Ni vsak tlak enak
Osnovna podlaga katerekoli talne obloge je betonski estrih. Čeprav nam ta z vgrajeno zaključno talno oblogo ni viden, je njegova pravilna izdelava še kako pomembna. Z nestrokovno vgradnjo estriha bomo pozneje v dokončani hiši imeli neprestane težave, ki jih ne bomo mogli več odpraviti.
Izraz notranji tlak je poznan tudi pod imenom estrih. Beseda estrih izvira iz nemškega jezika, kar pomeni zadnjo roko pri zaglajevanju površine tlaka. S sedanjo tehnologijo in uporabo različnih materialov proizvajalci ponujajo že veliko število različnih vrst estrihov, ki se razlikujejo tako po materialu kot izvedbi. Glede na debelino estriha in uporabo veziva so poznani klasični cementni estrih, samorazlivni estrih na osnovi kalcijevega sulfata (anhidritni estrih), epoksidni tlak in izravnalna masa oziroma polimerni cementni nanos. Prvotni material in postopek za pripravo tlaka oziroma estriha je bila poznana le cementna mešanica s peskom, ki se ga je nanašalo na klasičen ročni način. Danes pa je v ponudbi veliko število različnih materialov z možnostjo različnega načina izvedbe. S pravilnim materialom in postopkom izvedbe lahko občutno izboljšamo kakovost estriha in precej skrajšamo čas izvedbe. To pa je pri sedanjem hitrem načinu gradnje kar precej pomembno.
Klasični betonski estrih
V stanovanjskem objektu se praviloma vgrajuje cementni estrih. Na cementni tlak je običajno položena zaključna talna obloga. V kleti, garaži ali delavnici pa je lahko tudi kot končna talna površina. Ob omembi betonskega estriha v hiši se verjetno kot prvo najprej porodi vprašanje zakaj sploh potrebujemo tlake v bivalnih prostorih, ko vendar že imamo betonsko podlago. Med zgornjo višino grobe betonske podlage in bodočo končno višino talne obloge je običajno nekaj centimetrov razlike, vendar je ta centimeterska razlika v posameznih prostorih različna. Ta je odvisna od bodoče uporabe debeline talne obloge. Vsak uporabnik stanovanjskih prostorov si želi, da bi bila končna višina tal v vseh prostorih enaka, saj bi se s tem izognil nepotrebnih prestopanj in spotikanj ob talno podlago pri prehodu prostorov. Vgrajeni tlak ta problem če že ne odpravi, vsaj omili. Poleg tega se z vgradnjo izolacije med betonsko podlago in tlakom doseže precej boljšo toplotno in zvočno izolacijo prostorov. Z vgradnjo svežega tekočega estriha je omogočeno popolno oblivanje različnih inštalacijskih razvodov. Cementen estrih je sicer vodoraven sloj drobnozrnatega betona. Njega sestavljajo trije osnovni materiali: cement, voda in pesek. Izbira peska je precej pomembna za kakovosten estrih. Praviloma se uporablja naravno sejani pesek granulacije do 4 mm. V primeru uporabe nečiste in mlete separacije peska je uporaba cementa za polovico manjša kot je po predpisanih normativih, kar seveda ni pravilno. Za kakovosten estrih je treba nujno uporabiti ponovno separacijo peska in približno 45 do 50 kg cementa na en mešalec. Nekdaj so se za armiranje cementnega tlaka uporabljale izključno jeklene armaturne mreže. Njihova montaža je bila zamudna. Poleg tega je bilo potrebno paziti, da se mreže niso na nobenem mestu dotikale tal. Sedaj se za armiranje estriha poleg armaturne mreže uporabljajo sodobnejši materiali. To je jeklena mikroarmatura ali polipropilenska mikroarmatura. Ta se vmeša v betonsko zmes že med samim postopkom priprave betona, tako da se delci (vlakna) enakomerno porazdelijo po celotnem volumnu betonu. Ker z njihovo uporabo postane povezava betona trodimenzionalna, se v tlaku zmanjša možnost razpok in lomov. Pri