Nova fasada na hiši
Poleg ogrevalnega sistema je najbolj pomemben dejavnik prihranka stroškov ogrevanja dovolj debel fasadni sloj. Znano je, da manj kot 10 cm debel izolacijski sloj že dolgo več ne zadovoljuje sedanjim standardom po učinkoviti rabi energije. Če je naša hiša s starim pretankim fasadnim slojem, so spomladanski meseci pravi čas za temeljito sanacijo fasade. Z novo fasado se bo poleg povsem drugačnega videza hiše račun za kurjavo v naslednji zimi občutno zmanjšal.
Energetske zahteve za stanovanjsko hišo so bile pred dvajsetimi leti povsem drugačne kot so sedaj. Zaradi tega je že do 8 centimetrov debel fasadni sloj povsem zadostoval, da je bil letni strošek ogrevanja dovolj nizek. Vendar že nekaj časa je z vse večjimi energetskimi zahtevami po energijsko učinkovitih stavbah temu nedvomno konec. Dejstvo je, da bomo v hiši lahko privarčevali z ogrevanjem le, če bo ta energijsko dovolj varčna. Torej bo med drugim imela dovolj učinkovito fasadno izolacijo. V primerjavi s staro tankoslojno fasado lahko z novim debelejšim fasadnim sistemom privarčujemo 30% in več toplotne energije. To pomeni, da se naložba v sanacijo fasade lahko povrne že v 10-tih letih.
Lažje s subvencijo Eko sklada
Poleg tega si je s strani državnega Eko sklada možno pridobiti nepovratna finančna sredstva za večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih zgradb. Med tovrstne subvencije spada tudi adaptacija termoizolacijske fasade. Eko sklad s subvencijo povrne v višini do 30% od celotne investicije, vendar ne več kot 25 EUR na m2 toplotne izolacije fasade. Ta subvencija nam pripada v primeru vgradnje fasadnega sistema s toplotno izolacijo, če je izkazano razmerje med toplotno prevodnostjo (λ) in debelino (d) nove toplotne izolacije λ/d ≤ 0,200 W/(m2K). Priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo celotnega fasadnega sistema, nakup in vgradnjo toplotne izolacije cokla, postavitev gradbenega odra, odstranitev ali izravnavo obstoječega ometa ali ostalih gradbenih materialov, vgradnjo vertikalne hidroizolacije na predelu cokla, demontažo starih okenskih polic, obdelavo špalet ter nakup in vgradnjo okenskih polic. Z oddajo vloge za subvencijo moramo Eko skladu predložiti še fotografije že izvedenega fasadnega sistema, originalne predračune izvajalca novega fasadnega sistema ter ustrezna dokazila, ki izkazujejo toplotno prevodnost (tehnični list, izjava o skladnosti).
Pomembnost izolacije objekta
Razlogov temu je več. Z izolacijo se podaljša življenjska doba stavbe, prepreči se navlažitev zidov in s tem njihovo poškodbo, izboljšano je bivalno ugodje. Seveda pa je daleč najbolj pomembno, da občutno zmanjšamo toplotno izgubo skozi zunanje stene. Toplota vedno prehaja iz toplejšega v hladnejše okolje. Torej v zimskem času iz ogrevanega stanovanjskega prostora prehaja skozi zid v zunanjo hladno okolico, preko poletja pa iz pregretega zunanjega ozračja v notranji prostor. To je naravni proces, katerega popolnoma ne moremo preprečiti, lahko pa ga bistveno zmanjšamo z uporabo dovolj debelih in ustreznih toplotno izolacijskih materialov. Sedanja gradiva so sicer enostavnejša za gradnjo zidov, vendar so takšni zidovi tanjši kot stari klasični kamniti zidovi. Poleg tega so modularni bloki izdelani iz votlinic, ki ne nudijo skoraj nobene izolacije. Zaradi tega je izolacija sedanjih zunanjih zidov precej bolj potrebna kot je bila pri starih kamnitih zidovih, ki so že sami po sebi s svojo masivnostjo nudili znaten delež izolacije. Ker živimo v okolju, kjer so čez leto velike temperaturne spremembe (tudi več kot 40°C razlike), se fasadni materiali različno obnašajo. V hladnejšem vremenu se material krči, v toplejšem pa se prične ta raztezat. Zaradi takšnih ekstremnih dejavnikov je potrebno izbrati dovolj kakovosten fasadni material in predvsem mora biti ta pravilno vgrajen.
