Prihranimo z ogrevanjem
Z zastarelim ogrevalnim sistemom na izrabo neekonomične kurjave porabimo za ogrevanje hiše le nekaj manj kot 50% od celotnih nastalih stroškov v zvezi s potrošnjo kakršnekoli energije znotraj ali zunaj hiše. Ostala porazdelitev stroškov energije gre še 35% na avtomobil, 8% na pripravo tople vode in 7% na gospodinjske aparate ter razsvetljavo. Zagotovo se takšno razmerje stroškov lahko drastično spremeni s sanacijo zastarelega ogrevalnega sistema.
Žal smo mi kot porabniki energije po večini več ali manj takšni, da pričnemo razmišljati o stroških zmanjšanja ogrevanja šele s hladnejšimi dnevi, ko se sprememba temperature pozna tudi na naši koži. Mesecem oktober je jesenski čas, v katerem bo potrebno zagnati ogrevalni kotel. Pred dvema desetletjema in več nazaj so se skoraj vse novozgrajene stanovanjske hiše po vrsti odločale za ogrevanje na kurilno olje, ki je bilo v primerjavi z kurjenjem na polena bistveno bolj udobno in tudi strošek je bil dokaj majhen. Cena kurilnega olja je bila celo tako ugodna, da so se odločala za njegovo uporabo gospodinjstva na podeželju, ki so sicer imela svoje lastne gozdove. Cene vseh ogrevalnih virov pa so se v zadnjih letih več kot spremenile. Dejstvo je, da je za povprečen slovenski družinski proračun postal strošek ogrevanja z zastarelim kotlom na kurilno olje v kombinaciji z visokotemperaturnim radiatorskim razvodom prevelika finančna obremenitev. Že v zadnjih letih je veliko slovenskih hišnih gospodinjstev zamenjalo ogrevalni sistem in tudi vir ogrevanja. Toplotna črpalka, sodoben kotel na lesno biomaso, solarni kolektorji in talni ogrevalni sistem so sodobne rešitve za ogrevanje hiše, katera bodo morala slej ko prej uporabljati vsa hišna gospodinjstva. S poplavo sedanjih različnih ogrevalnih sistemov z neštetimi podatki in lastnostmi nas ob izbiri kaj lahko zmedejo in hitro se znajdemo v slepi ulici, ko nikakor ne moremo izbrati za nas najbolj primernega ogrevalnega sistema. Pred tridesetimi leti je bila slika ob izbiri povsem jasna. V večini smo si lahko le izbrali peč na trdo gorivo s centralnim radiatorskim razvodom in nič drugega. Danes se je potrebno odločiti kakšno kurivo bomo uporabljali, koliko močen in kakšen kotel si bomo izbrali, kateri sistem razvoda tople vode bi bil najbolj primeren in kakšne vrste naj bodo bodoča ogrevala. Brez pomoči strokovnjaka v pravem pomenu te besede, ki bo znal na podlagi karakteristike stavbe in naših potreb svetovati, si sami pri vseh teh dilemah gotovo ne bomo kos.
S kom se ogrevati?
Seveda je izbira vrste ogrevanja odvisna od vrste faktorjev, ki vsak po svoje vplivajo na končno odločitev. Z vidika posameznika so cena, učinkovitost in udobje verjetno med najpomembnejšimi dejavniki. Če pa stvari gledamo širše je gotovo zelo pomembno ali pri tem uporabljamo vire, ki so obnovljivi kot je to v primeru geotermalne energije pridobljene iz vročih izvirov, toplote iz zemlje ali zraka z uporabo toplotnih črpalk ali direktno s pomočjo sončnih toplotnih zbiralnikov na strehah. Če imamo na voljo poceni vir biomase ali obstoječ priključek na zemeljski plin, ki med fosilnimi gorivi še najmanj obremenjuje okolje, je gotovo tudi to razmisleka vredna možnost, saj sodobni kurilni sistemi omogočajo odlično izrabo in ponujajo veliko več kot smo bili vajeni nekdaj. Ko se dokončno odločimo posodobiti ogrevanje svojega doma, je možnosti kar nekaj. V vsakem primeru pa je treba zamišljeno spremembo skrbno načrtovati. Možnosti in kombinacij naprav in vrst ogrevanja, ki nam sicer prihranijo precej stroškov in dela, pa tudi zagotovijo največje možno udobje, jih je vsekakor toliko, da lahko naredimo tudi napako. Če nismo vsaj malo seznanjeni z možnostmi, ki jih danes ponuja trg, ter s prednostmi in slabostmi posameznih vrst ogrevanja, je gotovo bolje da se prej posvetujemo s prijateljem ali sosedom, ki v svoji hiši že ima vgrajeno sodobno ogrevanje. V vsakem primeru pa naj si najprej izdelamo okvirni načrt s stroški posodobitve pri vsaj dveh različnih izvajalcih. Da bo ogrevanje hiše kar se da ekonomično pa ni dovolj le ustrezna peč in ogrevalni razvod, temveč mora biti stavba tudi dovolj izolirana. Tako njeni zunanji zidovi kot tudi podstreha. Vedeti moramo, da neizolirani zidovi predstavljajo kar cca. 40% toplotnih izgub celotnega objekta. Strošek za dovolj debelo izolacijsko plast se nam bo z zmanjšano porabo ogrevalne energije povrnil že v naslednjih nekaj letih. Po tem času pa bomo z vsakim letom več le še dodatno privarčevali. Izolacija na fasadi naj bo debela vsaj 12 cm, po možnosti tudi več. Debelina strešne izolacije pa naj bo vsaj 20 cm, oziroma od 25 do 30 cm. Zavedati se moramo dejstva, da bo energija v prihodnosti vedno dražja, kar dodatno opravičuje čimprejšnji strošek toplotne izolacije. Poleg faktorja izolativnosti je zelo pomemben faktor toplotnega faznega zamika (specifična toplota), kateri ponazarja akumulacijo energije v izolacijski plasti. Kakor na primer debel opečen zid. To je zelo pomembno pri načrtovanju izoliranja mansardnih stanovanj, kjer se v poletnih mesecih pričakuje veliko sončne energije. Pomemben je tudi faktor prehoda vodne pare, saj ponazarja »zračnost - dihanje« izoliranega objekta, faktor posedanja pa ponazarja posedanje izolacijske plasti v dolgoročnem obdobju. Najpomembneje je, da vgradimo izolacijo, ki je izdelana iz kvalitetnih surovin, je trajna, ne razpada in ni občutljiva na omočenje z vodno paro, ki zaradi morebitne slabe parne ovire kondenzira v izolacijski plasti. Uporabniku le trajna izolacija prinaša dolgotrajno korist, merjeno v porabi energije za ogrevanje in hlajenje mansarde.
