Inštalacija hišnega vodovoda

Brez vodovodne inštalacije stanovanjska hiša ne more funkcionirati. Mogoče ravno zaradi njene samoumevnosti posvečamo premalo pozornosti. Naše nepoznavanje omenjene inštalacije spoznamo če ne prej, ob prvem puščanju vode v vodovodnem razvodu.

Tako z vidika čim manjših toplotnih izgub kot tudi s ciljem, da ne bi pozneje prihajalo do motenj v delovanju, je pravilen razvod hladne in tople vode pomemben v vsakem objektu. Sedanji sodobni ali izpopolnjeni stari vodovodni inštalacijski materiali nam to precej bolje omogočajo kot so pred desetletjem in več nazaj. Kljub temu pa je še kako pomembna pravilna montaža vodovodnega razvoda.

Začne se z načrtovanjem

Projekt za vodovodno inštalacijo mora vsebovati vse razvode od pipe do glavnega vodovodnega priključka. V tem načrtu so upoštevani tudi vsi potrebni preboji in kanali za polaganje inštalacije. Inštalacijski razvod ne sme potekati skozi nosilne konstrukcije, dimnike, preklade in podobnih osnovnih gradbenih elementov. Od njihove konstrukcijske trdnosti je namreč odvisna celotna statika objekta.
Ravno pri načrtu vodovodne inštalacije lahko združimo dva koristna dejavnika kot sta praktičnost in varčnost. To dosežemo s pravilno razporeditvijo prostorov, saj bomo tako potrebovali manj vodov, razdelilnih priključkov in podobnih inštalacijskih materialov. Poleg prihranka pri materialu bo takšen sistem s krajšimi vodi in manj spojev bolj zanesljivo deloval, pa tudi poznejša vzdrževanja in popravila so enostavnejša in s tem tudi cenejša.
Vse bolj pomembna je racionalna raba energije. Med njo seveda spada tudi pitna voda iz vodovodnega omrežja. Ločeni cevovodi za uporabo sanitarne vode iz zbiralnikov kapnice bodo napajali sanitarne kotličke, pralne stroje in izpustne pipe, ki so namenjene za pranje avtomobila ali zalivanje vrta. S tem bo poraba pitne vode iz javnega omrežja precej manjša, kar se bo poznalo tudi na naši položnici.

Vse večja prevlada plastičnih cevi

Do nedavnega nazaj so se precej časa v večini uporabljale vodovodne pocinkane kovinske cevi. Sedaj se vse bolj uporabljajo plastične cevi. Razvoj plastičnih materialov je dosegel povsem zadovoljive rezultate tudi pri materialih, ki jih uporabljamo za razvod hladne in tople vode. Za uporabo plastičnih vodovodnih cevi se uporabljajo različni materiali, odvisno od namena uporabe cevi. Tako se za javno vodovodno omrežje uporabljajo cevi iz polietilena z visoko gostoto, za hišno inštalacijo plastične cevi iz PeX- zamreženega polietilena, za vročo vodo so primerni materiali iz kloriranega PVC-ja in za pitno uporabo cevi iz trdega PVC-ja. Prednost plastičnih cevi pred ostalim materialom se odraža predvsem v življenjski dobi, ki je lahko preko 50 let, enostavni montaži, gladkih stenah cevi in s tem lažjim pretokom vode, odpravi zvoka v ceveh in nenazadnje PVC material ni podvržen koroziji kot so kovinske cevi. Premer PVC cevi (PE-X cevi) je 20 mm z debelino stene 2,8 mm, ali premera 25 mm z debelino stene 3,5 mm. Vodovodni sistem iz PVC cevi poteka tako, da iz priključka na števcu in bojlerju teče razvod plastičnih cevi za mrzlo in toplo vodo do razdelilnih omaric v vsaki etaži. V teh omaricah so vgrajeni razdelilniki za mrzlo in toplo vodo, ki vodijo razvodne cevi (premer cevi 16 mm z debelino stene 2,2 mm) do iztočnih mest oziroma vodovodnih pip.
Pri montažni gradnji in poteku cevovoda v armiranem betonu se pogosto uporablja tako imenovani sistem cev v cevi. To pomeni, da je notranja vodovodna cev prosto gibljiva v zunanji zaščitni cevi. Slednja je izdelana iz polietilena z visoko gostoto. Notranja cev je prosto gibljiva, zato je morebitna njena zamenjava enostavna in praktična. Ker imajo plastične cevi edine možnost napeljevanja skozi ustrezne krivine, se za takšno izvedbo uporabljajo izključno te.