Zadostna debelina izolacije
Fasadni izolacijski material je eden najcenejših gradbenih materialov, ki ga lahko kupimo v vsaki gradbeni trgovini, pa vendar velikokrat varčujemo ravno pri tem. Tako pri samem materialu, kot tudi pri njegovi vgradnji. S tem pa se bo seveda naredila huda napaka. Že samo po sebi se nam pojavi vprašanje koliko debelo izolacijo naj vgradimo, da bo ta res služila svojemu namenu. Če povprašamo trgovce, izvajalce ali znance, ki imajo novo fasado, bo nam znal povedati vsak drugačno debelino. Vedeti moramo, da le s povečanjem debeline fasadne izolacije ne bomo nujno dosegli pričakovanih prihrankov pri ogrevanju. Za prihranek je pomembna tudi sestava celotnega fasadnega sistema, izbira izolacijskega materiala in seveda njegova pravilna izvedba. Glede na sedanje zahteve po toplotno izoliranih stanovanjskih objektih je na 30 cm debelo steno iz modularnih opečnih blokov priporočen vsaj od 12 do 15 cm debel izolacijski fasadni sloj. Da bo hiša nizkoenergijska, je potrebna vgradnja od 15 do 20 cm debelega toplotno izolacijskega sloja. Za dosego pasivne hiše pa je potreben od 25 do 30 cm debel izolacijski fasadni sloj. Primerna debelina izolacije je sicer odvisna še od vrste izolacijskega sloja. Dejstvo je, da se že danes, še bolj pa se bo že v bližnji prihodnosti dajalo poudarka čim boljši izoliranosti stanovanjskih objektov. Če ne kaj drugega, nas bodo v to prisilile vse višje cene kurjave. V Nemčiji je že sedaj standardna kar 30 cm debela fasadna izolacija.
Različni izolacijski materiali
Ponudba sedanjih izolacijskih materialov je kar precej pestra. To so stiropor, stirodur, kamena volna, steklena volna, izolacijske plošče iz lesne volne, vlaknene plošče, pluta, celulozna izolacija, kokos, itd. Vendar se še vedno najpogosteje uporabljata materiala kot je mineralna volna in stiropor. Med mineralno volno se štejeta kamena ali steklena volna. Glede na vrsto sestave se ti dve izolaciji med seboj tudi razlikujeta. Kameno volno sestavljajo pretežno kamenine, stekleno volno pa steklena vlakna. Odlike ene in druge izolacije so v tem, da dosegata zelo dobro izolativnost, sta elastični, odporni proti vibracijam in mehanskim učinkom, sta difuzijsko odprti, ne razpadata, absorbirata zvok in sta odporni proti škodljivcem. Slaba plat teh izolacij pa je zmanjšanje njihovih toplotnoizolacijskih lastnosti v primeru prisotnosti vlage. Stiropor oziroma ekspandirani polistiren (EPS) se najbolj množično uporablja za izolacijo fasad. Poglavitni razlog temu je gotovo njegova zelo ugodna cena v primerjavi z ostalimi fasadnimi izolacijskimi materiali. Njegovo odlika je še v zelo majhnem vpijanju vlage oziroma vode. V primerjavi z mineralno volno je pri kratkotrajnem namakanju stiropor petkrat manj vpojen, pri dolgotrajnem namakanju pa celo 15-krat manj. Stiropor je odporen na temperaturo do 80°C, kar ga uvršča med normalno gorljive materiale (požarni razred E). Mineralna volna je v tem primeru bolj odporna, saj spada med negorljive materiale (požarni razred A1). Stiropor je še zlasti primeren v primeru sanacije fasade, saj je zelo lahek izolacijski material in je lažji od mineralne volne. Nekateri imajo prepričanje, da so stiropor plošče precej parozaporne in s tem takšna fasada dovolj ne diha, kar pa je napačno mnenje. V primerjavi z lesom za katerega velja splošno prepričanje, da je zračno propusten material, ima stiropor približno dvakrat manjši koeficient difuzijske upornosti. Relativna vlažnost v prostorih naj bi v povprečju znašala od 40 do 60 odstotkov, odstopanje od povprečja pa je odvisno od kakovosti izolacije. Eden izmed boljših materialov toplotne izolacije je grafitni oziroma tako imenovani črni stiropor, ki zmanjšuje toploten pritisk znotraj posameznih in sosednjih celic stiropora. Sestavljen je iz surovine za proizvodnjo EPS - ekspandiran poliester in ima dodane delce grafita. Poznane so črne, temno sive oziroma tudi srebrne plošče. Toplotna izolacija je s takšno vrsto stiropora za 20% boljša v primerjavi s klasičnim belim stiroporom, saj ima lambdo 0,032W/mK, 16 centimetrska izolacija pa 0,041 W/Mk, kar pomeni, da je tanjša za 20%. Pri njegovi uporabi je le poudarek na konstrukcijskih sklopih, drugače pa je enako kot pri navadnemu stiroporu.