Sistem talnega ogrevanja
Pri sistemu talnega ogrevanja je mreža manjših ali večjih toplovodnih cevi oziroma električnih ogrevalnih kablov vgrajena tik pod površjem v sama tla. Na ta način je izvedeno prijetno nežno gretje prostora. Najboljši rezultat dosežemo s toplotno prevodnimi materiali kot so na primer keramične ploščice ali marmorna tla. Z razliko od radiatorskega ogrevanja, kjer toplota prihaja v prostor le do 25% v obliki radiacije infrardečih žarkov, je pri talnem ogrevanju ta delež celo do 80%. S tem so zelo dobro razporejene temperaturne plasti v bivalnem prostoru. Z veliko površino toplotnega telesa praktično celotna tla postanejo radiator, ki oddaja toploto. S tem nam omogoča, da že majhna razlika med želeno temperaturo in temperaturo tal zadostuje za ogrevanje prostora. To pomeni še nižjo temperaturo vode v sistemu, še manjše izgube in hkrati kar najmanjšo konvekcijo. S tem se kroženje zraka po prostoru (in prahu v zraku) zaradi majhne konvekcije zmanjša na minimum, kar pomeni manj suh zrak in za bolj občutljive osebe ali astmatike veliko lažje dihanje. Posledično s tem je temperatura ogrevanih tal zelo nizka, največ 30°C. Takšen sistem nudi večje udobje, vendar je pri vgradnji (toplovodnih cevi) dražja investicija, težja pa je tudi vgradnja v obstoječo zgradbo. Talno ogrevanje z nizkotemperaturnim režimom je lahko do 30% bolj učinkovito v primerjavi z radiatorskim razvodom, lokalna izvedba talnega ogrevanja pa še dodatnih 10%. Vendar pa izkoristek nekega ogrevalnega sistema še niti približno ne določa dejanskih stroškov ogrevanja. Nanje vplivajo še višina začetne investicije, stroški vzdrževanja in življenjska doba. V začetno investicijo štejemo ceno ogrevalnega sistema in ceno nujnih spremljajočih elementov kot so prostor za energetiko, dimnik in skladišče energentov ali priključek na plinovod. V tem pogledu so najbolj racionalni lokalni sistemi talnega ogrevanja na elektriko, ker za delovanje ne potrebujejo nič od naštetega. Rado se zgodi, da zgolj strošek za spremljajoče elemente preseže ceno lokalnega električnega ogrevanja, z montažo vred. Računu za ogrevanje je treba prišteti še vsakoletne stroške rednega vzdrževanja, npr. čiščenje dimnika, servis in zagon peči. Cene teh storitev so različne, a vsekakor niso zanemarljive. Za izredno vzdrževanje oz. popravila in življenjsko dobo pa praviloma velja, da naj bi dražji izdelki trajali dlje in se manj kvarili. To pomeni, da se pri nakupu ogrevalnih sistemov ne splača biti prav pretirano stiskaški. Posledično s tem je v zadnjih letih zelo aktualno postalo električno talno ogrevanje. Njega se še zlasti pogosto uporablja v primerih adaptacijah bivalnih prostorov, ko se zamenja tudi talne obloge. Pomembne odlike sedanjega električnega talnega ogrevalnega sistema je tudi njegova enostavna vgradnja in nizki obratovalni stroški. Ob izbiri ustrezne vrste in moči talnega električnega sistema moramo obvezno upoštevati velikost ogrevanega prostora, predvsem pa vrsto talne obloge, ki bo nad električnim razvodom. Na trgu sta v ponudbi dva različna sistema z grelno folijo ali grelno mrežo. Grelna folija je poenostavljen sistem električnega talnega ogrevanja, ki je zaradi svoje zelo tanke debeline (od 0,2 do 0,5mm) primerna zlasti pri adaptacijah, ko smo največkrat omejeni z višino tal. Najbolj pogosto se jo uporablja s kombinacijo laminatne obloge, preproge, vinila in ostalih plavajočih oblog. Sistem grelnih folij je idealen za vgradnjo zlasti v prostorih pravokotnih oblik kot je npr. dnevna ali otroška soba, kuhinja ali spalnica. Grelna mreža oziroma preproga je najbolj razširjen sistem električnega talnega ogrevanja. Sestavljena je iz električnega grelnega kabla, ki je pritrjen na mrežico. Takšna grelna mreža s kablom je podobno kot folija zelo tanka (cca 5 mm). Največkrat se njo uporablja v kopalnici, kuhinji in tudi terasi, oziroma v prostorih s keramično ali kamnito talno oblogo. Lahko pa se jo uporabi tudi v kombinaciji z laminatom ali parketom. Grelno mrežo je potrebno pred polaganjem talne obloge vgraditi oziroma zaliti v cementno lepilo ali izravnalno maso. Možno jo je položiti tudi na obstoječo keramično oblogo in preko nje položiti novo oblogo. Takšna mreža je običajno široka 0,5 metra in v različnih dolžinah tudi do 30 in več metrov. Enostavno in ekonomično upravljanje omogoča povezan z grelno mrežo, ki je lahko analogen ali digitalen s časovnimi nastavitvami.
