Novo hišno dvorišče
Da bodo naša dvoriščna tla pred hišo lično in kakovostno urejena ter bodo vzdržala razne obremenitve vsaj nekaj naslednjih desetletij, je nič manj kot kvalitetno polaganje talne obloge pomembna tudi zadostna utrditev temeljne podlage.
Odraz natančnega in urejenega lastnika hiše se enostavno in zelo hitro vidi po urejeni okolici okrog hiše. Običajno večinski delež pri tej okolici zavzame hišno dvorišče, zato je logično, da so dvoriščna tla največji odraz urejenosti okolja. Vedeti moramo, da bo kljub lepi fasadi, dokončani dvoriščni ograji in urejenem vrtu z nedokončanim ali poškodovanim dvoriščnim tlakom močno popačena celotna slika zunanje podobe našega doma. Glede na vidno velikost površine dvoriščnih tal sama investicija v ta poseg niti ni tako velika, če se primerja druga zunanja dela kot je izdelava dvoriščne ograje in fasade na hiši. Pri videzu okolice hiše pa z novim dvoriščnim tlakom seveda zelo veliko pridobimo. S tem pa ne pridobimo samo na lepšem videzu, ampak tudi na praktičnosti njegove uporabe. Ob hiši, ki jo bosta obdajala pesek in zemlja, bomo vedno znova na notranje talne obloge z obuvali nanašali kup umazanije. Ne samo, da bodo s tem bivalni prostori venomer umazani, temveč obstaja velika verjetnost, da se bodo občutljiva parketna tla zaradi nanešenega peska že v nekaj mesecih poškodovala. Še največji problem pa se pojavi v deževnem času, ko se neutrjeno vozišče razmoči in nastane pravi umazani kaos pred dokončano hišo. Če imamo naše dvorišče približno v takšnem stanju, je mesec april pravi čas, da se lotimo njegove temeljite prenove.
Prvi korak je priprava terena
Čeprav bomo strokovno položili nove tlakovce ali asfaltno oblogo, bo to delo zaman, če se predhodno teren ne bo dovolj globoko in trdno utrdil. Tako kot so pri vsaki stavbi osnova betonski temelji, je pri dvorišču osnova dovolj globoka in dovolj utrjena podlaga. Pogosto mnenje lastnikov, ki imajo utrjeno le nekaj 10 cm globoko staro makadamsko dvorišče je, da je to brez problema njim služilo več desetletij in ni potrebe po izdelavi debelejšega podložnega sloja. Vendar ob tem se ne zavedajo, da se s spremembami temperatur in zmrzovanjem podlaga dviguje, kar seveda na makadamski površini ni bilo vidno. Na novi tlakovani ali asfaltni površini pa bo z razpokami in posedanji to še kako vidno. Na celotnem neutrjenem terenu dovozne poti in dvorišča moramo odstraniti zgornji sloj v globini najmanj 60 cm, merjeno od zgornje višine tlaka. V to tako imenovano izdelano posteljico je zelo priporočljivo, da položimo geotekstil folijo. Takšna folija bo izboljšala nosilnost nasutega materiala, predvsem pa bo onemogočila mešanje slabega in dobrega podložnega materiala. Na tako pripravljeno podlago nasujemo utrditveni material. Utrjeni teren se sestoji iz dveh glavnih slojev. Spodnji je tako imenovani protizmrzlinski ali tamponski sloj, zgornji pa nosilni. Tamponski sloj nam služi za zaščito pred zmrzaljo. Debelina tega sloja naj bo vsaj 30 cm. Njega izdelamo z nasutjem lomljenca in peska z granulacijo debeline do 70 mm. Ob tem je pomembno, da večkrat zaporedoma nasujemo tamponski sloj in ga povaljamo v več zaporednih slojih, saj se bo le tako teren dovolj utrdil. Na tamponsko podlago v debelini približno 20 cm nasujemo zgornji nosilni sloj. Ta je izdelan iz drobnejših gramoznih zrn granulacije