Zaključni fasadni sloji
Tisti omet, ki bo preprečeval vlaženje notranje izolacije, torej bo dovolj vodoodbojen in hkrati imel zmožnost prepuščanja notranje vlage v ozračje, bo vsekakor dovolj kvaliteten fasadni omet. Poleg tega naj bi takšen omet imel še dobro barvno obstojnost ter trajnost in odpornost proti algam in mahovom. Izbiramo lahko sicer med silikatnim, akrilnim, silikonskim in mineralnim zaključnim fasadnim slojem. Silikatni sloj je narejen na osnovi kalijevih steklenih spojin, ki se povezujejo z mineralnimi materiali. Običajno vsebujejo tudi različne barvne pigmente. Takšen sloj je znan po svoji dolgi življenjski dobi in visoki odpornosti proti vremenskim vplivom. Fasada s silikatnim slojem lahko diha, saj material omogoča prehod vlage iz notranjosti objekta. Sloj je dobro odporen na UV žarke, tako da ohrani svojo barvo in ne zbledi hitro. Zaradi njegove sestave je manj dovzeten za rast alg, mahov in drugih mikroorganizmov. Je dobro odporen na poškodbe in drgnjenje. Poleg tega se dobro veže na mineralne podlage kot so beton ali opeka. Na splošno je silikatni sloj primeren za stavbo, kjer je potrebna visoka paropropustnost, kot tudi za fasado v vlažnem podnebju, kjer so pogostejše težave z vlago. Akrilni zaključni sloj je izdelan na osnovi akrilnih smol in drugih polimernih snovi. Sloj je fleksibilen, kar pomeni, da je odporen na razpoke in poškodbe. Dobro prenaša UV sevanje, dež in druge vremenske pogoje, vendar ni tako odporen proti tem vplivom kot silikatni ali silikonski sloj. Omogoča široko paleto barvnih odtenkov. Ni pa akrilni sloj tako paroprepusten kot silikatni, kar pomeni, da vlaga težje prehaja skozi fasado. To pa lahko povzroči težave v vlažnem območju. Silikonski sloj je izdelan na osnovi silikonskih smol, ki zagotavljajo dobro zaščito pred vremenskimi vplivi. Zaradi svoje odpornosti na UV žarke in vremenske vplive ima dolgo življenjsko dobo. Je zelo podoben silikatnemu sloju, vendar ima boljšo vodoodpornost. Ker je zelo odporen na vodo in vlago, preprečuje prodiranje vode v fasado in zagotavlja, da voda hitro odteče s površine. Kljub visoki vodoodpornosti pa je paropropusten. Silikonski sloj je tudi zelo elastičen in s tem dobro odporen na nastanek razpok. Poleg tega je odporen na umazanijo, saj se prah in ostala umazanija manj oprijemata površine. Če povzamemo, je silikonski sloj zelo dobra izbira za stavbo, ki je izpostavljena močnejšemu dežju in vlagi, kot tudi za fasado, ki se nahaja v mestnem območju z večjim onesnaženjem. Mineralni zaključni sloji je izdelan iz naravnih mineralnih materialov kot so apnenec, cement in pesek. Tovrsten fasadni sloj ponovno pridobiva na svoji veljavi, saj velika izbira zrnatosti, debelin in tehnik nanosa omogočajo izvedbo unikatnega videza fasadne površine. Kombinacija sodobnih tehnik in njegove bogate tradicije iz preteklosti omogoča izvedbo zelo učinkovitega fasadnega sloja. Zaradi vsebovanja apna, ki ima naravno visoki ph, je na mineralnem sloju onemogočen razvoj alg in plesni. Sloj je UV obstojen, z leti pa ne bledi. Ker mineralni materiali ne gorijo, je takšen sloj odporen na gorenje .Največja