Napeljava vodovodnega razvoda

Pri gradnji hiše se lahko vodovodne inštalacije pričnejo izvajati takoj, ko je hiša pod streho. Torej ima že streho in izdelane vse predelne stene. V primeru strojnih ometov v tanjšem sloju, se vodovodne cevi in priključki lahko napeljejo neposredno po zidavi sten.
Vodovodne cevi se po stenah napeljujejo v navpični ali vodoravni smeri. Nikakor pa ne v raznih poševnih in diagonalnih smereh. Z razliko od nekdaj, ko so se vodovodne cevi napeljevale tudi po tleh oziroma v tlakih, se pri današnjih novogradnjah s sodobnimi načini izvedbami tega vodoinštalaterji vse manj poslužujejo.
V osnovi so poznane tri različni načini izvedbe vodovodne inštalacije. Nekdaj najbolj pogosto uporabljena je bila tako imenovana »zaporedna« inštalacija. Ta se zlasti pri adaptacijah še vedno uporablja, pri sodobnih novogradnjah pa ne več, saj ima kar nekaj slabosti. To so npr. povzročanje visoke šumnosti ob njenem delovanju. Zaradi vgrajenih fitingov (elementov za spajanje in pritrditev cevi) v stene ali tleh je težavno lociranje napake ob izlivu vode in s tem težka, včasih tudi nemogoča sanacija z razbijanjem. Razvod cevi pa ima tudi neuravnotežen pretok vode do porabnikov.
Ena od sodobnih izvedb je inštalacija s podometnimi razdelilci. Njene največje prednosti so v tem, da ni vgrajenih fitingov v tlaku, razvod cevi ima uravnotežen pretok do porabnikov, delujoča inštalacija pa tudi povzroča manjšo šumnost kot pri izvedbi zaporedne inštalacije. Čeprav je pri inštalaciji s podometnimi razdelilci vgrajeno več cevi kot pri zaporedni inštalaciji, je vgrajenih manj fitingov. S tem je investicija z eno ali drugo izvedbo cenovno enakovredna.
Najbolj izpopolnjena sodobna izvedba je inštalacija z razdelilci v omarici. V tem primeru je razdelilec zaprt v omarici in je s tem omogočen prost dostop do vsake posamične veje vodovodnega razvoda. Poleg vseh prej omenjenih odlikah inštalacije s podometnimi razdelilci, ima ta prednost še v njeni hitri in enostavni izvedbi.
V grobem se celoten hišni vodovod lahko razdeli na dva dela. Prvi je zunanji vod, ki je nameščen izven hiše, od javnega vodovodnega priključka do vhoda v hišo. Ob tem je pomembno, da je ta vod izdelan tako, da ga lahko ob zmrzali zapremo ločeno, na posamezne vertikalne vode.
Drugi del je notranji vod, kateri je napeljan znotraj hiše in poteka od njenega vhoda, pa do končnih izpustov. Ob morebitnih posegih nam bo zapiranje vode po posameznih vodih olajšala namestitev zadostnega števila ventilov, zato naj bomo ob inštalaciji na to še posebej pozorni. Dobro je, če so ventili opremljeni s pipo za izpraznitev cevovoda. To zlasti velja za zaporni ventil, ki se ga vgradi za vodomerno uro. Zaradi različno močnega tlaka v javnem vodovodnem omrežju je pametno vgraditi regulator z merilcem tlaka, s katerim bomo dosegli ustrezno višino tlaka v hišnem vodovodu, ki je sicer 6 barov. S tem se bomo izognili hrupom v inštalaciji in poškodbam ter izpustom vode v varnostnem ventilu, saj je ta predviden le za normaliziran tlačni pritisk v hišnem vodovodu.
Z nepravilno uporabljenimi materiali in izvedbo lahko ob poznejši uporabi hišnega vodovodnega razvoda prihaja do nastanka širjenja zvoka po ceveh. Temu se izognemo z vgradnjo izoliranih vodovodnih cevi, ki so ustreznih dimenzij, z namestitvijo cevi na nosilne zidove in z elastičnimi spojkami za pritrditev na nosilne stene.
V stanovanjski hiši potrebujemo poleg hladne tudi toplo vodo, zato naj bomo pri izdelavi hišnega vodovodnega sistema pazljivi na pomemben element kot je cirkulacija vode. V primeru daljšega neodjemanja tople vode (nočni čas) in ko je večja razdalja od grelnikov vode do končnega izpusta, lahko prihaja tudi do ohlajanja tople vode v cevovodu. To nevšečnost se odpravi z vgradnjo dodatnega cirkulacijskega voda med zadnjim izpustom tople vode in grelnikom. Kroženje vode v cirkulacijskem vodu se lahko doseže tudi z obtočno črpalko.
Vsak dober mojster bo po končani inštalaciji, vendar še preden vgradi zaključne ventile ter izolira in zakrije cevi v stenah ali tlakih, preveril celotno hišno inštalacijo, če deluje brezhibno oziroma če posamezni deli povsem tesnijo. Za poskus se vodovodne cevi napolni z vodo pod dovolj velikim pritiskom.