postopku vgradnje cementnega estriha je pomemben pravilen potek in dosledno upoštevanje vseh predhodnih del pred končno položitvijo tlaka. Pred njegovo izdelavo je potrebno vgraditi vse vratne in okenske okvirje, vse vrste inštalacij in tudi izdelati omete. Ravno tako morajo biti opravljena pleskarska dela, razen zaključne faze. Betonska plošča mora biti v celotni debelini ustrezno suha in brez umazanije. Če je na betonski plošči vgrajen inštalacijski razvod, mora ta biti pritrjen na betonsko podlago in zalit z izravnalnim slojem, ki sega do vrha razvoda po celotni površini prostora. Kot prvo je potrebno na grobo betonsko podlago položiti izolacijski sloj. To je lahko stiropor, kateri je dober toplotni izolator, ali tervol, ki je boljši za zvočno izolacijo. Ena od možnosti za polaganje izolacije med inštalacijske cevi, ki so na betonski plošči je stiroestrih. Lahko se položi tudi en sloj izolacije med cevi, drugi pa v nasprotno smer kot drugi sloj. Sam estrih se imenuje tudi plavajoči pod. To pa zato, ker se nikjer ne dotika stene in se s tem onemogoča prenos zvoka v zgornjo ali spodnjo etažo. Plavajoči sistem tlaka se doseže s položitvijo delitacijskega stiropornega traku debeline 1 cm po spodnjih robovih sten. Pomembno je, da se povsod prepreči kakršenkoli dotik estriha s steno, kar bi povzročilo prenos zvoka. Ob tem se upošteva tudi dodaten prostor za njegovo raztezanje. Čez izolacijo se prekrije PE folijo, katera prepreči navlaženje izolacije z vlago iz estriha. Na takšno pripravljeno površino se vlije armirani estrih. Debelina položenega estriha za stanovanjske prostore je ne glede na vrsto izolacije od 5 do 6 cm. To velja samo v primeru, če je estrih izdelan iz naravne separacije peska 0 do 4 mm in 45 do 50 kg cementa na en mešalec peska. Tako kot omet se tudi estrih lahko vgradi ročno ali strojno. Ročno izvedbo estriha se sedaj izvaja le na zelo majhnih površinah kot je npr pri adaptaciji manjšega prostora. V primeru izdelave estriha za celotno stanovanje se že nekaj časa uporablja izključno strojno izvedbo. Ta je tako glede kakovosti, natančnosti, časa izdelave in tudi cene izvedbe ugodnejša od ročne vgradnje. Strojni estrih se izvede s posebnim strojem, ki hkrati zmeša material in s pomočjo vgrajene črpalke transportira beton po posebnih ceveh do želenega prostora. Ker ima črpalka večjo moč, se beton lahko transportira tudi v višja nadstropja, kar je bilo pri ročni izvedbi precej naporno. Sveže vgrajen estrih se mora pravilno in predvsem dovolj posušiti, preden se na njega vgradi zaključno talno oblogo. Zaradi tega ga je potrebno zaščititi pred prepihom, zmrzaljo in soncem. Cementni estrih se suši do 60 dni, oziroma za vsak centimeter estriha približno teden dni. V primeru, da bo na estrihu položen parket ali laminat se mora estrih ob normalnih pogojih sušiti od 45 do 60 dni. 20 do 30 dni pa bo dovolj časa za sušenje estriha, če bo na njem keramična obloga. Letni čas oziroma višina temperature in vsebnost zračne vlage sicer precej vplivajo na hitrost sušenja tlaka. Bolj priporočljiva je izdelava tlakov v poletnem času, manj pa v spomladanskih in jesenskih mesecih, ko se njihovo sušenje lahko zavleče tudi na več kot dva meseca. V zimskem času izdelava mokrih tlakov zaradi zmrzali ni primerna. Sedanji zelo hiter tempo gradnje pogosto ne dopušča tako dolgo sušenje tlakov. Rešitev tega je tako imenovani hitrovezoči estrih. Ta je izdelan z uporabo posebnih kemičnih veziv (hitrovezoči cement), s pomočjo katerega se tlak dovolj osuši že v 10-tih ali manj dneh.