odlika mineralnega sloja pa je v njegovi visoki paroprepustnosti in visoki higroskopičnosti, kar pomeni, da je uravnovešena vlažnost zaključnega ometa in omogoča izhlapevanje vlage z notranje strani objekta. S tem je omogočeno "dihanje" zidov, kar pa je ključno za preprečevanje nastanka kondenzacije v stavbi. Zaradi izjemne paropropustnosti je idealen za objekt kjer je potrebna naravna regulacija vlage, kot je na primer v stari zgradbi ali v vlažnem območju. To pomaga ohranjati zdravo notranjo klimo. Proizvajalci v določene fasadne sloje dodajajo še različne dodatke, s katerimi se izboljša obstojnost, odpornost, trajnost in videz fasade. Takšni dodatki so mikroarmirana vlakna ter lazurni in reliefni premazi. Na stari fasadni površini, kjer je obstoječi fasadni premaz nitkasto razpokal, je priporočljiva uporaba mikroarmiranih vlaken, s katerimi dosežemo trdno povezavo novega fasadnega nanosa in njegovo gladko površino. Ker reliefni nanos vsebuje kremenčev pesek, z njim dosežemo bolj grobo in hrapavo fasadno površino. Lazurni premaz je delno prosojen in s tem primeren predvsem na fasadah s starinskim slogom.
Pravilna kombinacija materialov
Različna zunanja temperatura in voda, ki se pojavi kot tekočina, para ali led lahko usodno vplivajo na fasadni omet. Ta pri nizki temperaturi zmrzne, ob otoplitvi pa sledi taljenje. V kolikor fasada ni narejena iz ustrezne kombinacije materialov, vročina in mraz povzročita nastanek razpok. Ob večjem nalivu skozi te razpoke prične pronicati voda. Kaj temu sledi pa si verjetno lahko predstavljamo. Stene postanejo vlažne in nastanek zidne plesni je samo še vprašanje časa. Ustrezen fasadni material bomo izbrali, če bo ta zagotavljal zadostno zaščito pred vlago in bo njegov vrhnji sloj dovolj odporen proti kislemu dežju, ki v sedanjem času postaja vse večji problem tudi fasadnim oblogam. Ta nastaja s prekomernimi izpusti ogljikovih in žveplenih plinov v ozračje, kjer se ti povezujejo z deževnico in padajo na zemljo v obliki kislega dežja. Glede na to, da imamo sedaj na trgu kar precej različnih vrst fasadnih sistemov, ne bo odveč, če nam svoje mnenje o izbiri ustreznega sloja poda tudi mojster, ki nam namerava izdelati novo fasado ali prodajalec v trgovini. Vendar le strokovno podkovan prodajalec v specializirani trgovini z barvami in ne katerikoli prodajalec v gradbeni trgovini. Pri izdelavi celotnega fasadnega sistema naj posamezne plasti nikdar ne kombiniramo sami na pamet, saj še zdaleč med seboj niso združljivi vsi izolacijski materiali, ometi in barve. Brezpogojno morajo biti plasti med seboj združljive tako po kemijskih kot fizikalnih lastnosti. Ob tem bomo rabili pomoč z nasveti proizvajalca ali samega izvajalca del. Velikokrat že proizvajalec izolacije svetuje kateri zaključni sloj je primeren, da bo kar najbolj optimalno omogočena toplotna prehodnost in paraprepustnost sistema. Priporočljivo je, da izberemo celoten fasadni sistem od enega proizvajalca, saj tako zagotovimo, da so medsebojno kompatibilni materiali. Zlasti v primeru zahtevka po subvenciji s strani Eko sklada je zahteva po sistemskih materialih obvezna.
