sedanjih sodobnih ambientov. Namesto njih postajajo vse bolj modne barvne površine ali površine obdelane z različnimi dekorativnimi tehnikami. Sprva so standardno belo barvo zidnih površin začele zamenjavati umirjene pastelne barve, danes pa postajajo vse bolj modne predvsem intenzivne barve kot so rdeča, rumena, modra in oranžna barva. Vendar intenzivne močne barve je bistveno težje nanašati na površino kot umirjene barve ali celo belo barvo. Kolikor bolj je intenzivna barvna površina, toliko bolj in hitreje je opazna že manjša napaka. Zato mora mojster imeti zadostno tehnično znanje o lastnostih premaznih materialov. Priporočljivo je, da pred nanosom močnejšega barvnega tona nanesemo pastelni ton v odtenku podobnemu končnemu želenemu barvnemu tonu. Lahko pa tudi izberemo barvni odtenek, ki je narejen na obarvani podlagi. Predvsem na ne sijoči matirani intenzivni barvni površini že s potegom prsta nastane svetla praska. Namreč pri premazih s sijajno površino so barvni pigmenti obdani z vezivom, pri matiranih premazih pa so največkrat na površini. Ob razenju z ostrim predmetom po matirani površini pigmente potisnemo na stran in s tem odkrijemo spodnje belo polnilo. Najbolj preprosta rešitev tega je, da izberemo posebne mat barve, pri katerih ta efekt ni tako intenziven, oziroma izberemo namesto matirane, sijočo barvno podlago. Namesto matiranega premaza lahko uporabimo tudi svilnato-sijajni premaz ali zaščitni transparentni premaz, z vsebovanjem velike mere veziv. Dekorativno obdelavo notranjih sten ali stropov lahko izvedemo ročno ali strojno. Pri ročnem slikanju uporabljamo čopiče, valjčke, lopatice, razne gladilke, razne gobe in druge pripomočke za izdelavo slikarskih tehnik s posebnimi učinki. Pri strojni obdelavi uporabljamo razne brizgalke na zrak (kompresorje), visokotlačne brizgalke, elevatorje za nanos kitov in plastičnih ometov, razne električne stroje za mešanje, struganje in brušenje starih slikanih površin, brušenje betona, čiščenje, sesanje, poliranje, ipd. Podlage na katere se nanašajo dekorativne tehnike so lahko najrazličnejše, odvisne od predhodne obdelave, impregniranja oziroma grundiranja podlage. Pri obdelavi podlag je pomembna izbira ustreznega materiala. Dekorativne poslikave lahko izvajamo z različnimi premazi kot so npr. apnene barve, disperzijske, akrilne ali alkidne barve, silikatno-silikonske barve, plastični ometi, premazi na bazi epoksidnih smol ali na bazi poliuretanskih smol, ipd. Dekorativne tehnike in materiali so se s sedanjo sodobno proizvodno tehnologijo zelo spremenili oziroma dopolnili. Na notranjih zidnih površinah lahko tako ustvarimo skoraj kakršno koli imitacijo. Dosežemo lahko videz reliefa usnjene površine, videz različnih kamnitih površin, videz skorje lesa, biserni videz, videz »Jeans« površine in še mnogih drugih imitacij. Pred izvedbo dekorativne obdelave mora biti površina dovolj suha, čvrsta in brez madežev olj ali podobnih nečistoč. Če želimo pridobiti enoten barvni ton podlage, površino prebarvamo z belo barvo. V primeru neravne površine, podlago z gladilko zgladimo s pomočjo kita, prebrusimo suho površino in impregniramo z akrilno emulzijo. Odvisno od vrste dekorativne tehnike postopek dekorativne izdelave izvajamo po različnih postopkih. Zelo atraktiven videz poda stenska lazura s poživljajočimi efekti, ki omogoča poznejše njeno enostavno čiščenje. Primerna je za gladko do nekoliko strukturirano podlago. V tonirani lazuri so svetlo pigmentirani delci, ki se ne mešajo z drugimi barvnimi pigmenti. Najprej nanesemo bel temeljni premaz z disperzijsko vezanim materialom. Ko se temeljni premaz posuši, s čopičem v navzkrižnem hodu nanesemo sloj zaključne dekorativne lazure. Zanimiva