do 30 mm. Pri višini končnega utrjenega sloja je seveda potrebno upoštevati še debelino bodočega zaključnega tlaka. Da bo nosilni sloj zadovoljivo opravljal svojo nalogo, je pomembno, da je ta dovolj utrjen oziroma steptan z vibracijskim strojem (žabo) ali cestnim valjarjem. Čeprav izkop in utrditev terena na dvorišču in dovozni poti običajno prepustimo usposobljenemu strojniku, ki ima za takšna dela primerne gradbene stroje, je kljub temu dobro vedeti ali bo naša dovozna pot namenjena le za osebne avtomobile ali pogosto tudi za težja tovorna vozila. Če teren ne bo dovolj močno utrjen, se lahko zgodi, da se že po letu ali dveh zaključna podlaga sesede in razpoka, kar bo naše dvorišče seveda povsem skazilo. Podlaga mora biti enako močno utrjena ne glede na to ali bodo položeni tlakovci, asfalt, bo betonska ali kamnita površina. Pogosto se dogaja, da investitorji za nasutje materiala uporabijo namesto drobnega gramoza in peska, razne betonske odpadke kot so na primer odpadki od rušenja objekta. Takšen material se ne more dovolj dobro utrditi, saj je različnih in neenakomernih oblik. Poleg tega visoka zunanja temperatura in mraz močno vplivata na vgrajene materiale v dvorišču. Če bo to utrjeno z nekakovostnim materialom kot je na primer pesek pomešan z ilovico, bo prihajalo ob zmrzovanju tal do raztezanja materiala, pri odtajanju tal pa do njegovega krčenja. Ti učinki bodo neposredno vplivali na zgornjo zaključno podlago. Že v prvi zimski sezoni se bo to lahko pokazalo z razpokanjem asfaltne podlage ali dvigovanjem tlakovcev. V najbolj mrzlih zimskih razmerah lahko pri nas seže globina zmrznjenosti tal tudi do 60 cm. Vsako cestišče in tudi dvorišče mora biti izdelano tako, da je omogočeno odtekanje vode v ponikalnice. Upoštevamo ustrezen nagib površine, ki naj bo najmanj 2,5%. Nagib naj bo vedno usmerjen stran od objektov. Odvisno od velikosti dvorišča se namesti primerno veliko meteorno kanalizacijo. Odtočni površinski deli naj bodo vedno v najnižjem delu dvorišča. Če smo mnenja, da jaški ne bodo zmogli požirati vse vode, lahko vgradimo odtočne kanale. To so posebni betonski kanali, katere se ob postopku utrditve vgradi v najnižji dvoriščni nivo. Pozneje njih prekrijemo s kovinskimi ali betonskimi rešetkami, ki naj bodo dovolj vzdržna tudi za težja vozila. Linijske odtočne kanale moramo obvezno vgraditi na mestu, kjer ni bilo mogoče izvesti padca stran od objekta. Najbolj pogost primer je klančina pred garažnimi vrati. Za odvodnjavanje ob robovih dovoznih poti v največ primerih vgradimo kanalete ali mulde. Med najbolj občutljivimi deli dvorišča in dovozne poti so robovi na meji med utrjeno in neutrjeno podlago. Na takšnih kritičnih mestih najpogosteje pride do poznejšega sesedanja terena in pokanja zaključnega tlaka. Zato moramo takšnim mestom posvetiti še posebno pozornost. Poleg zadostne utrditve te robove zaščitimo z robniki. Ti bodo meje dvorišča tudi lepo dekorativno zaključili in optično izravnali manjše višinske razlike poznejšega končnega tlaka. Odvisno od vrste zaključnega tlaka uporabimo različne vrste robnikov. Proizvajalci imajo sedaj že pri veliko vrstah tlakovcev in tudi kamnitih oblog v sklopu ponudbe tudi robnike iz istega materiala. To celotnemu dvorišču poda enoten videz. Vendar še vedno se najbolj pogosto uporablja klasične betonske robnike. Robnike