Barva fasade
Novi oplesk na fasadi nima samo estetski učinek. Namreč nekatere sedanje fasadne barve so vodonepropustne in hkrati paroprepustne. Torej novi oplesk zidove ščiti in hkrati dopušča, da ti še vedno dihajo. S sedanjo izbiro barvnih fasadnih odtenkov praktično ni več meja. Klasično belo barvo so sedaj izpodrinili moderni fasadni odtenki kot so rumena, vijolična, marelična, zelena in modra. Zaradi tako bogate izbire barvnih odtenkov naj bomo pri odločitvi za barvo naše fasade previdni. Pogosto se zgodi, da je živa in kričeča barva nam sprva všeč, saj daje videz atraktivnosti. Vendar v največ primerih se njo s časom naveličamo, oziroma nam postane celo moteča. Novo barvo fasade bomo imeli pred očmi vsak dan po več ur, zato bo njen vpliv na nas še toliko bolj očiten. Fasadni mojster ali prodajalec v trgovini nam bo predložil barvno paleto, iz katere izberemo ustrezen tip barve. Vedeti moramo, da je težko primerjati majhen barvni vzorec na listku od barve, ki bo na ogromni fasadni površini. Predvsem intenzivnejše barve bodo na vzorcu dajale videz precej manjše intenzivnosti kot dejansko na fasadi. Namreč pri tem pride do optičnega učinka velike površine. Da se temu izognemo je pametna rešitev, da fasadnega mojstra povprašamo, če je izbrani barvni vzorec že uporabil na kakšnih svojih prejšnjih referencah. Tako se bomo še najlažje na lastne oči prepričali o pravilno izbranem barvnem vzorcu. Barvni odtenek naj ne izbiramo samo med tistimi barvami, ki so nam najbolj priljubljene, temveč naj upoštevamo še celotno barvno usklajenost zunanjega videza hiše. Barva oken, vhodnih in garažnih vrat, barva strešne kritine in balkonske ograje so precej pomembni odvisniki za kakšen barvni odtenek fasade se bomo odločili. V največ primerih se ravno kričeča in vpadljiva barva ne bo usklajevala z videzom prej naštetih elementov in tudi ostale okolice. V času barvanja in sušenja fasadnega opleska naj zunanja temperatura ne bo pod petimi stopinjami, oziroma nad 25 ali celo 30 stopinj Celzija. Najbolj optimalna temperatura za barvanje fasade je od 10 do 25°C. Če je temperatura prenizka, se podaljša čas sušenja barve, kar pa ni dobro. Ob previsoki temperaturi pa se barva prehitro suši. Zaradi tega lahko nastanejo na steni majhne razpoke in osušene kaplje barv. Prav tako ne sme biti sveže pobarvana fasada izpostavljena jutranji rosi ali dežju približno dva dneva po nanosu.