dekorativna tehnika je tudi izvedba z lopatico in zaključno obdelavo s tehniko madežev. Z njo dosežemo edinstven dizajn in plemenit videz z dobro obstojnostjo površine. Večbarvni efekti podajo površini naravno-eleganten značaj. Tehnika je sestavljena iz svetlo pigmentiranih delcev, ki se ne mešajo in jih lahko poljubno kombiniramo. Z individualno uporabo materialov in variacijami delovne tehnike lahko dosežemo optično umirjeno ali bolj vpadljivo površino. Z mineralno gladilno tehniko na osnovi apna dosežemo elegantno estetsko dovršeno površino. Apnena gladilna tehnika prepriča s svojo dolgo tradicijo, estetsko površino in ekološkimi lastnostmi. Apno je alkalno in s tem na naraven način preprečuje razmnoževanje in rast bakterij ter gliv. Kapilarnost drobnih por v apnenem materialu omogoča sprejemanje vlage iz prostorskega zraka in njeno oddajanje nazaj v prostor. Z uravnavanjem vlage v prostoru prispeva apno k zdravemu bivanju. Gladke, v izbrani izravnalni tehniki oblikovane površine omogočajo kombinacijo estetike in funkcionalnosti. Takšne površine so lahko svetleče z visokim sijajem, žametno matirane ali v večbarvni izvedbi. Dekorativna obdelava sten in stropov je dokaj strokoven poseg, zato ga naj zaupamo le dovolj izkušenemu mojstru. Ob tem je pomembno, da je mojster dovolj seznanjen z izbrano dekorativno tehniko in se striktno drži navodil izvedbe s strani proizvajalca.
Ponovno aktualne tapete
Medtem, ko so nekdanje tapete z enobarvnim potiskom že precej časa nazaj zginile iz naših domov, se v sedanje sodobne prostore zopet vse bolj vračajo v neštetih barvnih odtenkih in vzorcih. S sedanjo tehnologijo obdelav in tekstur ustvarijo proizvajalci tapet izredne vizualne učinke, ki jih lahko občutimo tudi z dotikom. Tako na primer tapeta iz pliša z enobarvnim ozadjem in velikim vzorcem deluje globinsko in je prijetno mehka na otip, s kristali na kovinskem ozadju tapete pa se doseže izjemno elegantno površino. Nekdanje tapete so bile izdelane na papirnati osnovi, ki pa so bile težavne za odstranjevanje. Sedanje tapete so izdelane iz papirja, flisa, vinila, netkanega tekstilija, svilnatega papirja, ipd. Papirnata tapeta je izdelana iz dveh slojev papirja, pri katerih je zgornji sloj potiskan. Takšna sedanja tapeta je s sodobno tehnologijo izdelana iz trpežnega papirja z različno debelino. Kot takšna je dimenzijsko in UV stabilna. Zagotavlja obstojnost nekje do 20 let, kar je sicer odvisno od proizvajalca in kvalitete tiska. Tapeta iz flisa je izdelana iz posebnega visokokakovostnega tekstilnega materiala, prilagojenega za tapete. Takšna tapeta se ne krči in razteza, kar omogoča hitro in enostavno namestitev. Pri tem lepilo nanašamo le na steno. Omogoča tudi njeno hitro in preprosto odstranitev po suhem postopku. Osnova vinilne tapete je prevlečen papir, ki je po tisku še toplotno obdelan. To poda vidni površini tapete izrazito atraktiven videz. S takšno obdelavo je tapeta primerna tudi za vlažen prostor in močneje obremenjeno steno. Netkani tekstilij je papirju podoben material, ki pa ima močnejša tekstilna vlakna. Zaradi močnejše strukture tapete se ta ne krči. S tem pri njeni namestitvi ni potreben nanos lepila še na njeno hrbtno stran, temveč ga nanesemo le na površino stene. Ker se material ne krči, se stiki nalepljene tapete ne spremenijo, niti se ne tvorijo mehurji. Bistveno bolj enostavno je tudi odstranjevanje takšne tapete. V največ primerih sedanjo tapeto namestimo le na eno steno, ostale stene pa pobarvamo v barve podobne tapeti. S tem si pridobimo učinek celovitosti prostora. Nižji prostor bo vizualno deloval višje, če bomo uporabili tapete z navpičnimi črtami. Ravno obratno bo visok prostor deloval nižji s tapetami z vodoravnimi