polagamo v posebej za njih pripravljen betonski temelj, tako da so robniki v temelju zabetonirani. Ob tem je potrebno paziti, da bodo v temelju dodane jeklene armaturne palice, saj ta ne bo obremenjen le s težo robnika, temveč bo na njega pritiskala še sila dvoriščnih tal. Upoštevati je potrebno tudi obremenitev robnika z težo tovornega vozila. Višina robnikov je največkrat poravnana s končno plastjo tlaka. Vgrajujemo jih po končani utrditvi terena in pred polaganjem zaključnega tlaka. Večina sedanjih betonskih robnikov ima pero in utor, s katerim jih enostavno zlagamo eden poleg drugega. Na meji med utrjeno in neutrjeno podlago največkrat uporabimo 5 cm široki in 14 do 20 cm visoke robnike. Če bodo na dovozni poti obremenitve večje od teže osebnega avtomobila, naj vgradimo 12 ali 15 cm široki cestni robniki. Klasične betonske robnike v zadnjih letih vse bolj izpodrivajo granitne kocke, ki podajo zlasti asfaltiranemu dvorišču bolj razgiban in elegantnejši videz. V primeru, da bo dvorišče ali dovozna pot tlakovana, lahko namesto klasičnih robnikov uporabimo posebne robnike, ki so oblikovno in barvno usklajeni z videzom izbranih tlakovcev. Ko je podlaga tako ustrezno pripravljena, pričnemo s polaganjem zaključnega sloja. Na trgu je sedaj v ponudbi kar nekaj različnih vrst materialov za izdelavo dvoriščnega tlaka. Prevladujejo predsem betonski tlakovci, asfalt, različni naravni kamni in v zadnjem času tiskani beton. Daleč največ se še vedno uporabljata tlakovec in asfalt, nekolika manj pa naravni kamen.
Praktična asfaltna površina
Eden najstarejših materialov za izgradnjo cest in tudi hišnih dvorišč je asfalt. Ta je skozi čas kljub novim materialom obdržal svoj primat. Zasluga temu so njegove najbolj pomembne odlike, ki so enostavno polaganje, enostavno vzdrževanje, dobra nosilnost, obstojnost in tudi ugodna cena. Asfalt se enostavno in hitro vgrajuje. Na manjših dvoriščih se asfaltira ročno, na večjih površinah pa strojno s posebej v ta namen izdelanimi asfalterskimi stroji. Po položitvi asfaltne zmesi se površino še utrdi oziroma povalja z težjim cestnim valjarjem. Manjše nedostopne površine se utrdi z vibracijskim strojem ali ročno. Ker se izdelana vroča asfaltna masa zelo hitro strjuje, je površina vozna že po nekaj urah, ko je asfaltiranje končano. V primerjavi s tlakovano površino je asfaltno bistveno lažje vzdrževati. Površino lahko operemo tudi z močnejšimi vodnimi curki. Sneg se lahko na primer odstranjuje s snežno desko, medtem ko na tlakovani površini pluženje z njo ni priporočljivo. Tudi na zimsko soljenje je asfalt v primerjavi z betonskimi tlakovci bolj odporen. Visoka nosilnost je vsekakor odlika asfaltne površine, čeprav moramo ob tem paziti, da bo asfaltna plast dovolj debela. Za lepšo in kakovostnejšo površino se lahko odločimo z dvoplastnim asfaltiranjem, pri katerem je na pripravljeno podlago najprej položen debelejši sloj grobega asfalta, na njega pa še tanjši sloj fino zrnatega asfalta. Z dovolj kakovostno vgradnjo je obstojnost asfalta praktično neomejena. Na asfaltni površini je večjo previdnost potrebno posvetiti le močnejšim udarcem ostrih predmetov, saj je asfalt v primerjavi z betonom mehkejši material. Precej previdni naj bomo tudi ob razlitju (tudi povsem majhnih količin) naftnih derivatov po asfaltni površini. Zlasti bencin jo že v nekaj urah