Sanacija fasade s čiščenjem
Fasada je vsakodnevno izpostavljena različnim onesnaževalcem iz zraka, kot so dim, saje, prah in izpušni plini. Ta onesnaževala se oborijo na površino fasade in sčasoma na njej povzročijo temnenje in madeže. To je še posebej opazno v urbanem območju ali ob prometni cesti. Vlažnost na fasadi omogoča rast alg, plesni in drugih mikroorganizmov, ki lahko povzročijo nastanek temnih madežev in umazanije. Plesni in alge pogosto nastanejo na severnih straneh stavbe, kjer sonce ne doseže površine fasade, da bi jo posušilo. Nastanku alg in gliv je bolj podvrževa tudi fasada v bližini gozda, goste vegetacije, reke, jezera ali v kotlini z manj sončne svetlobe. Umazana fasada s plesnijo in ostalimi mikroorganizmi ne samo, da kaže izredno slab videz celotnega objekta, ampak s tem lahko ti škodljivci povzročijo tudi strukturne poškodbe na njej, kar povzroči zmanjšanje izolacijske lastnosti stavbe. Poleg tega plesni in alge škodljivo delujejo na zdravje prebivalcev stavbe. Rešitev tega problema je barvanje fasade ali njeno čiščenje. Ob tem se seveda pojavi vprašanje kateri sanacijski postopek je bolj smiseln. Zagotovo je cena posega glavni razlog v prid čiščenju fasade. Celo do 70% je lahko sanacijski poseg čiščenja fasade cenejši od postopka pleskanja. Pred izvedbo pleskanja je fasado sicer namreč potrebno ravno tako očistiti. Pri sedanjih sanacijah se pogosto dogaja, da se pleskarski mojstri premalo posvetijo čiščenju fasade pred njenim opleskom. Zaradi površne očiščenosti pa nov oplesk na fasadi ne doseže pričakovanega rezultata. Izvedbo čiščenja fasade lahko sicer opravimo tudi mi sami. Če je naša hiša nizka oziroma pritlična, bomo načeloma brez večjih problemov izvedli sanacijo. Problem bo nastal pri višji stavbi, kjer ne bomo mogli doseči najvišjih predelov fasade. Uporaba lestve pri tem ni priporočljiva, saj lahko poškoduje fasadno površino. V tem primeru bo za čiščenje potrebno dvigalo ali oder. Nekateri specializirani izvajalci čiščenja uporabljajo tudi brezpilotni letalnik oziroma dron. Pred pričetkom čiščenja naj natančno pregledamo celotno fasado, da ugotovimo kakšno onesnaženje je prisotno, ali so poškodbe na materialu in ali obstajajo posebna območja, ki zahtevajo dodatno pozornost, kot je na primer poškodovan omet ali luskasta barva. S testom trkanja po zaključnem sloju bomo preverili njegovo stabilnost in lahko odkrili morebitna votla mesta. V primeru takšnih deformiranim mest naj njih obvezno saniramo pred pričetkom čiščenja fasade. Čiščenje fasade s curkom vode pod visokim tlakom ni priporočljivo, saj lahko povzroči razpoke v zaključnem fasadnem sloju. Skozi te razpoke pa bo kaj lahko prodrla vlaga v izolacijo. Uporabimo naj torej nizkotlačni način čiščenja. Pomembna je tudi pravilna razdalja med fasado in curkom vode. Ob postopku pranja naj s curkom vode ne ostajamo predolgo na istem mestu. Najboljši učinek bomo dosegli s kombinacijo nizkega tlaka vode in zraka ter uporabo specializiranih čistil za odstranjevanje alg, plesni, saj in ostalih onesnaževalcev. Pred nanosom naj vsebino čistila razredčimo s toplo vodo in dobro premešamo. Temeljito naj premešamo tudi vsako nadaljno doziranje, saj lahko med postopkom čiščenja pride do razlik v koncentraciji sestavin. Opozoriti je potrebno, da lahko neustrezno izbrana čistila poškodujejo fasado. Biocidna čistila so sicer učinkovita, vendar naj upoštevamo, da so lahko za določene materiale in okolje nevarna. V kombinaciji z drugimi čistilnimi sredstvi za mineralno umazanijo lahko tvorijo tudi strupene pline. Tudi iz tega razloga je mogoče bolj priporočljivo, da namesto nas opravi čiščenje fasade usposobljen specializirani izvajalec, ki ima s čiščenjem fasad dovolj izkušenj. V času izvedbe čiščenja fasade ne sme biti zmrzali ali temperature pod 3 stopinje Celzija, saj sicer lahko čistilna voda v fasadi zmrzne, kar lahko celo privede do nastanka razpok na fasadnem sloju. Poseg čiščenja fasade naj torej izvedemo spomladi, preko poletja ali v jeseni. Ne pa v zimskem času, od decembra do marca meseca.