črtami ali vzorci. Prostor bo deloval večji, če bomo uporabili svetle tapete in vzorce. Velik prostor bo deloval manjši s tapetami z veliki vzorci in močnimi barvami. Namestitev oziroma lepljenje tapete je poseg, ki zahteva nekaj ročne spretnosti. Podlaga mora biti gladka, suha in brez prahu. Nepravilnosti na podlagi kot so izbokline ali udrtine, prekrita tapeta ne bo zakrila. Celo nasprotno – te bodo še bolj vidne. Odvisno od vrste tapete premažemo njo, steno ali oboje s slojem ustreznega lepila. Trakove tapet previdno lepimo na steno. Ob tem smo pazljivi na stikih pasov, da se medsebojno povsod natančno prilegajo. Še posebno previdnost naj posvetimo različnim robovom površine, kjer je potrebno pravilno obrezati tapeto. Puste bele stene bivalnega prostora lahko zelo intenzivno popestrimo s tako imenovano fototapeto. Kot takšna je postala zlasti med mladimi v zadnjih letih pravi hit pri opremljanju bivalnih prostorov. Tako videz kot tudi material sedanje fototapete nimata prav nič skupnega z nekdanjo enolično stensko tapeto. Sedanja fototapeta je na voljo v neomejenih barvnih odtenkih, različnih materialih, reliefih in z različnimi vzorci ter poslikavami. Povsem individualno si lahko pridobimo celostenski vizualni videz narave, plaže, mesta, priljubljenega risanega junaka, ipd. Po naročilu je lahko izdelana tudi s fotografijo iz našega fotoaparata. Njo se natisne na tapeto s sedanjo tehnologijo digitalnega tiska, ki zagotavlja ne glede na povečavo slike zelo dobro vidnost že najmanjšega detajla na njej. Pogoj ob tem je, da je fotografija izdelana z visoko gostoto slikovnih točk. Poleg tega je s sedanjo digitalno tehniko možno prilagoditi odtenke barv na fototapeti drugim barvam na stenah in ostale stanovanjske opreme, tako da je stilsko povsem usklajena s celotnim prostorom. Z razliko od nekdanje klasične tapete sedanja fototapeta tako kot stena omogoča, da prostor diha. Poleg tega lahko izbrano fototapeto natančno prilagodimo dimenzijam podlage. Ko izberemo motiv, proizvajalcu sporočimo točne dimenzije stene, na katero želimo namestiti fototapeto. Ta njo torej individualno izdela oziroma natisne na željene dimenzije. S takšno tapeto prekrijemo celotno steno od enega do drugega roba. S steno oblepljeno s fototapeto si pridobimo trodimenzionalni občutek prostora in si na ta način z njo optično razširimo prostor. S fotografijo narave si v zaprt prostor pridobimo občutek bivanja v naravi. Zaradi praktično kakršnegakoli videza fototapete, njo lahko umestimo prav v vsak prostor in to ne glede na stil opreme. Z neomejeno izbiro dizajnov tapete lahko njo prilagodimo glede na stil notranje arhitekture. Fototapeta je pogosta stenska obloga tudi med kuhinjskimi elementi, kjer pa moramo zaradi prisotnosti vlage in za potrebe čiščenja izbrati pralno tapeto ali tapeto na steklu. Fototapeto namestimo na ravno, čisto in suho podlago. Morebitno umazanijo, prah in ostanke vlage s površino stene najhitreje odstranimo s krpo iz mikrovlaken, ki ne pušča sledov. Morebitna novo nanešena zidna barva mora biti dobro posušena, kar pomeni, da se suši vsaj dva do tri tedne, preden namestimo fototapeto. Pri nekaterih vrstah fototapet je potrebno za njihovo namestitev posebno lepilo, ki ga predhodno nanesemo na steno. Fototapeto na površino z lepilom previdno in natančno nalepimo. Preprosto in hitro namestitev omogoča samolepljiva fototapeta. Njo lahko tudi enostavno in hitro zamenjamo, ko se naveličamo njenega videza, ne da bi pri tem kakorkoli poškodovali podlago. Ob njeni odstranitvi naj bo temperatura v prostoru najmanj 20°C. Delo si bomo olajšali, če bomo dodatno rahlo segreli tapeto (npr. s sušilcem za lase), saj toplota folijo zmehča.
Kako zaščititi les?