Uporaba polen za ogrevanje
Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v Evropi, takoj za Švedsko in Finsko, saj je z gozdom pokrita več kot polovica ozemlja (59%). Pri nas so to pretežno bukovi, jelovo-bukovi in bukovo-hrastovi gozdovi, ki imajo sposobnost sorazmerno hitre rasti. Prav zato je pri nas opaziti hitro prodiranje sodobnih ogrevalnih sistemov, ki za svoje delovanje predvidevajo uporabo lesne biomase v obliki klasičnih polen, drobnih (4 do 25mm) ali debelih (25 do 80mm), lesnih sekancev in peletov. Tradicionalno ogrevanje slovenskih domov je z uporabo drv, oziroma s pripravljenimi poleni. Predvsem zaradi hitre in enostavne njihove priprave, kjer ni potrebna kakšna večja specializirana mehanizacija, je ta vrsta kurjave kljub novejšim in učinkovitim ogrevalnim energentom ostala še vedno močno aktualna. Zlasti, če sami pripravimo polena iz svojega gozda, lahko do ogrevalnega vira pridemo z zelo nizkimi stroški. Seveda pa je za to potreben čas in tudi nekaj znanja. Vendar tudi cena že pripravljenih polen je zaradi konkurenčnih ostalih energentov sedaj dokaj ugodna. Ob tem pa moramo vedeti, da je na slovenskem trgu zaradi aktualne uporabe biomase velika ponudba prodajalcev različnih vrst lesa, ki imajo različno kvaliteto oziroma svojo kurilno vrednost. Energijska vrednost lesa je odvisna zlasti od stopnje njegove vlažnosti, ohranjenosti lesa in seveda od vrste lesa. Najbolj pogosto se za kurjavo uporablja bukov les, ki ima dobro kurilno vrednost, katera je 3078 kWh/m3. Smrekov les ima z 2178 kWh/m3 slabšo kurilno vrednost. Odvisno od letnega časa ima hlodovina ob poseku razmeroma visoko vsebnost vlage, ki je nad 40%. Za kurjavo je primeren le tisti les, ki ima vsebnost vlage pod 25%. Še boljši učinek kurjenja se bo doseglo še z manjšo vsebnostjo vlage v polenih. Vedeta pa moramo, da bomo z naravnim sušenjem zelo težko dosegli manj kot 15% vlago. Od poseka do kurjenja je optimalen čas za zadostno izsušitev lesa dve leti. Kljub temu se pri nas večina polen pokuri v že 6 do 12 mesecih od poseka. Če imamo na voljo dovolj prostora za zračno skladiščenje polen, je pametno, da jih kupujemo za dve leti vnaprej. Vsekakor pa naj po poseku hlodovino čim prej razžagamo in po potrebi nacepimo na primerne dimenzije, ter zložimo v skladovnice na suho in zračno mesto. Prodajalci nudijo drva v obliki hlodovine, metrskih cepanic ali polen. Pod pojmom metrske cepanice se smatrajo na meter razžagana in razklana drva. Polena pa so na polovico ali tretjino razžagane metrske cepanice. Cena drv je odvisna od njihove oblike. Glede na prostornino kurjave je najcenejša hlodovina, najdražja pa 30 cm polena. Če le imamo nekaj prostega časa, lahko z lastno pripravo polen še dodatno privarčujemo. Večina prodajalcev določi ceno lesa glede na njegov volumen. Vendar se tukaj uporabljajo različne definicije. Po kubičnem metru se ocenjuje hlodovino. Po prostorninskem metru se ocenjuje polena. Večje količine polen in sekance pa se ocenjuje glede na nasuti meter (1 nasuti meter = 0,5m3). S sedanjo sodobno gozdno mehanizacijo, ki je cenovno dostopna tudi manjšim uporabnikom, je priprava drv od poseka do skladiščenja precej bolj hitra in enostavna kot nekdaj. Traktorski gozdarski vitel in hidravlični cepilnik nam takšno delo precej olajšata. S pomočjo traktorja in gozdarskega vitla je transport hlodovine od mesta poseka do gozdne ceste bistveno bolj hiter, enostaven in manj nevaren. Za domačo občasno uporabo je primeren vitel, ki je z naletno desko nameščen na tritočkovnem priključku zadnje strani traktorja. Profesionalni gozdar uporablja vitel vgrajen v gozdarskem traktorju. Glede na upravljanje je vitel lahko mehanski, hidravlični ali elektrohidravlični. Nekdaj je bil v uporabi predvsem mehanski vitel, ki ni omogočal daljinsko upravljanje, njegovo upravljanje pa je bilo precej bolj grobo in bolj nevarno. Danes je aktualen hidravlični in predvsem elektrohidravlični vitel z daljinskim upravljanjem. Delo z njim je hitrejše, bolj enostavno in predvsem varnejše. V največ primerih ima vitel en navijalni boben, v ponudbi pa je tudi dvobobenski vitel z dvema navitima jeklenima vrvema. S tem omogoča istočasno delo z večjim številom hlodov kot enobobenski vitel. Vsak boben ima na dvobobenskem vitlu ločeno upravljanje. Vsak proizvajalec ima v ponudbi več modelov vitlov z različno zmogljivostjo. Močnejši vitel z večjo zmogljivostjo ima večjo vlečno silo in s tem lahko navijalni boben z vrvjo vleče večjo težo hlodovine. V ponudbi so vitli z zmogljivostjo od 30 kN do 100 kN. Za amatersko občasno delo v gozdu je tako primeren že manj zmogljiv vitel. S hidravličnim cepilnikom je priprava cepanih drv hitrejša in predvsem lažja. V največ primerih je obratovanje cepilnika omogočena s traktorjem preko kardanskega pogona, lahko pa njega poganja elektromotor ali bencinski motor in tudi kombinacija njih. Osnovni element cepilnika je potisni valj s cepilno sekiro, ki je sestavni del hidravličnega sistema. Vertikalni pomik potisnega valja s cepilno sekiro upravljamo preko krmilnega sistema. Cepilniki se med seboj razlikujejo po moči oziroma glede na silo cepljenja, ki se podaja v tonah oziroma v kN. V ponudbi so od manjšega 13 tonskega cepilnika (130 kN) z možnostjo cepljenja maksimalnega premera lesa 60 cm, do večjega 26 tonskega (260 kN) z maksimalnim premerom cepljenega lesa 80 cm. Za takšen 13 tonski cepilnik je primerna moč traktorja 21 kW ali elektromotor z močjo 5,5 kW. Za upravljanje s 26 tonskim cepilnikom pa je primerna moč traktorja 30 kW ali 7,5 kW močan elektromotor.
Uporaba sekancev za ogrevanje
Sekanci so nasekani koščki lesa nepravilnih oblik, dolžine od 5 do 50 milimetrov z majhno debelino. Izdelani so iz ostankov sečnje ali drugih lesnih ostankov. To je največkrat slabše kvalitete drobnejši les kot so veje grmovja ali krošnje in les iz redčenj. Kot lesni ostanek lahko izvira iz odsluženega pohištva ali odpadnega lesa palet. Kakovost sekancev je odvisna predvsem od drevesne vrste, vsebnosti vlage, deleža različnih vrst nečistoč in tudi od porazdelitve in velikosti nasekanih delcev lesa. Pomembno je tudi, da sekanci niso že v stanju trohnenja. Sekance se izdela s posebnimi mehaniziranimi napravami v različnih izvedbah. Ti so lahko stacionarni ali vgrajeni na kamionu. Pogosta izvedba so v obliki traktorskega priključka s tritočkovnim priklopom. Odvisno od izvedbe sekalnika je ta lahko opremljen z lastnim motorjem ali preko traktorskega pogona. Ob izbiri sekalnika je potrebno upoštevati, da je ta izdelan iz dovolj robustnega ohišja, celotna izvedba sekalnika pa mora biti seveda dovolj zmogljiva. Poleg tega je pomembno, da je sekalnik enostaven in predvsem varen za uporabo. Ogrevanje s sekanci je zlasti smiselno pri večstanovanjskih hišah, kmetijah ali hišah z gospodarskim poslopjem; torej gospodinjstvih, ki imajo večjo letno porabo goriva. Pri manjših enodružinskih hišah pa je že vprašanje smiselnosti takšnega ogrevanja. Namreč zalogovnik kuriva mora biti neprimerno večji kot pri kurjenju s plinom ali kurilnim oljem. Povprečno velika stanovanjska hiša porabi približno 30 m3 sekancev v eni sezoni. Kar pa je precej odvisno od učinkovitosti celotnega ogrevalnega sistema, izoliranosti hiše in stopnje vsebnosti vlage v sekancih. Kurilna vrednost lesnih sekancev je od 700 do 1100 kWh/nm3. Količina 1000 litrov kurilnega olja ustreza približno 10 do 15 nm3 sekancev. Upravljanje s kotlom na sekance je lahko ročno ali avtomatsko. Pri prvem načinu je potrebno ročno napolniti dnevni ali tedenski zalogovnik ob kotlu. Pri avtomatskem sistemu to odpade, saj s pomočjo podajalne naprave in prenosnega polžastega sistema dolgega tudi do 15 metrov se sekanci avtomatsko transportirajo iz zalogovnika v kotel. Omogočeno je tudi samodejno odstranjevanje pepela.
