Nova kopalnica

Temeljita prenova kopalnice je bila nekdaj zelo zamudno delo, ki je v dokončanem stanovanju investitorju vzelo veliko časa in živcev. Z uporabo sedanjih materialov in možnosti kompletne adaptacije z enim izvajalcem je sedaj povsem druga zgodba. Zato, če se že lotimo prenove, naj kopalnico temeljito adaptiramo z zamenjano opremo, keramiko in če je treba, tudi z izboljšano inštalacijo.

Pri oblikovanju in opremljanju tega prostora si vsi želimo, da bi bila naša kopalnica lepa na pogled, funkcionalna, hkrati pa tudi nezahtevna za vzdrževanje. Vedeti moramo, da je z opremljanjem prostora zelo težko združiti tri tako različne lastnosti. Potrebno je precej truda, časa, domišljije in tudi denarja, da bo naša kopalnica resnično postala prostor, v katerega bomo večkrat na dan z veseljem zahajali.

Hitra prenova kopalnice

Nekdaj se je veliko lastnikov hiš lotevalo prenove kopalnice v lastni režiji. Ostali so si poiskali več različnih mojstrov in poskušali uskladiti njihove izvedbe. Pogosto je bil potreben zidar, vodovodar, električar, keramičar in montažer opreme. Da so si vsi mojstri prilagodili termine izvedb in je celoten postopek adaptacije potekal vseskozi nemoteno, je bilo skoraj nemogoče. Zato je kompleten poseg adaptacije od odstranitve starih keramičnih ploščic do vgradnje nove sanitarne opreme potekal več tednov, marsikdaj tudi več kot mesec dni. V dokončanem stanovanju le z eno kopalnico pa je bilo za lastnika seveda s tem skoraj nemogoče bivanje v času prenove.
Predvsem zaradi tega je sedaj zelo aktualna tako imenovana »izvedba adaptacije na ključ le v nekaj dneh«. Takšno izvedbo ponuja sedaj že veliko število mojstrov. Pri tem gre za kompletno adaptacijo kopalnice, ki je opravljena že v približno desetih dneh. Pod takšno kompletno adaptacijo spada tako svetovanje pri načrtovanju in računalniški izris kopalnice, kot tudi celoten postopek adaptacije. To pomeni odstranitev obstoječe opreme in keramike, morebitna sprememba in sanacija inštalacijskih vodov, morebitna zamenjava ogreval, odvoz celotnega odpadnega materiala, polaganje keramičnih ploščic in njihovo fugiranje, montaža prhe, banje, umivalnika, armatur, WC školjke in kotlička, kopalniškega pohištva, ter na koncu tudi preizkus delovanja.
Poglavitna prednost s takšnim načinom kompletne adaptacije kopalnice je v tem, da namesto nas poskrbi izvajalec za celotno koordinacijo različnih obrtniških del. Ob tem niti ni pomembno ali ima izvajalec svojega zaposlenega zidarja, keramičarja, vodovodarja in električarja, oziroma ima organiziran dogovor izvedbe adaptacije z drugimi obrtniki. Pomembno je le, da ima izvajalec uigrano in usklajeno ekipo različnih mojstrov, ki dovolj kvalitetno in v dogovorjenem roku opravijo svoje delo. Le tako bo kompletna adaptacija kopalnice izvedena uspešno v maksimalno kratkem času.
Takšna izvedba adaptacije nima prednosti samo v hitrejši izvedbi in bolj usklajenem delu mojstrov, temveč tudi v manjši možnosti reklamacij. Če sami najamemo različne mojstre, se ob napakah običajno vedno izgovarjajo drug na drugega. In na koncu smo žrtve napak pri izvedbi le mi sami kot investitor. Pri izvedbi z enim pooblaščenim izvajalcem, ta prevzema odgovornost in daje jamstvo za vsa dela. Torej v tem primeru ne more biti takšnih izgovarjanj.
Kopalniška tla in tudi stene so površine, ki so vsakodnevno redno v stiku z vodo. Zaradi tega obstaja nevarnost zamakanja vode pod keramično oblogo v konstrukcijo stavbe. To pa seveda lahko povzroči resne težave z vlažnimi madeži na stenah sosednih prostorov ali stropu spodnjega prostora. V najhujšem primeru lahko pride tudi do odstopanja ploščic v novi kopalnici. V namen preprečitve tega se pri sedanjih adaptacijah običajno pred polaganjem ploščic poskrbi še za primerno hidroizolacijo tal in sten v kopalnici. To se izvede s pomočjo posebnega tesnilnega hidroizolacijskega traku in ustreznim premazom. Tovrsten trak mora biti elastičen in vodotesen z zadostno odpornostjo na alkalne, kisle in solne raztopine, olja in biti dovolj odporen na različne temperature.