Visoko odporni tlak
S sedanjim sodobnim postopkom izdelave novih veziv proizvajalci ponujajo že celo vrsto visoko odpornih tlakov. Tako so na primer poznani industrijski tlaki s kvarc posipom, anhidritni tlaki, epoksidni tlaki, ipd. Ob odločitvi za omenjene tlake je potrebno upoštevati, da za njihovo boljšo kakovostjo stoji tudi višja cena. Kot takšni so namenjeni najbolj obremenjenim površinam kot so v industrijskih objektih, delavnicah, parkiriščih in ostalih javnih površinah. Zlasti epoksidni tlaki pa se vse bolj uporabljajo tudi v stanovanjskih stavbah, predvsem v garažah, kleteh, hodnikih, kuhinjah, kopalnicah, ipd. Predvsem na obremenjenih površinah mora zaključni tlak poleg odpornosti proti obremenitvam in obstojnosti, omogočati še preprosto vzdrževanje. Če je ta končna talna obloga, mora izpolnjevati tudi dekorativno vlogo. Epoksidni tlak izpolnjuje vse te zahteve. V primerjavi s klasičnim tlakom ta (predvsem premaz) ponuja neomejene možnosti izbire barvnih odtenkov. Poleg tega lahko v epoksidni sloj vgrajujemo različne barvne ali svetleče lističe, ki podajo končni površini tlaka njegov edinstven in za njega značilen videz. Izbiramo lahko še različno strukturo zaključnega sloja, katera je lahko gladka ali hrapava. Sijaj zaključne površine pa je zopet lahko s steklastim videzom visokega sijaja ali mat brez sijaja. Odvisno od debeline nanosa in načina izvedbe je poznanih več vrst epoksidnih tlakov. To je lahko epoksi impregnacija, epoksi zaščitni premaz, samorazlivni epoksi tlak, epoksi tlak maltnega tipa in epoksidni estrih. V stanovanjskih prostorih je uporaben predvsem zaščitni premaz, manj pa impregnacija in samorazlivni tlak. Epoksidni premaz je po večini izdelan iz pigmentirane smole, trdilca in polnil. Pri strukturnih ali nedrsnih premazih so dodana še polnila zelo finih zrnavosti. Poleg tega vsebuje še vrsto dodatkov kot so pospeševalci in zavlačevalci vezanja, dodatki za doseganje primerne razlivnosti, viskoznosti, itd. Z epoksi premazom se ustvari na betonski površini tanek film v debelini od 100 do 500 mikronov. Takšen premaz izboljša odpornost betonske površine proti obrabi, poveča kemijsko odpornost, ne prepušča vode, predvsem pa je dekorativno lepega videza in brezprašen. Če želimo le izboljšati kakovost betonske površine, uporabimo epoksi impregnacijo. V pore betonskih površin se penetrirajo čiste niskoviskozne smole, kjer se strjujejo in s tem izboljšajo mehanske lastnosti površinske plasti. Uporaba takšne impregnacije je učinkovita na betonski površini s primerno kapilarno poroznostjo ali na tanko lasasto razpokani površini, kjer njen videz ni toliko pomemben. Ker je v industrijskem objektu tlak mehansko in kemično precej bolj obremenjen, se tu uporablja samorazlivni epoksidni tlak. Kot takšen spada med najbolj odporne in obstojne industrijske tlake. Epoksidni tlak se po samorazlivnem principu nanaša v debelini od 1,5 do 5 mm. Poleg pigmentov se za polnilo uporabljajo zlasti finozrnati kremenčevi peski in kalcijevi ali barijevi sulfati. Glede na sestavo in namen uporabe je poznanih več različnih vrst epoksidnih tlakov. Tako je na primer za v garažo, parkirišče, skladišče ali mehanično delavnico primeren samorazlivni epoksi tlak v debelini 1,5 do 3 mm. V kemičnem obratu ali skladišču kemikalij je ustrezen kemično odporen samorazlivni epoksi tlak z debelino 2 do 3 mm. Za prostor s srednje močno mehansko obremenitvijo in preplastitvijo betonskega tlaka je primeren samorazlivni epoksi tlak z barvnimi lističi v debelini 1,5 do 3 mm. Slednji tlak je ekonomična rešitev z dodano dekorativno vlogo. Izbira primernega epoksi tlaka je odvisna predvsem od stopnje obremenitve, kateri bo ta izpostavljen med uporabo. Ob tem moramo upoštevati tako mehanske kot toplotne obremenitve. Kot mehanske obremenitve so mišljene stopnja obtežbe epoksi tlaka, gostota prometa, obrus tlaka in udarci trdih predmetov. Ekstremne temperature, toplotni šoki in izmenično zamrzovanje ter odtaljevanje so dejavniki toplotnih obremenitev. Poleg tega naj ob izbiri epoksi tlaka upoštevamo še morebitni dvig kapilarne vlage v podlagi, agresivne kemijske reakcije z epoksi površino in njeno izpostavljenost