Uporaba peletov za ogrevanje
Na slovenskem tržišču je avtomatizirani kotel na lesne sekance in še posebej na pelete v zadnjih letih izjemno priljubljen. Njegovi glavni aduti so predvsem enostavno rokovanje s popolnoma avtomatiziranim transportom kuriva od shrambe do gorilnika, natančno doziranje kuriva in odličen končni izkoristek, ki je tudi do 95%. Peleti so izdelani iz fino zmletih dobro osušenih ostankov lesa. Za ostanke lesa je mišljena žagovina in lesni oblanci iz iglavcev, lahko tudi iz listavcev. Pod močnim pritiskom se njih stisne v značilno enotno obliko. To je podolgovata okrogla oblika dolžine do 30 mm in premera 6, 8, 12 in tudi 20 mm. Dimenzija peletov je sicer odvisna od namena uporabe. Nizka stopnja vlažnosti in njihova enotna oblika omogočata zelo enostavno skladiščenje peletov v zaprtem prostoru. Za shranjevanje se rabi veliko manj prostora kot pri drugih vrstah kurjave, zato je ta način kurjave smiseln tudi tam, kjer bi sicer zmanjkalo prostora za hrambo kuriva. To pa je sedaj, ko se v stanovanjskih hišah vse bolj izkorišča vsako razpoložljivo prazno površino, še toliko bolj aktualno. V primerjavi s sekanci ali poleni je potreben precej manjši volumen zalogovnika. Celo do 4 krat manjši zalogovnik kot pri sekancih. Dobava peletov je možna na dva načina. Prvi način, ki se največkrat uporablja, je dostava peletov v vrečah. Za lokalno peč oziroma kamin so običajno pakirani v 15 kilogramske vreče. Za hišni ogrevalni sistem se najbolj pogosto uporabljajo velike vreče, tako imenovani big-bagi s težo približno 1000 kg. Drugi način je dostava peletov s kombiniranim tovornjakom s silosom. Z njim se dobavo peletov v razsutem stanju preko sesalnega sistema vrši direktno v zalogovnik. Skladiščeni peleti morajo biti v suhem in zračnem prostoru. Na takšen način so lahko skladiščeni tudi več let. Iz zalogovnika se lahko pelete transportira v kotel na dva različna načina. Prvi način je avtomatsko s transportnim polžem, drugi pa je pnevmatsko s sesanjem v kotel. Slednji način, ki je sicer dražji, se uporablja predvsem v primeru večje oddaljenosti zalogovnika od kotla. Oba načina nudita sicer zelo poenostavljeno in udobno upravljanje. Razlog, da so peleti v zadnjih letih postali eden najbolj aktualnih ogrevalnih virov je poleg večje ponudbe in nižje cene, tudi posodobljeni ogrevalni sistemi z visokim izkoristkom in predvsem izredno dobra kurilna vrednost peletov. Peleti, kateri so sedaj na trgu, imajo kurilno vrednost od 3,5 do 5 in več kWh/kg. Drevesna vrsta pelet ne vpliva bistveno na njihovo kurilno vrednost. Ker je ponudba peletov na trgu zelo obširna in tudi ni kakšnega posebnega nadzora nad njihovo kvaliteto, so v prodaji peleti precej različne kakovosti. Ponudnika povprašajmo o poreklu pelet in samem proizvajalcu. Predvsem pa se pozanimajmo ali ima proizvajalec ustrezne certifikate (npr. ENplus in DINplus), ki zagotavljajo s strani neodvisnih inštitucij kontroliranje kakovosti, oziroma dejansko ustrezanje kakovostnemu razredu, navedenem na embalaži. Poleg kurilne vrednosti sta za kakovost peletov pomembna predvsem njihova stopnja vlažnosti in vsebnost pepela. Pomembno je, da je kurilna vrednost čim višja in stopnja vlažnosti čim nižja. Kolikor manjšo vsebnost pepela bodo peleti vsebovali, toliko manj pogosto bo potrebno čistiti pepel iz kurilne naprave. Priporočljiva vsebina pepela je do 1%. Slabo kakovostni peleti so običajno tudi manj obstojni. S tem se drobijo, kar povzroča motnje pri avtomatskemu doziranju. Kotel povzroča več dima, poveča pa se tudi poraba peletov. Mehansko obstojnost peletov lahko prepoznamo po deležu finega prahu in zdrobljenih delcev na dnu vreče. Če je tega več v vreči, so peleti manj mehansko obstojni. Mehanska obstojnost pelet naj bi bila več kot 97,5%. Tipična značilnost peletov je torej, da imajo zelo nizko vsebnost vlage, ki je pod 10%. Njihova večja gostota in nižja vsebnost vlage omogočata višjo kurilno vrednost v primerjavi z naravnim lesom. Poglavitna odlika sodobnega kotla na pelete je torej v zelo dobrem izkoristku. V nizkoenergijski ali pasivni hiši je s kondenzacijskim kotlom z uporabo peletov energijski izkoristek lahko celo do 104%. Še posebej so peleti aktualni pri ogrevanju sedanje manjše stanovanjske hiše, kjer je potreben kotel z majhno nazivno močjo. V primerjavi s kurilnim oljem je letni strošek ogrevanja s peleti za najmanj 30% manjši.