Sanacija poškodovanega cevovoda

Pri vodovodnem razvodu lahko z leti pride na kritičnem delu cevi do spuščanja vode. Vzrok tega je morebitna nestrokovna izvedba, nepravilna uporaba materialov in še nekateri ostali dejavniki. Če se že pojavi napaka, je pomembno, da se njo čim prej odpravi, saj razlitje vode po dokončani zgradbi seveda predstavlja resen problem. Tako za lociranje oziroma odkrivanje napake kot za popravilo je zelo pomembno, da nam to izvede izkušen mojster, ki ima sodobne naprave za hitro in natančno lociranje napak. Samo na ta način bomo odpravili škodo z nizkimi stroški in brez večjega razbijanja sten ali tlaka.
Ker je cevovod v steni, je problem odprave napake seveda v tem, da ne vidimo kje natančno je poškodovana cev. Na srečo sedaj obstaja kar nekaj sodobnih pripomočkov, s pomočjo katerih lahko vodovodni inštalater natančno določi mesto napake. To so predvsem postopek termovizije, tlačnega preizkusa, detektor šumov, elektronska senzorska naprava, elektronski korelatorski aparat, ipd. Ena izmed možnih sanacij poškodovanega cevovoda je s pomočjo polimernih materialov. Najprej se cevovod očisti in osuši. S pomočjo toka zraka se na notranje stene cevovoda nanese epoksidno smolo, ki se strdi in na ta način predstavlja kompakten zaščitni ovoj cevovoda.
Če znotraj cevovoda nastane obloga vodnega kamna, je njega možno odstraniti z uporabo razredčene solne kisline.