Postopek polaganja keramike

Ker so keramične ploščice med vsemi talnimi ali stenskimi oblogami ene najbolj odpornih in trajnih oblog, jih v smislu dotrajanosti materiala največkrat pri adaptaciji niti ne bi bilo potrebno zamenjati. Vendar videz keramičnih oblog izpred trideset in več let nazaj je povsem nekaj drugega kot pri sedanji keramiki. V največ primerih se izključno zaradi tega pri prenovi kopalnice odločijo investitorji tudi za zamenjavo keramičnih ploščic.
Poleg temeljite adaptacije z odstranitvijo starih ploščic in lepljenjem novih je s pomočjo sedanjih sodobnih impregnacij in lepil možno tudi direktno lepljenje novih keramičnih ploščic preko starih. To je sicer najbolj enostavna, hitra in tudi cenovno ugodna zamenjava keramičnih oblog v kopalnici (izognemo se tudi prahu). Vendar zaradi različnih dejavnikov takšnega načina marsikdaj ni možno izvesti. Težave lahko nastanejo pri neenaki višini starih in novih stenskih ploščic, pri poznejšem nameščanju vodovodnih armatur in WC školjke na priključke, pri zvišanju praga vrat, ipd. Če bodo stenske ploščice položene višje kot so bile obstoječe, je treba za debelino obstoječe obloge na predelu sten kjer stare keramike ni, izravnati steno z izravnalno maso. Z izvedbo novih ploščic preko starih obstoječi priključki marsikdaj ostanejo pregloboko v steni, zato je njih treba podaljšati. Podobna težava nastane tudi pri namestitvi WC školjke. Problem nastane tudi z nastalo stopničko na pragu vrat, ko se zaradi dodatne debeline novih ploščic zviša višina zaključne talne obloge. V primeru, da se bo v kopalnici sanirala vodovodna, električna ali kanalizacijska inštalacija, običajno ni smiselno lepljenje novih preko starih ploščic, saj se razbije že precejšen del stare stenske ali talne keramike.
Za izvedbo zamenjave nove preko stare keramike se morajo obstoječe ploščice še vedno dobro držati s podlago. Znak, da ploščice niso dovolj povezane s podlago, je značilen »votel« zvok, ko potrkamo po njih. Če s podlago ne držijo le določene ploščice, njih odstranimo in praznino s cementno maso ali lepilom izravnamo na višino starih ploščic. Za boljši oprijem se priporoča, da s koničastim kladivom obstoječo glazuro ploščic rahlo napokamo. S posebno impregnacijo površino starih ploščic premažemo. S tem si pridobimo bolj hrapavo površino, kar zagotavlja boljši oprijem lepila. Za lepljenje novih ploščic se naj uporabijo specializirana visoko elastična lepila, ki so namenjena za takšen način izvedbe.
V primeru, da odstranimo stare keramične ploščice, moramo vse neravnine čim bolj izravnati. Večje špranje zapolnimo z malto, manjše neravnine pa izravnamo s pomočjo izravnalne mase. Tako talna kot stenska podlaga mora biti pred začetkom polaganja ploščic trdna, neprašna, dovolj ravna in vpojna za keramično lepilo. Z zobčasto lopatico na površino nanesemo pripravljeno lepilno maso v debelini približno 5 mm. Lepilo nanašamo postopoma. Najprej z gladko stranjo zobčaste lopatice, nato lepilo razmažemo še z zobčasto stranjo. Keramične ploščice takoj polagamo v svež (in ne že osušen) lepilni nanos. Za dosego enakomernih fug med vogale položenih ploščic vstavljamo plastične distančnike. Vsako ploščico pritisnemo na podlago z lepilom in jo čim bolj poravnamo v linijo sosednjih ploščic. Med polaganjem moramo vseskozi kontrolirati ravnost položene obloge in njen naklon.
Po preteku vsaj 24 ur zapolnimo prazne fuge med ploščicami. Pred fugiranjem moramo vse fuge temeljito očistiti. Tako kot lepilo tudi fugirno maso pripravimo po navodilih proizvajalca, ki je navedena na embalaži izdelka. S poravnalno desko ali gumijasto gladilko nanesemo fugirno maso. V diagonalni smeri jo po fugah razmažemo. V isti smeri preostanek fugirne mase potegnemo s ploščic. Da bodo fuge enakomerno poravnane, po 20 minutah postopek fugiranja ponovimo. Na koncu sledi še čiščenje ploščic z mokro gobo. Stranske in kotne fuge zatesnimo s sanitarnim silikonom v isti ali podobni barvi kot so fuge.