Delovanje sistema na biomaso
Najbolj izpopolnjen sistem kurišča na biomaso je popolnoma avtomatiziran. Zdrobljeni les, lesne sekance ali drugo vrsto kuriva se s kamionom pripelje do shrambe za kurivo. Iz tega prostora pri večjem sistemu transportni trak enakomerno dostavlja do gorilnika točno določeno količino kuriva, pri manjšem sistemu pa temu služi polž ali pnevmatski sesalni sistem. Potrebno količino kuriva v večjem sistemu ves čas preračunava računalniški sistem, ki z laserjem odčitava koliko goriva je na traku. Količina se spreminja v skladu z nastavitvami temperature in odčitki trenutnega stanja v kotlu. Vse kar takšen sistem zahteva od nas je, da smiselno programiramo računalnik, vse druge operacije pa so avtomatizirane. Za to vrsto kurjenja mora biti velikost kotla vsaj 50 kW in več, sicer sistem ne bo deloval optimalno. Pri polavtomatskemu kotlu je delovanje zelo podobno avtomatiziranemu kotlu, med obratovanjem pa zahteva tudi določene ročne posege. Ima manjši zalogovnik kuriva in veliko enostavnejši sistem transportnega traku z ročnimi nastavitvami. Ker velik del leta sistem ne obratuje s polno kapaciteto, je smiselno, da uporabnik glede na potrebe po toploti sproti prilagaja delovanje sistema. Princip delovanja je pri vseh ponudnikih kotlov na biomaso praktično enak. Vsak sistem ima tri glavne sestavne dele: posodo z zalogo goriva, zgorevalno komoro in izmenjevalnik toplote, v katerem se vroči dimni plini ohladijo in oddajo energijo vodi, ki jo običajno uporabljajo za prenos toplote do ogreval. Tovrstni način gretja vode zahteva relativno velik prostor za skladiščenje kuriva, zato ni najbolj primeren za gosto naseljeno urbano okolje kot je npr. vrstna hiša z majhno shrambo. Novejši kotel deluje na principu spodnjega odgorevanja. Kurišče se nahaja v spodnjem delu peči in ogenj zajame samo ta del zalogovnika, kar olajša tudi doziranje goriva. Za boljše zgorevanje se v spodnji del zalogovnika z ventilatorjem dovaja zrak in se s tem ustvari nadtlak, ki pomaga uravnavati zgorevanje plinov pri visoki temperaturi. Druga vrsta kotla ima vgrajen sesalni ventilator, ki ustvarja podtlak, ter potegne pline skozi žerjavico, kar tudi večjim kosom lesa in sekancem omogoči popolno zgorevanje. Za doseganje čim višjih temperatur kurišča in boljšega izgorevanje kuriva je takšen kotel znotraj obložen s šamotom. V času, ko zaradi višje temperature okolja ni potrebno dovajati vse ustvarjene toplote do radiatorjev, kotel hrani presežno energijo v vmesnih hranilnikih tople vode velikosti 1000 do 1500 litrov za eno bivališče. V času večje potrebe po toploti vmesni hranilnik olajša obremenitve kotla in omogoči enakomerno gorenje.
Nizkotemperaturni kotel
Odvisno od vrste kotla glede na način delovanja lahko ta deluje na različno temperaturo ogrete vode. Pionirski kotel z vročo paro je nadomestil sistem s še vedno zelo visoko temperaturo vode, vendar pod vreliščem. Temperaturo ogrevalne vode se je z razvojem tehnologije še naprej zniževala in danes med nizkotemperaturni sistem prištevamo tisti kotel, pri katerem se temperatura vode giblje med 40 in 75 stopinjami Celzija. Včasih je bil obvezni del sistema mešalni ventil, ki je z mešanjem vroče in hladne povratne vode dosegel primerno temperaturo pred vstopom v radiatorski sistem. Voda pri tem ni smela imeti nižje temperature kot 55 stopinj Celzija, saj bi nižje temperature povzročile kondenzacijo vlage v dimnih plinih in nastanek kondenzata. V dimniških plinih pri zgorevanju fosilnih goriv poleg dušikovih in ogljikovih nastanejo tudi žveplovi oksidi, ki skupaj z vodo tvorijo jedke kisline. Pri gorenju zemeljskega plina nastaja blaga ogljikova kislina, pri gorenju kurilnega olja pa poleg te še žveplena, ki je bolj korozivna. V stiku z jeklenimi deli kotla in dimniškimi tuljavami se kisline obnašajo agresivno in kmalu povzročijo korozijo in propadanje materiala. Pri starejši visokotemperaturni vrsti kotla se je temu izognilo z vzdrževanjem stalne višje temperature. Tako je bil zagotovljen zadosten vlek, izognilo pa se je tudi kondenzaciji plinov. Vendar s tem je prihajalo do izgub energije v kurišču in izgub pri prenosu vroče vode do radiatorjev. Sedaj se z neposredno regulacijo gorilnika ogreje vodo do želene temperature direktno, brez mešalnih ventilov. Proizvajalci izdelujejo sodobna kurišča iz korozijsko vzdržljivih materialov z dvojnimi stenami, ki se hitro segrejejo in z vmesnimi kovinskimi rebri, ki s posrednim ogrevanjem vode preprečujejo preveliko nihanje temperature in hkrati nastajanje kondenzata. Med drugim je pomembno, da je dimnik ustrezno dimenzioniran, s katerim se prepreči nastajanje kondenzata preden dimni plini pridejo do vrha tega. Sedanji nizkotemperaturni kotel je opremljen z gorilnikom z majhnim pretokom goriva in dovršeno mikroprocesorsko regulacijo. Za pravilen obtok vode v sistemu skrbi obtočna črpalka, povezana s termostatom in raztezno posodo. Takšen kotel dosega izkoristke od 85% do 90% in tudi nekaj več. Kot takšen je dokaj primeren za uporabo kurilnega olja. Za še boljše rezultate je poleg enostopenjskega na voljo tudi dvostopenjski ali moduliran gorilnik, ki poskrbi za dodatno energijo v dneh, ko je temperatura pod ničlo.