Filtriranje vode

Ko padavinska voda pronica skozi zemeljske plasti, raztaplja številne onesnaževalce. V zemeljskih plasteh so zaradi intenzivne uporabe pripravkov v kmetijstvu prisotni pesticidi in umetna gnojila. Med onesnaževalce zemeljskih plasti sodijo tudi številne industrijske odplake. Poleg tega večina javnih vodovodov uporablja za uničevanje bakterij v vodovodnem omrežju klor. Klor je zelo reaktiven kemijski element, ki se veže z organskimi snovmi v vodi v zelo nevarne trihalometane (THM). Če voda potuje na svoji poti do pipe še po starih vodovodnih ceveh (azbest, svinec), je onesnaženje še večje.
Tudi pitna voda v plastenkah iz trgovinskih polic je marsikdaj sporna. Ugotovljeno je, da dlje kot je ustekleničena voda v plastenkah, večjo količino težke kovine antimona vsebuje. Pri plastenkah z oznako PET (vsebuje polietilen tereftalat) obstaja velika nevarnost izločanja težkih kovin kot je antimon in BPA, ki deluje kot hormonski motilec.
Ena najboljših rešitev uživanja zdrave pitne vode je lastna filtracija vode. Če se odločimo za vodni filter, nam je čista voda vedno na voljo, nismo več v skrbeh glede klora in drugih onesnaževalcev, poleg tega pa nam ni treba kupovati in skladiščiti plastenk s pitno vodo.
Filtracijo pitne vode v gospodinjstvu se lahko opravlja centralno za celotni vodovodni razvod v hiši ali lokalno le na enem mestu pred izpustom vode. Centralni filtrirni sistem je v največ primerih vgrajen na mestu vstopa vodovodnega razvoda v hišo. S tem ščiti celotni vodovodni razvod v hiši, vključno s priključenimi armaturami pred mehanskimi delci, ki so v vodi netopni (mivka, pesek, vodna rja, ipd). Za centralno filtriranje vode naj izberemo dovolj zmogljiv vodni filter, ki bo zmogel dovolj učinkovito filtrirati večje količine vode.
Druga opcija je filtriranje vode na mestu uporabe. To je običajno v kuhinji. Glede na izvedbo ločimo dva tipa filtrov: nadpultnega in podpultnega. Pri obeh čistimo le vodo, ki jo uporabljamo za pitje oziroma kuho. S tem se zmanjša količina pretoka skozi filtre in se podaljša življenjska doba filtrirnih vložkov.
Nadpultni filter priključimo kar na obstoječo kuhinjsko pipo. S posebnim ventilom izbiramo med filtrirano in nefiltrirano vodo. Prednost nadpultnega filtra je predvsem enostavna montaža. Pri podpultnem filtru je telo filtra običajno skrito pod pomivalnim koritom. Na koritu je vidna le posebna pipa za filtrirano vodo. Odlika takšnega filtra je v bolj enostavni uporabi, saj ni potrebno preklapljanje med filtrirano in nefiltrirano vodo.
Glede na proizvajalca in modele se filtri med seboj precej razlikujejo tako po ceni kot po učinkovitosti delovanja. Večina filtrov za pitno vodo deluje na osnovi aktivnega oglja, ki iz vode odstranjuje zelo širok spekter kemijskih onesnaževalcev. Nasploh je od učinkovitosti celega filtrirnega sistema odvisno predvsem kakšen filtrirni vložek bomo uporabili. Odvisno od izvedbe ima filtrirni sistem lahko enega ali več filtrov. Praviloma so učinkovitejši tisti, ki imajo več zaporedno nameščenih filtrov (2 ali 3 filtre). Takšni imajo kombinacijo mehanskega filtrirnega vložka, polipropilenskega vložka in vložka iz aktivnega oglja. Nekatere izvedbe imajo dodatni magnetni nevtralizator vodnega kamna ali ionsko mehčalno napravo. Vodni kamen se trdovratno nabira na vodovodni napeljavi, v pralnem stroju, grelcih, armaturah, wc kotličkih, keramičnih ploščicah, itd. Marsikdaj je glavni krivec za okvaro aparata. Z magnetnim nevtralizatorjem se vodni kamen sicer ne odstrani, spremeni pa se zmožnost njegove vezave v trde obloge. S tem zagotavlja učinkovito zaščito vodovodne instalacije, vendar na površini, kjer se voda posuši, bodo lise vodnega kamna še vedno vidne, ki pa jih bomo