UV žarkom. Dejavniki izbire so seveda tudi videz, barva in struktura epoksi tlaka, njegova nedrsnost ter enostavnost vzdrževanje in čiščenja. Različne vrste podlag in stopnje njihove dotrajanosti marsikdaj zahtevajo izbiro epoksidnega tlaka z različno kombinacijo materialov oziroma vrst smol in polnil. V primeru zapolnitve razpok v betonski podlagi ali zahtevi po visoki elastičnosti zaključnega tlaka je tako npr. primerna uporaba kombinacije epoksi in poliuretanskih materialov. V zadnjih letih se vse bolj namesto klasičnih epoksi smol z organskimi topili uporabljajo vodotopne epoksi smole, ki so ekološko precej bolj sprejemljive. Takšen epoksi material odlikuje njegova visoka paroprepustnost, dobre mehanske lastnosti in visoka kemična odpornost. Zaradi paroprepustnosti se njega lahko nanaša tudi na ne dovolj izsušeno betonsko površino ali na nehidroizolirano površino s kapilarnim dvigom vlage. Da bo epoksidni tlak izpolnjeval svojo nalogo, je precej pomembna dobra priprava podlage. V večini primerov mora biti podlaga predhodno brezprašno peskana, brušena ali rezkana. Običajno je to betonska podlaga, lahko pa je tudi keramična, kamnita in tudi kovinska površina. Na občutljivi in elastični asfaltni podlagi se lahko uporabljajo le posebne epoksidne smole brez topil. V primeru novogradnje naj bo pred nanosom epoksidnega tlaka cementna podlaga dovolj suha. 28 dni je čas trajanja od vgradnje novega cementnega estriha do stopnje njegove zadostne trdnosti. Pri epoksidnem sloju z dodanimi topili naj bo stopnja vlage v betonski podlagi od 3 do 5 odstotkov. V kletnem ali pritličnem prostoru mora talna plošča imeti izvedeno dovolj kvalitetno hidroizolacijo. Ker je epoksidni tlak slabo paroprepusten, lahko sicer pride do odstopanja in luščenja tlaka. Ob uporabi epoksidnega tlaka pri adaptaciji stanovanjskih prostorov naj bomo pozorni predvsem na zadostno tlačno in površinsko natezno trdnost betonske podlage. Marsikdaj se zgodi, da pri starejši stavbi slabo izvedeni betonski estrih ni primerna podlaga za nov epoksidni tlak. V tem primeru je potrebno predhodno utrditi podlago s penetriranjem nizkoviskoznih smol ali z dodatno preplastitvijo visokopolimerizirane cementne malte. Če je podlaga oziroma estrih preveč dotrajan in ne bi zadostilo dodatno utrjevanje podlage, je potrebno estrih zamenjati z novim.
Tlak na balkonu ali terasi
Različnih ekstremnim vremenskim vplivom je eden najbolj izpostavljenih delov stavbe balkon ali terasa. Kaj hitro na takšni izpostavljeni površini nastanejo razpoke, skoti katerega prične voda pronicati v beton in povzroči škodo. Trajna rešitev tega je le izvedba sistemske hidroizolacije, ki je dolgotrajno obstojna in odporna na vse vremenske vplive. V ta namen se priporoča uporabo poliuretanske hidroizolacijske mase. Ker je poliuretanski prekrivni sloj izdelan brezšivno, omogoča idealno zaščito pred pronicanjem vode oziroma vdoru vlage v konstrukcijski material. Poliuretanska masa je zelo elastična, ki s temperaturno spremembo ne izgubi svojih prvotnih mehanskih lastnosti. Svojo elastičnost tako ohrani od -40°C pa do +80°C. Poliuretansko maso v tekočem stanju nanašamo na očiščeno podlago, ki je predhodno premazana s temeljnim premazom. Z nanosom prve plasti poliuretanske mase moramo z armaturno mrežico dodatno zaščititi vsa kritična mesta (stiki, dilatacije, sifoni, ipd). Nato nanesemo drugi sloj poliuretana. Na trgu so poliuretanski premazi z različnimi dodatnimi sestavinami, namenjeni za različne podlage. Za zunanjo dotrajano podlago iz keramičnih ploščic, teraca ali betona je npr. primeren barvni hidroizolacijski poliuretanski premaz, ki je pohoden. V namen dekoracije so lahko v njega dodani dekorativni lističi. V ponudbi je tudi transparentni poliuretanski premaz, ki je namenjen za zaščito slabo hidroizoliranega tlaka na balkonu ali terasi, kateri pa je nedotrajan oziroma še vedno dobro sprijet s podlago. Njega ravno tako nanašamo v dveh slojih. Izbiramo lahko med svetlečim ali mat končnim slojem. Debelina nanešenega poliuretanskega premaza je od enega do dveh milimetrov. Premaz je odporen na UV žarke, z leti ne porumeni in ostane trajno elastičen.
pripravil: M.A.