Izbira primerne keramike

Pri izbiri nove talne in stenske keramične obloge v kopalnici moramo imeti v mislih, da bo v tem prostoru precej bolj podvržena vodnim kamnom, umazaniji in raznim kemikalijam, ki se uporabljajo pri čiščenju obloge ali naši negi. Hkrati mora biti izbrana talna obloga vzdržna proti obrabi, nedrseča, prijetna na dotik in pogled.
Razlika med ponudbo keramike izpred dvajsetih let nazaj in danes je ogromna. Sedanji saloni s keramiko ponujajo ploščice v vsemogočih barvnih odtenkih z različnimi reliefi in vrsto dodatkov. Zaradi tako obširne ponudbe se običajno kar težko odločimo katere ploščice bi bile najbolj primerne za v naš prostor. Še zdaleč pa ob izbiri ni pomemben le videz keramike. Ploščice slabe kvalitete lahko pričnejo sčasoma celo pokati, se krušiti ali se pojavljajo lise na vidni površini, zato naj pri izbiri pazimo tudi na njihovo kakovost, poreklo in ustrezne certifikate. Keramične ploščice slabe kvalitete, ki so običajno nizkocenovne, praviloma tudi niso dovolj ravne in niso natančnih oziroma istih dimenzij. S tem se seveda pojavijo težave pri vgradnji, kjer niti še tako natančen mojster ne bo mogel izdelati dovolj lično keramično površino.
Glede kakovosti ploščice je pomemben podatek stopnja njene vpojnosti in trdota glazure. Ploščice z vpojnostjo 3% ali manj so primerne tudi za zunanjo rabo, ploščice z višjo vpojnostjo pa se naj uporabljajo le znotraj prostorov. Po sedanjih evropskih normah naj bi imele ploščice vpojnost do 3%. Trdota glazure oziroma stopnja trdnosti ploščic je označena z enoto MOHS z lestvico od 5 do 9. Ta podatke je pomemben, ko izbiramo ustrezne talne ploščice. Še posebej to velja v primeru talnega ogrevanja. Stopnjo obrabe ploščic lahko prepoznamo preko oznake PEI z lestvico od 0 do 5. Ploščice z oznako od 2 do 3 PEI so primerne za obremenitve v stanovanjskih prostorih. Najvišjo trdoto ploščice ima oznako 5 PEI.
Površina keramičnih ploščic je lahko glazirana (sijajna) ali neglazirana (mat). Zaradi lažjega čiščenja se v kopalnici uporabljajo glazirane ploščice. Te imajo gladko površino in visok sijaj. Ploščice z neglazirano površino so deloma porozne in zato pogosto precej bolj problematične za čiščenje, vendar imajo v primerjavi z glaziranimi prednost, da njihova površina ni drsna. Sicer lahko neglazirane ploščice dodatno zaščitimo z lanenim oljem ali silikatnim premazom, s katerim bomo dosegli lažje čiščenje ploščic. Predvsem ploščice z reliefno površino so pogosto težavne za čiščenje. Pred nakupom naj ugotovimo ali bomo s krpo lahko obrisali tudi poglobljeno teksturo v površini ploščic.
Sedanji modni trendi narekujejo čedalje večje formate ploščic. S sedanjo tehnologijo je možno izdelati tudi ekstremno velike dimenzije ploščic. Iz nekdanjih klasičnih ploščic v obliki pravilnega kvadrata ali pravokotnika, sedanje ploščice postajajo vse bolj ozke in dolge. Stenske in talne kopalniške ploščice so sedaj v ponudbi v dimenzijah od 20x50 cm do 30x120 cm. Zaradi novih tehnologij proizvodnje v zahodni Evropi so s tega trga praktično izginile klasične dimenzije keramičnih ploščic.
Površine sedanjih sodobnih keramičnih ploščic pogosto omogočajo posebne vizualne učinke, s katerimi se doseže izjemno popestritev kakršnegakoli prostora. V zadnjih letih so tako aktualne ploščice z 3D površinskim videzom. Modne so tudi ploščice v imitaciji različnih lesenih tekstur in naravnih kamnitih površin ki posnemajo podobo granita, marmorja in ostalih vrst kamnov. Z sedanjo tehnologijo je imitacija lesa ali kamna že tako natančno izdelana, da na prvi pogled vse težje ločimo keramično površino od pristnega lesa oziroma kamna.
Nekdanje bordure so nadomestile tako imenovane »digitech« poslikane posamezne ploščice, ki so namenjene dekoraciji prostora. Te so sedaj po večini cenovno že enake kot osnovne ploščice.
Svetlo sivi in svetlo rjavi odtenki so sedaj ene izmed najbolj aktualnih barv keramičnih ploščic. Ob izbiri primerne barve imejmo v mislih, da s svetlejšo barvo postane prostor optično prostornejši. Na večjih stenskih površinah so trenutno še posebej modni različni geometrijski in cvetlični dekorji, ki so vdelani v glazuro ploščic. Njih je s kombinacijo mozaičnih dekorjev možno uporabiti tudi na manjših stenskih površinah.