Zunanje lesene površine je potrebno globinsko zaščititi pred vlago in raznim lesnim zajedavcem. To še posebej velja za slabo odporne vrste lesa kot je npr. smreka, jelka, macesen, bor, ipd. Zaščito lahko opravimo s termično modifilacijo (toplotno obdelavo lesa) ali z osnovnim zaščitnim sredstvom za les. Površinski premazi kot so razne barve in laki so namenjeni le za dekoracijo in upočasnjenem sivenju lesa, ne povečajo pa odpornost lesa na njihove škodljivce. Poleg zaščite pripomore osnovni premaz k manjši porabi naknadnih premazov, omogoča enakomeren ton in izboljšuje oprijem. Na leseno površino, ki ni direktno izpostavljena vremenskim razmeram, zaščitno sredstvo v največ primerih nanesemo z brizganjem oziroma s škropljenjem. Les, ki pa je direktno izpostavljen vremenskim pogojem, pa je priporočljivo, da ga namakamo v koritu oz. posebnem bazenu. Le tako bo zaščitno sredstvo prodrlo dovolj globoko v les. Če bomo sredstvo s čopičem površinsko nanašali na leseno površino, ne bo zagotovljena dovolj učinkovita zaščita. Pred pričetkom barvanja nove lesene površine mora ta biti dovolj suha in obrušena, saj se bo le v tem primeru nanešena barva dovolj vsrkala. Zaščitni premaz vsebuje biocidna sredstva, ki so lahko okolju škodljiva. EU je v zadnjih 15-tih letih uvedla kar nekaj predpisov, ki imajo stroga merila glede škodljivosti teh sredstev na človeka in okolje. Kljub temu naj ob izbiri zaščitnega sredstva preberemo njegovo deklaracijo. Pozanimajmo se naj tudi ali proizvajalec zagotavlja, da zaščitne komponente iz lesa ne izhlapijo in se s tem ne izločajo v okolje. Zaščitno sredstvo, ki bo ustrezalo tem pogojem, ga bomo lahko uporabili na lesu, ki bo v stiku z zemljo ali tekočo vodo in tudi v notranjih zaprtih prostorih. Takšnega sredstva ne smemo redčiti, saj s tem zmanjšamo njegovo učinkovitost. S prekrivno zaključno barvo lahko pričnemo pleskati šele po 12-tih urah ali več od impregniranja z zaščitnim sredstvom. Zaključni sloj je lazurni premaz, ki vsebuje razna topila, pigmente, alkidne smole in vodoodbojne snovi. Njegova osnovna naloga je, da zapre površino, s katerim prepreči sproščanje biocidov na površje in hkrati zaščiti les pred vremenskimi vplivi. Na trgu so v ponudbi tankoslojni in debeloslojni lazurni premazi. Tankoslojna lazura prodre globoko v les in na površini naredi le tanek film. Značilnost debeloslojne lazure pa je debelejši film z dodatkom laka ali voska z večjim sijajem. Kot takšna se običajno uporablja za končni premaz po predhodnemu enemu ali dveh slojih tankoslojne lazure. Leseno površino, ki bo izpostavljena vremenskim razmeram, je priporočljivo premazati s tankoslojno lazuro, ki je paropropustna. Le na ta način bo jedro lesa še vedno dovolj zračno, omogočeno pa bo tudi poznejše enostavno obnavljanje lesa s premazi. Debelina posameznega premaza ne sme biti ne predebela in ne pretanka. Pretanek premaz lesu ne bo dal zadostne zaščite. Pri predebelem sloju pa je nevarnost njegovega luščenja. Upoštevamo naj podatek o porabi premaza glede na kvadraten meter, ki je na embalaži vsakega izdelka. V primeru, da bodo lesene površine izpostavljene sončnim žarkom, naj izberemo lazurni premaz z zaščito proti UV žarkom. Prekrivne lazure so na trgu v več različnih odtenkih, poleg tega pa jih je možno še dodatno mešati med seboj. Temnejši odtenek pridobimo z dodajanjem temnejše lazure, svetlejšega pa z dodajanjem brezbarvnega premaza. Sprva so bile na trgu le lazure na osnovi topil. Že nekaj časa pa se za barvanje notranjih lesenih elementov, pa tudi drugod vse več uporablja lazure na vodni osnovi. Vzrok temu je predvsem večja ozaveščenost po čistem okolju in škodljivim vplivom na zdravje. Takšna barva je namreč ljudem in okolju neškodljiva, nima neprijetnega vonja, je negorljiva, enostavno se redči z vodo, hitro se suši in ima dolgotrajno odpornost na obrabo. Kljub temu, da se takšno lazuro redči z