Uporaba dekorativnih fasadnih profilov
Naši predniki so videzu fasade namenjali veliko pozornosti z raznimi okrasnimi detajli. Tudi danes se slednjim detajlom daje vse več pozornosti. S sodobnimi materiali in tehnologijo izdelave dekorativnih fasadnih profilov je njih mogoče enostavno, hitro in brez nevarnosti nastanka toplotnih mostov vgraditi na sedanje fasadne sisteme s toplotno izolacijo. Najbolj pogost material iz katerega so izdelani sedanji fasadni profili je ekspandirani polistiren oz. stiropor. Odvisno od proizvajalca in mesta montaže profilov imajo ti različno gostoto. Od 25 kg/m2 do 50 kg/m3. V ponudbi so v različnih standardnih dolžinah (1 ali 2 metra). Nekateri proizvajalci jih izdelajo po naročilu stranke, s čimer je minimalen odpad. Na vidni strani profilov je nanešena prevleka, ki utrdi površino in omogoča zaščito pred različnimi vremenskimi vplivi. Odvisno od proizvajalca je slednja prevleka lahko nanešena v več slojih (2 ali 4 slojno). V zadnjem času so v ponudbi tudi profili iz silikatne osnove z dodatkom epoksi lepila. Ti so na videz podobni steklobetonu, le da so precej lažji. Njihova gostota je 600 kg/m3. Površina takšnih profilov je gladka, trdna in zelo odporna na vse vremenske razmere. Pri vgradnji dekorativnih profilov je kot prvo potrebno paziti na njihov natančen razrez. Okenske profile z isto obliko spajamo pod 45° kotom. V primeru, da je profil zgornje stranice drugačen, naj zgornja stranica sega čez obe pokončni. S pomočjo lepljenja profile na hiter in enostaven način pritrdimo na fasadni sloj, ki je lahko brez ali z zaključnim ometom. Odvečno lepilo naj s spoja takoj odstranimo. Morebitne reže med profilom in podlago zapolnimo s trajnoelastičnim kitom. Profile lahko prebarvamo z akrilnimi, silikatnimi ali silikonskimi fasadnimi barvami.
Lesena fasada na hiši
Na novogradnjah in tudi na adaptiranih stanovanjskih hišah lahko pogosto zasledimo tudi lesene fasade. Atraktiven in moderen videz sta gotovo ena izmed glavnih razlogov, da so postale le-te tako popularne. Poleg tega je razlog tudi občutek domačnosti in naravnega videza, kar lahko še najbolje dosežemo prav z lesom. Les je gotovo tudi ekološko eden najbolj sprejemljivih gradbenih materialov. Da bo lesena fasada dolgo let kljubovala različnim vremenskim razmeram, moramo kot prvo izbrati ustrezen dovolj kakovosten les. V namen zunanje uporabe je pri nas zelo aktualen sibirski macesen, ki predstavlja nekakšno optimalno razmerje med ceno in kvaliteto. Sibirski macesen je dokaj dobro obstojen, odporen proti lesnim škodljivcem, dobro se suši, hkrati pa je še vedno cenovno dostopen. Ker raste v hladnih območjih z zahtevnimi vremenskimi razmerami, lahko prenese tudi temperature do -50°C. Takšen les je odporen na vlago in glive. S tem je uporaben za lesene konstrukcije, ki so v stiku z vodo ali s tlemi. Največkrat se njega uporablja za lesene ograje, terase in fasade ter za vrtno in stavbno pohištvo. Velja pa tukaj opozorilo, da je na trgu zelo veliko vrst sibirskega macesna, ki se še kako razlikuje med seboj po kakovosti. Precejšnja razlika je ali je to avtohtoni sibirski macesen, ki raste počasi in ima gostejše letnice (gostejšo svojo maso), ali je to vzgojeni macesen iz plantaže, ki raste bistveno hitreje in ima s tem manj gosto svojo maso ter je tudi manj obstojen. Poleg uporabe sibirskega macesna je možna izvedba lesene fasade še iz ameriške rdeče cedre in nekaterih drugih eksotičnih vrst lesa, ki so sicer zelo obstojne, vendar imajo precej višjo ceno. Za leseno fasadno oblogo se uporablja tudi domač smrekov les, ki pa mora biti pred vremenskimi vplivi in škodljivci impregniran z globinskimi