Kondenzacijski kotel
Podobno kot pri prej omenjenemu nizkotemperaturnemu tudi pri kondenzacijskemu kotlu sistem sam regulira temperaturo vode v odvisnosti od temperature okolja. V kondenzacijskem kotlu je na izhodu v dimnik vgrajen toplotni izmenjevalnik za kondenzacijo dimnih plinov, s pomočjo katerega se zajame del toplote nazaj v sistem. Poleg drugače zasnovanega dimnika je to edina večja razlika v primerjavi s klasičnim nizkotemperaturnim kotlom. Količina tako dodatno pridobljene toplote je odvisna od vrste kuriva. Pri uporabi zemeljskega plina se na ta način dobi skoraj dvakrat več dodatne toplote kot pri kurilnem olju. Le zaradi izkoriščanja temperature dimnih plinov se lahko pri kondenzacijskem kotlu doseže tudi do 107% izkoristek. Ogrevalni izkoristek bo najbolj učinkovit z uporabo olja ali plina pri nizkotemperaturnem ogrevalnem sistemu, kjer je marsikdaj ogrevalna voda pod 40°C. To so talni, stenski ali kombinirani način ogrevanja. Sedanji sodoben kondenzacijski kotel ima modulacijo moči v razmerju 1:10 (od 2,5 Kw do 25 Kw). Tako kot ostale tehnološko dovršene naprave, lahko tudi tovrstnega kotla enostavno in inteligentno krmilimo preko brezžične internet povezave s pametnim telefonom ali tablico. Pri ohlajanju dimnih plinov pod rosišče nastajajo različne kisline, zato sedanje sodobne kotle in dimne tuljave izdelujejo iz kakovostnih materialov, ki so odporni na jedki kondenzat. V manjšem kurišču pri izgorevanju enega kubičnega metra zemeljskega plina nastane malo manj kot liter kondenzata, v celi kurilni sezoni pa se ga nabere za skoraj tri kubične metre. Običajno se ga odvede direktno v kanalizacijo, kjer se pomeša z drugimi odpadnimi vodami. Pri večjemu sistemu bi bile obremenitve okolja prevelike, zato sistemu dodajo še napravo za nevtralizacijo kislega kondenzata. Prednost manjšega kondenzacijskega kotla do 50 kW moči je tudi ta, da ni potrebno graditi posebne kurilnice in se peč lahko postavi kamorkoli v zgradbi. Novejši kondenzacijski kotel porabi do 15% manj kuriva kot nizkotemperaturni in celo do 40% manj kot zastareli visokotemperaturni kotel. Pri novogradnji je vsekakor priporočljiva vgradnja kondenzacijskega kotla. Še zlasti, če bomo imeli talno, stensko ali kombinirano ogrevanje. Pri sanaciji ogrevalnega sistema v obstoječi hiši pa je potreben dober premislek ali bo nov kondenzacijski kotel glede na stopnjo izoliranosti stavbe in obstoječega načina ogrevalnega razvoda opravičil svojo višjo investicijo. Torej visokotemperaturni režim ogrevanja oziroma radiatorski razvod je manj primeren za uporabo kondenzacijske peči. Ker bo pri takšnem razvodu temperatura dimnih plinov naraščala, bo neizkoriščena toplota dimnih plinov v obliki nekondenzirane vodne pare uhajala skozi dimnik. Za novi kondenzacijski kotel gorilnik, ki se je uporabljal na starem kotlu, ne bo več ustrezen, saj s tem kondenzacijski kotel ne bo mogel dosegati pričakovanih izkoristkov. Največkrat njega nadomešča nadtlačni sevalni gorilnik. Ta ima posebno izvedbo zgorevalne površine, s katerim se večji del toplote razvije in prenese na okoliški zrak s sevanjem. Ker se nadzor nad količino zgorevalnega zraka izvaja z merjenjem njegove količine, se s tem stalno vzdržuje enakomerno vrednost kisika v dimnih plinih in se po potrebi spreminja količina zgorevalnega zraka. Prilagoditev dimnika je vsekakor nujno potrebna v primeru vgradnje kondenzacijskega kotla v adaptirani ogrevalni sistem. Dimnik mora biti popolnoma plinotesen in odporen na vlago. Zaradi tega je najbolj primerna dimna tuljava iz nerjaveče pločevine, aluminija in plastike. Hitra en enostavna sanacija dimnika se lahko izvede z vstavitvijo plastične tuljave. Večji sanaciji se lahko izognemo tudi s stensko izvedbo kotla, ki ima izveden dimniški sistem na zunanjo stran zidu oziroma na fasado.
Shranjevanje kurilnega olja
Pri kotlu z uporabo kurilnega olja je nepogrešljiv rezervoar oziroma cisterna. Še vedno ima večina hišnih gospodinjstev cisterno postavljeno znotraj hiše v kurilnici ob kotlu ali v za to posebej prirejenem prostoru. Slabost tega je, da zavzame veliko potrebnega prostora v stavbi, zato se vse več gospodinjstev odloča za hrambo kurilnega olja zraven hiše v zemlji. V tem primeru mora biti cisterna postavljena v zabetonirani jami z lovilno posodo, s katero se ob morebitnem spustu zavaruje podtalnico pred onesnaženjem. Če je rezervoar dvoplaščen, se ga lahko tudi samo zakoplje v zemljo. Takšna izvedba mora biti opremljena s kontrolno napravo, ki v primeru iztekanja zaradi netesnosti cisterne s signalom na to opozori. Zgornji rob vkopane cisterne mora biti 1 m pod zemeljsko površino ter 2 metra oddaljen od zunanjega zidu zgradbe. S časom se razne nečistoče v naftnih derivatih sesedajo na dno rezervoarja, kjer ustvarijo sloj mulja. Njegova količina je v največji meri odvisna od pogostosti polnjenja rezervoarja. Večja količina mulja bo z bolj pogostim polnjenjem. Posesani mulj bo povzročil zamašitev filtrov in vbrizgalne šobe v gorilniku, kar bo seveda privedlo do motenj delovanja kotla. Zato je občasno potrebno sčistiti notranji prostor rezervoarja. Njegovo čiščenje naj zaupamo za to usposobljenemu izvajalcu, ki ima tovornjak cisterno opremljeno z vakuumsko črpalko za črpanje mulja in z visokotlačno črpalko za čiščenje sten rezervoarja. Staro dotrajano cisterno naj ne odstranimo sami, saj so v njej običajno še ostanki kurilnega olja. Ob razrezu cisterne lahko s tem pride do vžiga. Njeno odstranitev naj zaupamo strokovnjaku, ki je za to usposobljen. Po sedanji zakonodaji potrebujemo za odstranitev stare cisterne evidentni list, na katerem je jasno razvidno, da smo staro cisterno prepustili izvajalcu, ki je usposobljen za uničenje ali predelavo cistern.