vodo, je premaz povsem odporen proti dežju in pranju z vodo. Med postopkom pleskanja lazura na vodni osnovi ne sme zmrzniti, dokončen premaz pa lahko kljubuje zmrzali. Pleskanje z njo naj opravljamo pri temperaturi od 15 do 25°C. Kakovost zaščite lesa je pri vodni lazuri ali lazuri na osnovi topil več ali manj enaka, razlika je le v tem, da lazuro na osnovi topil lahko uporabljamo tudi pri nižjih temperaturah. Danes so na trgu tako lazure na vodni osnovi za vse lesene površine, izpostavljene vremenskim vplivom, kot tudi za dekorativno oblikovanje lesenih elementov v notranjih prostorih. V ponudbi so tudi lazure, ki ohranijo vidno strukturo lesa, lazure, ki posnemajo naravno sivenje lesa, lazure s katerimi dosežemo plemenit videz lesenih površin, ipd. Priporočljivo je, da pričnemo z obnovo lesa takoj, ko opazimo prve razpoke na površini pokrivne barve. Sicer bo kmalu za razpokami prišlo do luščenja premaza, ki pa bo zahtevalo dolgotrajnejšo sanacijo. Nepoškodovan les, ki je zaščiten s staro prekrivno barvo enostavno le rahlo prekrtačimo s krtačo in tako odstranimo umazanijo ter slabo oprijete sloje starega premaza. Preko starega premaza nanesemo le dva sloja tankoslojne lazure ali en nanos debeloslojne lazure. Ob tem naj upoštevamo, da z vsakim novim nanosom plasti barve površino potemnimo. Zato naj pazimo, da bomo že na začetku izbrali dovolj svetel odtenek barve. Če se na lesu že kažejo poškodbe od škodljivcev (lesni insekti, gobe, glive, zelene alge), površino najprej skrtačimo. Da bo zaščita lesa kar se da uspešna, naj najprej ugotovimo vrsto škodljivca in obseg napadenega lesa. Na podlagi tega izberemo ustrezno impregnacijsko sredstvo za zatiranje lesnih škodljivcev, ki ga premažemo po celotni adaptirani površini. Ko se impregnacija temeljito presuši, po potrebi površino prekitamo s kitom za les. Nato les prepleskamo z dvema ali tremi nanosi tankoslojne lazure ali z enim oziroma dvema nanosoma debeloslojne lazure. Idealne razmere za pleskanje lesa so pri temperaturi od 20 do 25°C in pri 65% zračni vlagi. Nikakor ni priporočljivo pleskati pri nizkih temperaturah ali površine, ki so izpostavljene neposrednemu soncu. Vlažna ali mokra lesena površina tudi ni primerna za pleskanje.
Kako zaščititi kovino?
Največji problem kovinske površine je korozija. Njo se danes s sodobno tehnologijo proizvodov lahko prepreči z različnimi premaznimi sistemi. V prvi vrsti so to pokrivne barve oziroma emajli, plastificirane prevleke, kovinske prevleke iz cinka, aluminija, kroma, niklja, itd. Največ se seveda uporabljajo premazi. Prednost njih je v možnosti lastne izvedbe, velike izbire proizvodov, različnih barvnih odtenkov in možnost obnavljanja. Izbira premaza je odvisna od vrste površine in želje po končnem izgledu. Zlasti naj bomo pozorni pri »neklasični« kovinski površini kot je pocinkano jeklo, aluminij, baker ali medenina. Na njih se namreč zelo težko dovolj dobro oprimejo standardne potrošniške barve za kovino. Boljša izbira bo specializiran premaz, ki je posebej prilagojen izbrani površini. V pomoč pri izbiri barve naj upoštevamo podatke na njeni embalaži ali na spletni strani proizvajalca. Pri nanosu več slojev barve naj uporabimo, če je le možno barve istega proizvajalca. Tudi, če gre za barve istega proizvajalca, naj barve različnih kakovosti ne mešamo med seboj. Pri prenovi starega opleska z novim je priporočljivo, da na manjšem delu starega opleska pred barvanjem naredimo preizkus, če nova barva ne natopi ali zmehča stare. Pred začetkom vsakega nanosa naj barvo temeljito premešamo. Le v primeru izbranega načina nanašanja kot je npr. brizganje, naj barvo redčimo z razredčilom, predpisanim v navodilih. Barvo naj nanašamo v več tankih slojih, v časovnih presledkih, kakor je navedeno na navodilih embalaže. Če bomo pred nanosom naslednjega sloja površino rahlo obrusili s finim brusnim papirjem, si bomo pridobili lepši