Primerna kopalniška oprema

Zaradi nenehne prisotnosti vlage je vidna površina starega kopalniškega pohištva pogosto že načeta, banja je zastarelega videza, robovi umivalnika pa marsikdaj že poškodovani. Če že adaptiramo kopalnico, je vsekakor priporočljivo, da se zamenja tudi celotno staro opremo.
Kot prvo je za kopalniško pohištvo pomembno, da je čim bolj odporno na prisotnost vlage in tudi direktnem stiku z vodo. Največkrat je pohištvo izdelano iz dobro odpornih mediapan (MDF) plošč. Vse bolj je aktualen tudi masiven les, za katerega pa je pomembno, da je dovolj zaščiten pred vlago. Ivernih plošč z laminatno površino se ne priporoča v vlažnem kopalniškem prostoru.
Za lažje čiščenje in daljšo življenjsko dobo omaric je priporočljivo, da so te pritrjene na steno ali stojijo na nogicah vsaj 10 cm od tal, oziroma da ne stojijo neposredno na tleh. V primeru razlitja vode se stene omaric s tem ne bodo namočile, pa tudi pomivanje tal je s tem lažje.
Sedanje oblike in barve kopalniškega pohištva so zelo raznovrstne, tako da običajno nimamo težav s prilagoditvijo keramični oblogi. Ker tehnologija izdelave sedanjih 3D ploščic ne omogoča močnih živih barv ploščic, je posledično s tem sedanje kopalniško pohištvo temnejših barv, saj s tem vizualno pride v svetlem prostoru precej bolj do izraza.
V povprečno veliki kopalnici običajno ni dovolj prostora za namestitev kadi in prhe, zato se moramo odločiti le za eno. Z vidika varčevanja z vodo in praktičnosti umivanja je v prednosti prha. Zgornji del prhe oz. kabina je sestavljena iz dveh, treh ali ene polkrožne steklene stene, od katerih se ena stranica lahko odpira in zapira navzven ali preko druge stranice. V odvisnosti na velikost prostora in lege prhe je ta lahko s kvadratnim, pravokotnim, okroglim ali polkrožnim tlorisom. Kotno prho se lahko vgradi tudi v zelo majhni kopalnici. Pleksi steklo je uporabljeno pri cenejših prhah. Dražje stene prh so izdelane iz kakovostnejšega kaljenega stekla.
Spodnji del prhe oziroma tuš kad je iste oblike kot kabina. Ker se mora kabina natančno prilegati na kad, je priporočljivo, da sta oba dela prhe od istega proizvajalca. Tuš kad je lahko izdelana iz sanitarnega akrila, keramike, vlečene pločevine ali umetnega marmorja.
Kopalna kad je primerna predvsem za družino z majhnimi otroci, kjer se ti lažje umijejo in imajo tudi večje veselje v kopanju. Nepogrešljiva v kopalnici pa je tudi za vodno sprostitev odrasle osebe. Prvotna kad je bila litoželezna. Njo je izpodrinil emajl, danes pa se za izdelavo množično uporablja umetna masa (sanitarni akril), ki je tudi najprijetnejša na dotik in manj drsna. Poleg tega je tovrstna kad tudi bolj izolirana. S tem se podaljša čas izgube temperature vode.
Če že izberemo kopalno kad, naj bo ta dovolj velika, da se lahko zleknemo vanjo. V podolgovati obliki je kad primerna za ob steno. Za v kot kopalnice pa je primerna kotna oblika kadi.
Tako pri prhi kot pri kadi se s povečanjem dodatne opreme (masažne šobe, dodatki s svetlobnimi učinki, ipd) zvišuje seveda tudi njihova cena. Nekateri sedanji proizvajalci ponujajo tudi kombinirane banje s prho, ki predstavlja vse v enem. S tem si pridobimo zadoščenje po tuširanju in kopanju. Vendar je običajno takšna kad manj praktična in elegantna.
Odvisno od načina montaže je umivalnik lahko vgraden, pol vgraden in samostoječ. V manjši kopalnici bo bolj primeren vgradni umivalnik, saj si z njim pridobimo dodatno omarico. Samostoječ umivalnik pa bo v večji kopalnici bolj elegantnega videza.