Ogrevanje s toplotno črpalko
V primeru, da si želimo popolnoma posodobiti hišni ogrevalni sistem je ena najboljših rešitev montaža toplotne črpalke (v nadaljevanju TČ), ki ni namenjena samo za ogrevanje sanitarne vode, temveč tudi bivalnih prostorov. Sedanja visoko učinkovita TČ, ki je ustrezno dimenzionirana glede na velikost ogrevanega objekta in njegove karakteristike, lahko preko celotne zimske sezone povsem nadomesti klasični ogrevalni sistem s pečjo. Poleg njene majhne energijske porabe in hkrati velikega izkoristka, deluje na ekološko povsem čist način (emisije CO2 se zmanjšajo do 60%, ne povzroča dima), potrebno je minimalno vzdrževanje, upravljanje je maksimalno udobno in enostavno, njeno delovanje je zelo tiho, vgradi se jo lahko kamorkoli na majhen prostor (odvisno od izvedbe), ne potrebuje dodatnega prostora za skladišče goriva in po želji lahko omogoča preko poletja tudi hlajenje prostorov. Tako kot pri ostalih visoko učinkovitih sistemov je tudi pri TČ njena najslabša plat običajno visoka investicija, ki se praviloma zvišuje z učinkovitejšo napravo. Ob odločitvi za TČ moramo vedeti, da je izbira moči črpalke neposredno odvisna od karakteristike ogrevanega objekta in njegove okolice. TČ nikakor ne bo zadovoljivo delovala, če bo ta predimenzionirana ali ne bo mogla kriti toplotnih izgub ogrevane stavbe. Vsekakor je zaželena dobra toplotna izolacija zunanjih zidov, tlakov, strehe, oken in vrat. Odvisno od vrste TČ glede na vir ogrevanja lahko ta služi kot edini vir ogrevanja ali kot pomožni vir. V primeru, da TČ zagotavlja vse potrebe po ogrevanju, je takšen način obratovanja monovalenten. Za slednji način obratovanja je največkrat primerna TČ, ki deluje po sistemu voda/voda ali zemlja/voda, pri novejših učinkovitejših TČ lahko tudi zrak/voda. Bivalenten način obratovanja pomeni, da ogrevanje s TČ zadostuje le do določene zunanje temperature, zatem pa se vključi dodaten vir toplote. V tem načinu obratovanja se uporablja TČ zrak/zrak ali zrak/voda. Pri cenejši TČ je razmerje med porabljeno električno energijo in brezplačno pridobljeno energijo iz okolice 1 proti 2, pri sodobnih črpalkah pa 1 proti 5. V drugem pomenu besede to pomeni, da se pri 5 kW pridobljene toplotne energije porabi le 1 kW električne energije. Razliko 4 kW energije pa se pridobi brezplačno. Samo razmerje med porabljeno električno energijo in vloženim delom črpalke imenujemo grelno število. To število je odvisno od vrste toplotne črpalke in temperature vira toplote, ki jo izkoriščamo, v povprečju pa znaša 3 do 4 in tudi več. Grelno število je višje, če ima vir toplote visoko temperaturo in hkrati je temperatura ogrevalnega medija sorazmerno nizka. Da bo TČ delovala kar se da optimalno, se mora ta čim manjkrat vklapljat in izklapljat. Zato je ob črpalki nujno potrebno namestiti hranilnik toplote, ki ima prostornino vsaj 100 litrov. V hranilniku je ogrevana voda, ki kroži po ogrevalnem sistemu in greje stanovanjske prostore ter tudi sanitarno vodo.
Sistem zrak/voda
Praviloma je najcenejša investicija toplotne črpalke z izkoriščanjem okoliškega zraka (zrak/voda). Takšno črpalko se pri nas sicer veliko uporablja za ogrevanje sanitarne vode. Kot takšna ima majhno zmogljivost (2 do 3 kW) in preko zime ni zmožna še ogrevati hišo. Namreč kolikor nižja je zunanja temperatura, toliko bolj se takšni črpalki zmanjšuje njena učinkovitost. Zaradi tega se je pri nas do nedavnega nazaj črpalko zrak/voda največkrat uporabljalo v kombinaciji z dodatnim ogrevalnim virom. Vendar vse več proizvajalcev ima sedaj v ponudbi zmogljivejšo črpalko zrak/voda, namenjeno za ogrevanje hiše, ki brez težav deluje pri zunanji temperaturi do -20°C in tudi manj. Za dosego dovolj učinkovitega delovanja zrak/voda je najbolj primeren nizkotemperaturni razvod. Z vse bolj izpopolnjenimi sistemi je na trgu tudi toplotna črpalka, ki omogoča učinkovito delovanje tudi pri visokotemperaturnem razvodu, kjer ogrevalna voda doseže celo 80°C.
Sistem voda/voda
Če se na primer v neposredni bližini naše hiše nahaja podtalnica blizu površja zemlje, stavbo pa imamo dobro toplotno izolirano, je ekonomsko zelo upravičena vgradnja toplotne črpalke z izrabo podtalnice (črpalka voda/voda). S pomočjo takšne črpalke se črpa podtalnico s temperaturo od 8 do 12°C neposredno ob ogrevanem objektu. Najprej se izvrtajo dve globoki vrtini za črpanje in vračanje podtalne vode. Da se doseže zadostno temperaturo podtalnice, morajo biti vrtine globoke od 5 in več metrov, ponekod celo več kot 30 m. Smiselnost investicije v takšno vrsto TČ je pogojena predvsem s potrebno globino izkopa vrtin. Če so vrtine globlje od 30 metrov, lahko stroški izkopa hitro presežejo smiselnost investicije. V izdelane vrtine se vgradi cev, v kateri je potopna črpalka. Ta med obratovanjem potiska vodo v toplotno črpalko, katera vodi odvzame toplotno energijo in jo ohlajeno spusti po drugi cevi v zemljo. Prednost takšnega sistema je v dobri učinkovitosti (grelno število od 2,5 do 4) in možnosti naravnega hlajenja. Slabo plat pa predstavlja predvsem draga naložba, pridobitev soglasja za uporabo in izkoriščanje voda, gradbeni poseg ob okolici hiše in v primeru vsebovanja mulja in peska v podtalnici, pogosto čiščenje filtra in potopne črpalke.
Sistem zemlja/voda
Tretja možnost je TČ na principu koriščenja zemeljske energije. Njo je možno izkoriščati z zemeljskim kolektorjem ali toplotno sondo. Zemeljski kolektor je splet prirejenih cevi v obliki več sto metrskih zank. Njih se položi 1,2 do 1,8 metra globoko v zemljo. Deluje na enostaven sistem, da voda v cevnih zankah odvzema toplotno energijo zemlji in jo prenaša v črpalko. Dobra lastnost sistema z zemeljskim kolektorjem je visoka učinkovitost (grelno število od 3 do 4,5 in tudi več) in majhni obratovalni stroški. Slabost pa je zopet razmeroma velika naložba, gradbena dela ob okolici hiše in potrebna večja površina izkopa. Poleg tega površina, kjer so vgrajeni kolektorji ne sme biti zazidana, asfaltirana ali zasenčena, niti ne sme biti posajena vegetacija z močnejšimi koreninami. Če zaradi omejenosti s prostorom ni mogoče uporabiti zemeljskega kolektorja, je možna rešitev uporaba toplotne črpalke z zemeljsko sondo. V vrtine globoke tudi preko 200 metrov in premerom od 127 do 140 mm se vgradi zaprt krožni sistem s štirimi polietilenskimi cevmi. V njih kroži voda, ki globinski zemlji odvzema toploto in jo dovaja v toplotno črpalko. Visoka učinkovitost, kjer je grelno število lahko tudi preko 4,5, nikakršnega vpliva na okolje, ni potrebnih različnih dovoljenj, zaradi majhne potrebne površine izkopa možnost izvedbe tudi v urbanih naseljih so odlike sistema z zemeljsko sondo. Največja investicija med vsemi vrstami toplotnih črpalk pa je slabost omenjenega sistema. Izdelava zemeljske vrtine z globino 200 in več metrov je zagotovo eden največjih stroškov TČ z zemeljsko sondo. Za dosego pričakovanih rezultatov je pomembno tako načrtovanje kot izvedba celotnega takšnega projekta. Kot prvo je pomembno, da še pred dimenzioniranjem ogrevalnega sistema s toplotno črpalko analiziramo toplotno prevodnost tal na bodočem mestu vgradnje geosond. Le na podlagi teh podatkov se bo lahko predvidela globina vgradnje geosond in s tem tudi višino investicije. Strošek vrtanja nam bo izvajalec lahko podal le, če bo poznal lokacijo vrtanja oziroma strukturo tal. Trdoto kamenin bo ocenil s pomočjo geoloških kart, na podlagi katerega bo ocenil predvideno hitrost vrtanja. Strošek izdelave vrtine za sistem voda/voda (brez potopne črpalke) je približno 80 evrov na tekoči meter izkopa. Pri sistemu zemlja/voda je strošek izvedbe vrtine od 45 do 65 evrov na tekoči meter. Postopek vrtanja dveh vrtin v največ primerih traja od 2 do 4 dni. Je pa čas trajanja močno odvisen od zahtevnosti terena in seveda globine vrtanja. Z razliko od prvotnih vrtalnih sistemih se pri sedanjih sodobnih izvedbah ob postopku vrtanja ne pojavlja prah, saj se celoten navrtan material preko preventorja odvaja v posebni kontejner. Takšen preventor omogoča vrtanje tudi tik ob stavbi.