močno razje. Takoj po razlitju moramo asfalt temeljito sprati z močnim vodnim curkom. Problem so tudi razlita olja, katera se zaradi visoke vpojnosti asfaltne mase v njo globinsko vpijejo. Odstranitev oljnih madežev z asfaltne površine ni mogoča. Po daljšem času sicer temna oljnata lisa na asfaltni površini zbledi in počasi zgine. Za namen popravljanja poškodovanih asfaltnih površin se je na trgu pojavilo kar nekaj proizvodov, s katerimi na hiter in enostaven način zacelimo poškodbe. To so lahko eno ali dvokomponentne hladne asfaltne zmesi, s katerimi zakrpamo udarne jame, prekope, razpoke in ostale poškodbe na asfaltni površini. V ponudbi so različni proizvodi, ki so glede na svojo sestavo primerni za različne poškodbe. Dotrajane in hrapave asfaltne površine je možno obnoviti s posebnimi sanacijskimi premazi, s katerimi dosežemo nov videz asfaltne površine in njeno kvalitetnejšo zaščito. Nevarnost razjedanja asfalta zaradi razlitja goriva je možno rešiti s posebnim zaščitnim premazom, ki je odporen na goriva. Če gledamo po končni ceni glede na kvadratni meter dvoriščne površine, je asfalt v večini primerov cenejši od tlakovane površine. To velja predvsem, ko se uporabljajo kvalitetnejši tlakovci modernih oblik. Poleg vseh teh odlik asfaltne površine pa so tudi pri njej določene pomanjkljivosti. Ena glavnih je lepoten videz dvorišča. Današnje tlakovane površine se lahko s sodobnimi tlakovci izdelajo izredno razgibanega in dinamičnega videza, medtem ko je sama asfaltna površina dokaj pusta. Nekoliko jo lahko sicer popestrimo s kombinacijo granitnih kock, betonskih ali granitnih plošč in različnih tlakovcev, vendar moramo s tem vedeti, da bo asfaltna površina več ali manj izgubila ravno prej omenjene odlike. Izdelava asfalta poteka v asfaltni bazi z visokim segrevanjem zmesi kamnitih zrn, polnila, bitumna in dodatkov. Še vročo segreto zmes transportirajo direktno na tovornjak ali jo skladiščijo v posebnih silosih z postopkom ohranjanja visoke temperature. Pri izdelavi je temperatura materiala od 150 do 180°C, ob vgradnji pa se temperatura asfalta zmanjša le za približno 20°C. Ker je temperaturna razlika med časom njegove izdelave in vgradnje tako majhna, je pomembno, da se asfalt čim hitreje pripelje iz proizvodnega obrata do kraja vgradnje in se ga ravno tako hitro vgradi. S postopkom ohlajanja asfaltne mase se ta istočasno strjuje, zato hladnemu asfaltu ni več možno spreminjati obliko. Kvalitetna asfaltna površina je sestavljena iz dveh slojev. Spodnji debelejši sloj je nosilni, zgornji tanjši sloj pa služi za končno obrabno in dekorativno površino. Spodnja plast je izdelana iz grobega asfalta z granulacijo bitumiziranih zrnc do 16, 22 ali 32 milimetrov premera. Zgornji sloj je sestavljen iz finih zrnc granulacije od 0 do 11 mm. Za dovozne poti in dvorišča se priporoča, da je spodnji nosilni sloj debel 5 centimetrov, zgornji fini sloj pa 3 cm. Z načrtovano povečano obremenitvijo asfaltne površine je potrebno posledično s tem tudi povečati debelino slojev. Zaradi cenejše izvedbe nekateri investitorji vgradijo le nosilni grobi asfaltni sloj v debelini 6 do 7 cm. Takšna površina je manj kvalitetna, manj odporna na zmrzal, zaradi grobe zaključne površine se ta težje čisti in tudi ni lepega videza. Če želimo kakovostno izvedbo asfaltne površine, je nujen dvoslojni asfalt.