zaščitnimi sredstvi ter dodatno premazan z dvema ali tremi sloji površinskega premaza, ki je UV obstojen. Če bomo izbrali dovolj kakovosten oziroma obstojen les, ki bo pravilno vgrajen, kljub njegovi neposredni izpostavljenosti vremenskim vplivom, z njim praktično ne bomo imeli nikakršnega vzdrževanja. Takšna lesena fasada pa bo lahko obstojna več desetletij. V osnovi sta poznana dva tipa lesenih fasad: prezračevana in neprezračevana. Razlika med enim in drugim tipom fasade je v tem, da je pri prezračevani fasadi pod zaključnih slojem zračni kanal, ki omogoča odtekanje vode in sušenje lesa z vseh strani. Pri neprezračevani fasadi pa ni omenjenega sloja. Vsekakor je bolj priporočljiva izbira prezračevanega tipa fasade, s katerim bo dosežena precej daljša življenjska doba lesa. Zračni kanal in hkrati lesena obloga zagotavljata zelo dobro paropropustnost objekta, izboljšana pa je tudi njegova zvočna zaščita. Postopek izdelave lesene fasade je nekoliko drugačen kot pri klasični. Mojster najprej na zunanje stene izdela leseno nosilno podkonstrukcijo iz linijskih elementov na določenem razmaku. V primeru izolacije iz stiropora mora biti podkonstrukcija z razmikom od 60 do 80 cm. Pri mehkejši izolaciji iz volne pa nosilno konstrukcijo mojster pritrdi s sidri. Ob tem morajo vsi konstrukcijski nosilni elementi omogočati nemoteno pritrditev izolacije na zid, omogočati izvedbo prezračevalnega kanala med izolacijo in letvami ter seveda samo pritrditev letev. Zaradi neposredno pritrjenih profilov konstrukcije preko izolacijskega sloja v zid, je nevarnost nastanka toplotnih mostov. Tudi zaradi tega je pomembna dovolj strokovna izvedba postopka izvedbe lesene fasade, da je ustvarjenih čim manj toplotnih mostov. V vmesne prazne prostore podkonstrukcije mojster vgradi sloj toplotne izolacije in preko nje položi UV-obstojno folijo, ki preprečuje stik vlage in vode z izolacijo. Na tako pripravljeno izolirano površino vgradi še zaključne fasadne letve oziroma deske. Vidna lesena fasadna obloga je lahko različno oblikovana, s tem je tudi podoba zgradbe lahko različna. Izvajalci se poslužujejo dveh različnih načinov polaganja letev v oblogo. Te so lahko položene na stik ali na medsebojni razmik. V primeru stika se letve na isti način kot pri opažu medsebojno spajajo po sistemu utor in pero. Utor je lahko viden ali tudi ne. V tem primeru so letve širše. Ob izvedbi letev na stik je pomembno, da voda ne zateka za oblogo, ampak zdrsne po njen navzdol. Pri drugem načinu izvedbe z medsebojnim razmikom je med letvami, ki so ožje, prazen prostor širine 1 cm. Pri tej izvedbi so letve v obliki romba, ki omogoča, da se voda maksimalno odceja. Takšna izvedba je sedaj najbolj aktualna, saj fasado naredi izrazito sodobnega videza. Ker je omogočeno zračenje lesenih letev z vseh strani, je takšna fasada maksimalno zračna. Letve na fasadni oblogi lahko polagamo v vodoravni ali navpični smeri, oziroma v kombinaciji obojega. Po navpičnih letvah bo voda lažje odtekala navzdol, vendar morajo pri teh legah biti zgornji robovi oziroma odrezi letev dovolj zaščiteni, da voda ne prodira v letve. Pri vodoravno položenih letvah pa mora biti zagotovljeno odtekanje vode z njihovih robov. Vizualno bo višji in ožji objekt z navpično vgrajenimi letvami. Z vodoravno vgrajenimi letvami pa bo optično nižji in širši objekt. V primeru uporabe površinskega premaza bodo lesene letve po večini obdržale svojo prvotno podobo. V kolikor lesene površine ne bomo premazali, bo les s časom potemnel in posivel. Ta pojav ne pomeni, da les trohni in propada, temveč je izraz staranja lesa in njegove naravne zaščite pred UV žarki.
pripravil: M.A.