videz površine. Premaze za kovine se razdeljuje na enokomponentne in dvokomponentne. Med enokomponentne se štejejo alkidni, akrilni, vinilni, vinilakrilni, katranski in bitumenski premazi. Ti se sušijo z zrakom ali z izhlapevanjem topil. Med dvokomponentne se uvrščajo epoksidni, poliuretanski in katranepoksidni premazi. Njih moramo pred uporabo zmešati v pravilnem medsebojnem razmerju, ki je opisan na embalaži proizvoda (komponenta A in B). Večino premazov nanašamo v dveh postopkih. Najprej premažemo s temeljnim premazom, ki zagotavlja dobro oprijemanje premaza s podlago in preprečuje rjavenje. Ko se ta dovolj osuši, nanesemo zaključni oziroma pokrivni sloj, kateri poda končni videz izdelka. Pri klasičnih mokrih barvah je izkoristek njihovega nanosa le od 30 do 60%. Bistveno boljši izkoristek je pri prašnih barvah, kjer je lahko celo do 95%. Namreč proces prašnega barvanja omogoča sprotno vračanje neizkoriščene barve nazaj v proces barvanja. Na obdelovanec se oprime do 85% barve, preostali prašni delci se ujamejo v posebnih filtrih za zbiranje neuporabljene barve. V teh filtrih se barva prečisti in ponovno uporabi. Pri barvanju z mokrimi barvami je za zadostno zaščito potrebno nanesti več slojev, kar je dolgotrajen postopni proces. Prašne barve pa zagotavljajo povsem zadostno površinsko zaščito že v enem sloju. Za enak obdelovanec pri enaki debelini nanosa barvnega sloja porabimo precej več klasične mokre barve kot prašne barve, ki je suha snov. Ob tem je poraba energije pri zapekanju barve do 50% manjša, saj ni potrebno odpariti topila. Z enim nanosom prašne barve lahko dosežemo debelino plasti od 30 do 120 mikronov, kar pri klasičnem barvanju ni mogoče. Temeljne barve pred tem ni potrebno nanesti. Tudi z vidika varnosti in ekologije imajo prašne barve precej prednosti v primerjavi z mokrimi. Ker so prašne barve povsem suha snov, med postopkom barvanja ni nobenih izpustov hlapov. Takšne barve tudi ne vsebujejo topil ali drugih strupenih snovi. Ker ne vsebujejo hlapnih in vnetljivih sestavin, ne predstavljajo nevarnosti za vžig in eksplozijo. S tem je tudi skladiščenje, transport in uporaba enostavna, saj ni potrebno zagotavljati posebnih varnostnih ukrepov. V dekorativnem smislu so prašne barve povsem primerljive klasičnim mokrim ali jih celo presegajo. Ravno tako ponujajo širok spekter barvnih odtenkov, sijajev in posebnih strukturnih učinkov. Prašno barvanje je torej tehnika, pri kateri se barva v obliki prahu nanese na površino obdelovanca. Postopek se izvaja v komori s posebno pištolo, ki deluje na principu elektrostatike. Obdelovanec se ozemlji ali naelektri z določenim nabojem. Prašno barvo pa se naelektri z nasprotnim nabojem. S pomočjo stisnjenega zraka se barvo po transportnih ceveh privede do zračne pištole, kjer se naelektri in razprši po obdelovancu. Prašni delci se po njem enakomerno oprimejo, saj je zagotovljena elektrostatična privlačnost med barvanim obdelovancem in prašnimi delci. Na koncu postopka se nanešeno prašno barvo še utrdi s pečenjem v peči, kjer je obdelovanec za krajši čas izpostavljen temperaturi od 160°do 200°. S tem se sloj prašne barve postopoma utekočini in z ohlajanjem poveže v trdno celoto. Na ta način se pridobi enakomeren zaščitno-dekorativni barvni sloj z odlično antikorozivno zaščito, z visokim nivojem mehanske trdnosti sloja, dobro odpornostjo na kemikalije, temperaturo in vremenske pogoje. Postopek elektrostatičnega prašnega barvanja se lahko izvaja na električno prevodnih izdelkih, ki zdržijo temperaturo do 200°C. To so najrazličnejši izdelki iz jekla, aluminija, cinkanega jekla, inoxa in različnih zlitin (cinkove, železne, magnezijeve). Prašni način barvanja se uporablja pri širokem naboru izdelkov v kovinski galanteriji, gradbeništvu, gospodinjski opremi, izdelkih za prosti čas, avtomobilski industriji, kmetijski in gradbeni mehanizaciji, itd.
pripravil: M.A.