Oblika umivalnika je lahko klasično ovalna, okrogla, kvadratna, trikotna ali različne nesimetrične oblike. Še vedno se v največji meri uporabljajo keramični umivalniki, ki so v beli barvi. Proizvajalci so jih v zadnjem času izpopolnili v zanimivih oblikah, ki popolnoma nič ne zaostajajo za modernimi materiali. Poleg njih so sedaj v uporabi tudi umivalniki iz sanitarnega akrila, umetnega in naravnega kamna, pleksi stekla, nerjavečega jekla in tudi lesa. Slabost kovinskega ali steklenega umivalnika je čiščenje, saj ga je skoraj po vsaki uporabi potrebno obrisati do suhega, da se ne poznajo sledi vodnih kapljic.
Za kopalniški pult je pomembno, da je praktičen in predvsem odporen na vlago, različne kemikalije in tudi na udarce. Cenovno ugodna varianta je kompletna garnitura z vgradnim umivalnikom, omaricami in pultom kot ga v serijskih izvedbah ponujajo v salonih s kopalniško opremo. Seveda pa še zdaleč takšen pult ni nujno najbolj kakovosten in estetsko usklajen. Unikaten videz kopalnice se bo dosegel z izdelanim pultom po meri. Kot takšen je lahko izdelan iz kerrock materiala, laminata, lesa, stekla, tehničnega (umetnega) kamna in zlasti naravnega kamna. Če želimo v kopalnici prisotnost naravnega materiala, je kamniti pult prava izbira. Kot takšen je lahko izdelan iz granita ali marmorja. Predvsem z granitom se doseže visoko odpornost materiala z enostavnim vzdrževanjem. Površinska obdelava pulta je lahko polirana, ščetkana ali žgana. Pri izbiri strukture in barve kamnitega pulta je potrebno upoštevati skladnost z barvo keramične obloge in predvsem z okensko polico.
Če v stanovanju nimamo posebnega toaletnega prostora, je v kopalnici obvezna še straniščna školjka, izdelana iz keramike. V največ primerih je pričvrščena na tla, lahko pa je tudi na steno. Obvezna oprema školjke je še splakovalnik. Ta je izdelan iz plastike ali keramike. Do nedavnega nazaj je bil praviloma vedno vgrajen za školjko na stenske keramične ploščice. V zadnjih letih njega vse bolj nadomešča vgradni splakovalnik, ki je skrit v zidu. Slednji ima prednost predvsem v lepšem videzu kopalnice in poenostavljenem čiščenju, saj je ta skrit pod keramičnimi ploščicami.
Ob kompletni adaptaciji kopalnice ne smemo pozabiti tudi na primerna ogrevala. Če smo imeli do sedaj v uporabi klasični stenski radiator, je vredno razmisliti, da njega zamenjamo s sodobnim in bistveno bolj praktičnim posebnim kopalniškim radiatorjem. Ta je prepoznaven po značilnih ukrivljenih in nosilnih horizontalnih lokih. S tem je radiator uporaben tudi za priročno sušenje brisač, ne da bi pri tem se zmanjšala učinkovitost radiatorja. S svojo moderno estetsko obliko se tudi bistveno bolj prilagaja sodobnem kopalniškem ambientu. S tem poleg njegove funkcionalne vloge deluje tudi kot dekorativni element.
Kljub stenskim ogrevalom je keramična kopalniška obloga v zimskem času za naše golo telo in stopala prehladno. Zato se pri sedanjih adaptacijah pogosto vgrajuje še dodatno talno ogrevanje. Ker je pri adaptaciji kopalnice vgradna višina talne obloge zelo omejena, je primerna uporaba zlasti električnega talnega ogrevalnega sistema z grelnimi mrežami. Takšen sistem sestavljajo grelni kabli, pritrjeni na mrežo iz steklenih vlaken. Grelni kabel (230 V) je sestavljen iz uporovne žice, temperaturno odporne izolacije iz teflona, zaščite pred sevanjem iz pocinkane bakrene pletenice in zunanjega zaščitnega plašča iz PVC. Širina takšne grelne preproge je 50 cm z dolžino od 1 do 20 metrov. Debelina preproge oz. mreže je 2,7 mm. Grelna moč tepiha je od 75 do 1500 W.