Atraktivno tlakovano dvorišče
Kljub temu, da ima asfaltna površina številne dobre lastnosti, pa še vedno pri urejanju dvorišča njemu močno konkurirajo tlakovana tla. Med tovrstnimi načini se absolutno v največji meri uporabljajo betonski tlakovci. Zaradi sodobnejše tehnologije izdelave in uporabe novih dodatkov v materialu so v zadnjih letih zopet postali aktualen in moderen način dvoriščne podlage. Proizvajalci imajo v ponudbi tlakovce v različnih barvnih odtenkih, oblikah in velikosti. Izbira se lahko tudi med tlakovci z različno končno obdelano vidno površino. Proizvajalci betonske tlakovce izdelujejo s pomočjo posebnih strojev. Armirano cementno betonsko maso s primešanim barvilom in nekaterimi drugimi dodatki za izboljšano odpornost materiala se uliva v kalupe, kjer beton s strditvijo dobi končno obliko tlakovca. Nekatere vrste tlakovcev so s sodobno tehnologijo proizvodnje še globinsko impregnirani, površinsko zaščiteni ali obdelani z dodatno površinsko obdelavo. Odvisno od modela kalupa so tlakovci lahko različnih oblik in velikosti. Najbolj pogosto se uporablja šestkotne, osemkotne, pravokotne, kvadratne, tlakovce S in H oblike, pa tudi ostale. Oblike tlakovcev se razlikujejo že pri posameznem proizvajalcu, ki ima v ponudbi običajno kar nekaj vrst velikosti in oblik. V določeni seriji so lahko tlakovci več različnih oblik in velikosti ali samo ene določene. Skratka pri tem ni nobenih omejitev. Tako kot je raznovrstna izbira glede na obliko, je tudi glede barve. Proizvajalci dandanes nudijo tlakovce že v vsemogočih barvnih odtenkih. Od sive, rjave, rumene, do rdeče, zelene in celo modre barve. V zadnjem času so predvsem aktualne barvne kombinacije, površinski starinski videz ali barva naravnega kamna. Ob tem je potrebno opozoriti, da preveč ne pretiravamo z barvnimi odtenki, saj se kaj lahko zgodi, da izbrana močna barva površine dovozne poti in dvorišča ne bo sovpadala v naravno okolje našega doma. Vsi proizvajalci izdelujejo tlakovce v standardnih debelinah. To je 6, 7 ali 8 centimetrov. Sama debelina je odvisna od velikosti tlakovcev. Da proizvajalci tlakovcih z večjimi dimenzijami zagotovijo isto njihovo nosilnost, povečajo njihovo debelino. Na primer klasičen šestkotni tlakovec je debel 6 cm. Nosilnost je povsem identična kot npr. pri tlakovcu debeline 7 cm malo večjih dimenzij. Vendar, ker je ta tlakovec večjih dimenzij, mora biti debelejši, da zagotavlja isto nosilnost. Največjo nosilnost zagotavljajo tako tlakovci manjših dimenzij z debelino 8 cm. V Sloveniji je proizvajalcev betonskih tlakovcev kar nekaj, zato je ponudba teh izdelkov dokaj pestra. Ob izbiri tlakovcev naj bomo previdni za katerega proizvajalca se odločimo, saj vsi tlakovci glede kakovosti še zdaleč niso med seboj enaki. Lahko se zgodi, da se pričnejo z leti krušiti in bledeti. Razlog, da se prične tlakovec po končani zimi krušiti, je v vpijanju vlage. Dober tlakovec ne sme vpijati vlage. Betonska masa je slabo odporna na vpliv soli. Zato tlakovanega dvorišča v zimskem času ni priporočljivo pogosto soliti. Nekateri novejši kvalitetnejši tlakovci so z vsebovanjem posebnih dodatkov odporni tudi na zmrzovanje in tajanje v prisotnosti soli. Dokaz, da bomo izbrali kakovostne tlakovce, so lahko razni certifikati o ustreznosti izdelka, dovolj znan proizvajalec s številnimi referencami in dolgoletnimi izkušnjami. Za betonske tlakovce sicer velja