lažje odstranili (z mokro krpo). Ionska mehčalna naprava bo iz vode tudi dejansko odstranila vodni kamen. S tem tudi na površinah s posušeno vodo, lise vodnega kamna ne bodo vidne. Ionizator vode je sicer mikroprocesorska naprava, ki z vrhunskim filtrirnim sistemom vodo temeljito prečisti in s pomočjo elektrod ter posebnih membran loči na alkalno ionizirano vodo (živo vodo) in kislo ionizirano vodo. Živa voda vsebuje aktivni vodik, ki je močan naravni antioksidant. Zaradi tega takšna voda zagotavlja odlične zdravilne učinke. Praktično je takšna voda najboljša možna voda za naše zdravje.
Kvaliteten vodni filter bo tisti, ki bo znal iz vode odstraniti klor, vsa možna organska onesnaženja, hormone, trihalometane, pesticide, azbest, težke kovine, bakterije E. Coli, Salmonella, V. Cholerae, Legionella, protozoanske ciste Giardia, Cryptosporidium, enocelične organizme, viruse in bo nudil bistveno bolj čisto vodo kot je voda iz plastenk. Ob tem pa ne bo uporabljal kemikalij in raznih reagentov. Na tržišču bomo našli tudi filtre, ki niti ne zaslužijo svojega imena, saj je v njih nasuto le nekaj pesti aktivnega oglja, filtri pa imajo povsem prevelike velikosti por.
Na trgu je v ponudbi tudi vodni filter, ki deluje na principu nano tehnologije oziroma nano filtracije. Pri njem so pore v kartuši manjše od 0,5 mikrona in s tem mehansko že zelo dobro očisti vodo. Ker je kartuša elektropozitivna, se vsa nesnaga (težke kovine, pesticidi, hormoni,…) prilepi na njo. Kljub majhnosti kartuše je njena površina zelo velika. Zaradi tega so pore v kartuši lahko v primerjavi z večino drugih filtrov velike in je s tem dosežen večji pretok vode, kar podaljša življenjsko dobo kartuše. Ker je kartuša bakteriostatična, v njej ne more potekati razvoj mikroorganizmov, saj vsa nesnaga, ki se prilepi na kartušo, tam ostane in mikroorganizmom z ovojnico (bakterije, ipd) raztrga ovojnico, kar posledično pomeni smrt za organizme.
Ob izbiri vodnega filtra naj upoštevamo tudi možnost njegove enostavne montaže (ni potrebnega vrtanja), saj nam bo s tem uporaben tudi na začasnem mestu uporabe kot je npr. v počitniški hiši, na potovanju, ipd. V primeru mobilnosti je priročnejši vodni filtrirni sistem manjših dimenzij, ki pa je seveda še vedno dovolj učinkovit.
Ob uporabi vodnega filtra moramo vedeti, da se ta s časom tudi iztroši. Površina aktivnega oglja se sčasoma zasiti in filter postane neučinkovit. Standardne 10 colske filtrirne vložke je ob normalni uporabi potrebno menjati približno enkrat letno. Nekatere vrste vodnih filtrov nam svetlobno in zvočno signalizirajo, kdaj je potrebno opraviti servisni pregled, oziroma kdaj je treba zamenjati filter z aktivnim ogljem. Tega je običajno potrebno zamenjati nekje pri 3000 litrih prefiltrirane vode. Na trgu je v ponudbi tudi vodni filter za prhanje. Z njim se iz vode odstrani klor, trdne minerale in ostale nečistoče. Vsi ti povzročajo težave naši koži, lasišču in očem. Njega hitro in enostavno namestimo na izpust pipe. Poseben filter za prhanje z dodatnim filtrirnim vložkom z maksimalnimi 0,15 mcr porami v membrani nas učinkovito zaščiti tudi pred paraziti in bakterijami kot je legionella ali salmonella.
Vodo iz lastnega zajetja kot je kapnica ali voda iz vodnjaka je lahko mikrobiološko neustrezna. V ta namen je na trgu sistem za UV dezinfekcijo. Pri procesu dezinfekcije se voda pretaka skozi jekleno nerjavečo reakcijsko komoro, v kateri se nahaja UV žarnica, obdana s kvarčnim steklom. Ob pretoku vode skozi reakcijsko komoro, UV svetloba sproti uničuje mikroorganizme oziroma njihove DNK. Postopek UV dezinfekcije ne povzroča škodljivih stranskih produktov. Prav tako dezinficirana voda ne spremeni svojega okusa.

pripravil: M.A.

Najbolj brano