Kopalnica na podstrešju

Čeprav so nekateri skeptični glede suhomontažne gradnje v kopalnici, lahko mavčne plošče kljub prisotnosti vlage uporabimo tudi v takšnem prostoru. Ob tem je pogoj pravilna izbira mavčnih plošč.
Ker je za mavec značilno, da nase prevzema vlago, navadna mavčna plošča ni primerna za vlažen kopalniški prostor. V ta namen je na trgu posebna impregnirana plošča. Ta je sicer izdelana ravno tako iz mavčnega jedra in obložena s kartonom, vendar je plošča v celoti impregnirana. Na ta način se močno zmanjša možnost vpijanja vlage. Na vlago odporna plošča se loči od klasične po barvi kartona. Impregnirana plošča je zelena, medtem ko je klasična bele barve.
Za kopalniške stene, ki vsebujejo vodovodne ter kanalizacijske cevi in na katerih bo pritrjena sanitarna oprema, se priporoča uporabo vodoodporne plošče. Ta ni izdelana iz mavca, temveč iz cementne osnove. Zaradi tega je popolnoma odporna na stik z vodo.
Ker največkrat kopalniške stene obložimo s keramičnimi ploščicami, je priporočljivo podkonstrukcijo obložiti z dvojno oblogo mavčnih plošč.
Suhomontažna pregradna kopalniška stena lahko sprejme vse inštalacijske vode. Vanjo pa lahko vgradimo tudi nosilne konstrukcije za sanitarne elemente. Običajno ima takšna inštalacijska stena dvojno razmaknjeno in vzporedno postavljeno kovinsko konstrukcijo, ki je obložena z dvoslojno oblogo mavčnih plošč. Takšna stena lahko pride v poštev tudi pri zidani steni, na kateri nameravamo vgraditi inštalacijske vode. Inštalacijo zmontiramo neposredno na steno, katero zapremo z mavčno oblogo s kovinsko podkonstrukcijo. Na ta način se izognemo dolbenju kanalov v masivni steni. Res pa je, da s tem nekoliko izgubimo uporabnega prostora.
Mavčne stene so praviloma dovolj močne za razne obremenitve. Lažje predmete pritrdimo neposredno na mavčno ploščo, ki naj bo debela vsaj 12,5 cm. Predmete pritrdimo z vijaki ali vložki za votle stene. Predhodno zvrtamo v mavčno steno luknjo, v katero privijačimo poseben vložek, ki se na zadnji strani plošče razpre. Sanitarne keramične elemente ali viseče omarice, ki so težja bremena, pritrdimo na posebne kovinske nosilce, preko katerih se prenaša vsa obremenitev na nosilne gradbene elemente. Edina težava pri tem je mogoče ta, da moramo že pri sestavi podkonstrukcije predvideti kje točno bodo visela težja bremena, da na tem mestu lahko predvidimo nosilce.

pripravil: M.A.

Najbolj brano