standard SIST EN 1338. Ta zahteva izjavo proizvajalca o usklajenosti proizvoda in izdajo znaka CE. Slednji znak nam izda podatek, da se je med proizvodnjo izvajal nadzor kakovosti. Polaganje tlakovcev je sicer dokaj enostavno opravilo, vendar kljub temu je potrebna precejšna natančnost in potrpežljivost. Če se odločimo za lastno polaganje, naj vemo, da bomo potrebovali kar nekaj dni prostega časa. Seveda odvisno od velikosti površine. Predvsem zaradi stiske s časom se večina graditeljev odloča za izvedbo tlakovanja z najetim mojstrom. Na utrjeno podlago v približno 3 cm debelo poravnano plast drobnega peska polagamo tlakovce enega ob drugega. Vsi med sabo položeni tlakovci morajo biti v isti višini. S tem se ne bodo pojavile problematične stopničke, ob katere bi se pozneje spotikali in bi se med njimi nabirala umazanija. Odvisno od oblike tlakovcev lahko te polagamo na različne načine medsebojnega sestavljanja. S polaganjem pričnimo vedno v vogalu in po možnosti na najnižjem delu površine. Priporočljivo je, da tlakovci med sabo niso položeni tesno na stik, temveč je puščen do 5 mm prazen prostor za fuge. Da se tlakovci dovolj natančno prilegajo robniku ali zidu objekta, jih moramo na zaključkih rezati ali sekati. Nekdaj se je pogosto ob robnikih tlakovce zabetoniralo, kar pa ni priporočljivo, saj pozneje ob obremenitvah radi počijo. Boljša rešitev je, če so ti položeni na peščeno podlago tik do roba. Ko so vsi tlakovci položeni in zarezani pri robovih tlakovane površine, njih zafugiramo. Za fugiranje sedaj v večini primerov uporabljamo kremenčevo mivko, skozi katero težje prodreta trava in plevel. Mivko raztresemo po celotni tlakovani površini. S pometanjem zapolnimo vse fuge med tlakovci, odvečno mivko pa odstranimo s tlakovane površine. Nato z vibracijskim strojem tlakovano površino zvibriramo. S tem dokončno utrdimo in izenačimo višino vseh tlakovcev. Pa tudi mivka v fugah se z utrjevanjem oziroma vibriranjem dobro posede. Vibracijsko ploščo moramo obleči v gumo, da se ob vibriranju površina tlakovcev ne bi poškodovala. Vibriranje vedno izvršimo na suhi tlakovani površini, saj bi se sicer na mokri površini tlakovci preveč sesedli. Po končanem utrjevanju lahko ponovno ponovimo postopek fugiranja, da se fuge med tlakovci dokončno zapolnijo. Trava, plevel in mah so v primerjavi z asfaltno površino na tlakovanem dvorišču pogost problem. Predvsem na senčnih predelih se na tlakovcih zelo rad pojavlja mah. Za preprečitev tega občasno uporabimo različne herbicide, s katerimi poškropimo tlakovano površino. Sedaj so na trgu nove sodobne alternative betonskim tlakovcem, katerim so vse bolj konkurenčne. Ena izmed teh so PVC travniške rešetke. Te so izdelane iz elastičnega polietilena, ki je odporen na obremenitve tudi do 350 ton/m2. Rešetke se lahko uporabljajo tako za zatravitev prevozno - pohodnih površin, kakor tudi za utrditev brežin, nabrežij in obremenjenih parkirnih površin. Ker se polnilni material v rešetkah ne zbija (obremenjene so samo stene rešetk), ostaja površina v celoti vodopropustna. V primeru zatravitve površin se pohodne rešetke zaradi majhne debeline sten v celoti skrijejo v travno rušo. Problematika sušnih poletnih obdobij je ob uporabi takšnih rešetk veliko manjša, saj te ne vpijajo vlage in s tem ostane vlaga v celoti na voljo travni ruši. Zatično -povezovalni sistem omogoča hitro in zanesljivo namestitev.