IR ogrevanje
Ogrevalnemu kotli ali toplotni črpalki v zadnjih letih postajajo vse bolj konkurenčni novi alternativni sistemi ogrevanja. Eden takšnih je vse bolj prepoznaven sistem ogrevanja bivalnih prostorov s sevanjem (infrardečim sevanjem). Takšno sevanje ogreva stene, tla in ostale predmete znotraj prostora, ne da bi pri tem ogrevalo zrak skozi katerega potuje. Sicer se zaradi toplejše površine ogrevanih predmetov posredno ogreje tudi zrak, vendar se pri tem ne dviguje prah ali izsuši zrak. Dolgi infra rdeči žarki so podobni sončnim žarkom in ne ustvarjajo elektronskih valov, ki bi škodili človeškemu telesu. Človeško telo infrardeče valovanje zaznava torej kot toploto. Posledično s tem so se razvili posebni infrardeči (v nadaljevanju IR) grelniki, ki pretvorijo električno energijo v infra rdeče toplotno valovanje. Takšna oblika toplote je živim bitjem najbolj naravna toplota. Ravno s to energijo sonce greje zemljo. Pri klasičnem ogrevanju v procesu od vira energije do ogretega zraka nastajajo toplotne izgube, ki slabijo učinke ogrevanja. Zrak v prostoru kroži, dviga se prah, zrak je suh in temperatura v prostoru je neenakomerno porazdeljena, ker so zgornje plasti toplejše kot spodnje. Zaradi materialov iz katerih so IR grelniki izdelani, pretvorijo električno energijo v toploto brez vmesnih faz. Keramika na grelni strani panela oddaja v prostor IR toploto v valovni dolžini 7-11um. To je vrsta toplote, ki jo vsako živo bitje sprejme v 99% in je za človeka pomembnejša kot toplota zraka. Dokazano je, da IR toplota blagodejno vpliva na človekovo počutje. Grelniki nimajo nobenih negativnih lastnosti ali učinkov. Vsak ogrevani prostor lahko termostatsko krmiljen z želeno temperaturo in časom vklopa vsakega panela posebej. S tem lahko prihranimo od 40% do 60% električne energije, ki jo panel potrebuje za ogrevanje. IR ogrevanje učinkovito izsušuje vlažne zidove in preprečuje nastanek plesni. Takšno ogrevanje ne onesnažuje okolja. Celotni prostor se ogreje že po cca 25. minutah ali manj. Ob tem ni zagonskega predgretja in toplotnih izgub. IR toploto iz grelnikov lahko usmerimo enako kot svetlobo v vse smeri. Z montažo IR grelnikov ne potrebujemo projektno dokumentacijo za centralno ogrevanje. Investicija je lahko tudi do 70% nižja v primerjavi z drugimi sistemi ogrevanja. Ob delovanju IR grelnikov ni velikih izgub pri odpiranju oken in vrat, zato ni potrebnega dragega prezračevalnega sistema. Montažo grelnikov se opravi hitro in enostavno na zid ali strop. Ob tem ni potrebnih drugih instalacijskih del. Grelnike ni potrebno vzdrževati in servisirati. Ob adaptaciji prostorov grelnike le enostavno snamemo. Prednost je tudi v tem, da lahko investicijo ogrevanja opravljamo po korakih. Torej vsak prostor opremimo posebej. IR grelniki so še posebej primerni za objekt, ki se ga ogreva občasno (počitniška hiša). Nekateri sistemi imajo že vgrajeno kontrolno enoto s termostatom in moduliranim delovanjem. Na ta način grelnik porabi toliko energije kot jo potrebuje. Ob številnih navedenih prednostih se seveda vprašamo kako, da se tovrstno ogrevanje ni še bolj razširilo kot se je sicer? Odgovor se skriva predvsem v tem, ker so v preteklosti bili paneli oz. grelniki precej slabše kakovosti kot sedanji. Osnova IR grelnika je plošča, izdelana iz toplotno odporne keramične mešanice, katera oddaja dolge infrardeče valove. Na njo je pritrjena negorljiva oglena plošča. Na zadnji strani panela je posebna izolacija iz steklenih vlaken in aluminijaste folije, katera poskrbi, da prehaja maksimalno število žarkov skozi prednjo stran in se hkrati zadnja stran panela ne pregreva. S povečanim povpraševanjem po tovrstnem ogrevalnem sistemu se je na trgu pojavilo tudi več različnih IR grelnikov. V ceni, predvsem pa v kvaliteti so ti med seboj lahko precej razlikujejo. Na začetku so prihranki pri ogrevanju med vso konkurenco IR panelov razmeroma podobni. IR paneli so po večini izdelani na osnovi karbona, nekateri pa na osnovi turmalina. Prednost karbona je v njegovi nizki teži in možnosti enostavne izrabe dolgih IR valov. Slabost je v tem, da prične po uporabi spreminjati svoje lastnosti in s tem prične valovna dolžina IR valovanja postopoma padati. S tem panel nič več ne segreva tako intenzivno. Turmalin je naravni poldragi kamen, ki sam po sebi nevtralizira elektromagnetna sevanja, na sebe vleče negativno energijo, ima pa tudi lastnost, da pri povišani temperaturi v prostor oddaja negativne ione. S tem naj bi takšen panel deloval z nespremenjenimi lastnostmi celotno življenjsko obdobje.
pripravil: M.A.