Kamnita dvoriščna obloga
Naraven in lep videz dvorišča lahko dosežemo s kamnitim tlakom. Najbolj pogoste in aktualne so kamnite plošče z zgornjo naravno lomljeno površino. Porfido kamen je eden najbolj trdnih naravnih granitov. Ker je površinsko najbolj raven od vseh naravno lomljenih kamnov, je še posebej primeren za talne dvoriščne obloge. Barvno je najpogosteje v rdeče-rjavi in rjavo-sivi kombinaciji. Poleg barv je pri porfido kamnitih ploščah možno izbirati med velikostjo kamnov in različnimi oblikami. Te so lahko nepravilne oblike, pravilne oblike plošč z rezanimi ali lomljenimi robovi, kocke, stopnice, ipd. Za venecijanski tlak na dvorišču in poti ob hiši se uporabljajo nepravilne oblike kamnitih plošč z debelino od 1 do 3 cm ali od 2 do 5 cm. Odvisno od velikosti površine se izbirajo primerno velike plošče. Kamnite plošče s pravilnimi oblikami so v ponudbi z različno obdelanimi robovi. Pri ploščah z rezanimi robovi so stiki med ploščami enake širine (od 5 do 10 mm). Pri ploščah z lomljenimi robovi so zaradi manjšega odstopanja velikosti plošč, stiki med njimi široki približno 15 do 20 mm. Pravilno oblikovane kamnite plošče so v ponudbi v različnih velikostih. Široke so lahko 10 cm, 15 cm, 20 cm, 25 cm…, in v istih razmerjih vse do 50 cm. Največkrat so dolžine plošč poljubne, lahko pa so tudi enotne dolžine. Takšne plošče so primerne tako za zunanje tlakovanje kot tudi za notranje tlake. Rustikalen starinski videz poda dvorišču tlak izdelan iz kamnitih kock. Pogosto se jih uporablja za zaključke tlakov in sicer v istem nivoju kot je osnovni tlak, s tem da se lahko uporabi eno, dve ali tri vrste kock. V ponudbi so v različnih dimenzijah. Najbolj pogoste so dimenzije 10 x 10 cm, z debelino od 3 do 6 cm ali 4 do 8 cm. Z izbiro ustrezne debeline se kocke lahko kombinirajo z kamnitimi ploščami pravilnih ali nepravilnih oblik. Z razliko od asfalta ali betonskih tlakovcev se kamnito oblogo polaga na betonski tlak. Na dovolj utrjeno in izravnano podlago se izdela po celotni dvoriščni površini armirano betonsko ploščo debeline od 12 do 15 cm, z dvojnim ali vsaj enojnim armiranjem armaturne mreže. Ob tem se upošteva potrebne dilatacijske stike. Armirano betonsko ploščo se zabetonira od 8 do 10 cm nižje od zaključnega kamnitega tlaka (odvisno od debeline kamnite obloge), v enakem naklonu kot bo pozneje izdelan finalni tlak. Na betonsko podlago z zemeljsko vlažnostjo se polaga kamnite plošče. Po končanem polaganju plošč se fuge med kamni zapolni s fino cementno malto, v kateri so primešani dodatki za neskrčljivost malte. Da na kamnu ne ostanejo zasušeni madeži malte, je potrebno med polaganjem in po fugiranju kamen takoj dobro očistiti. Pred leti je bilo fugiranje kamnitih oblog zamudno in težavno delo. Nanašanje fugirne mase (zmes mivke in cementa) s posebno lopatico v fuge je zahtevalo veliko časa in spretnosti. Poleg tega je bilo potrebno paziti, da masa ni bila nanešena preplitvo, saj je tako lahko že po krajšem času kaj hitro odpadla in je s tem kamnita površina dobila povsem iznakažen videz. Gradbeni mojstri so si zato olajšali in pospešili delo z različnimi pripomočki in improvizacijami. Sedaj je na trgu poznana pnevmatska fugirna naprava, ki ima slabost v tem, da med maso prodre zrak, zato deluje s presledki, paca in je nerodna za enakomerno doziranje ter nima sproti prilagodljive hitrosti. V zadnjem času se je uveljavila nova fugirna priprava, s katero je delo hitrejše, enostavnejše, čas polnjenja in čiščenja pa maksimalno skrajšan. Poganja se z močnejšo električno ali baterijsko pištolo, katera vrti spiralo. Zmešano maso se z zidarsko zajemalko nalije v napravo in nato dozira v fuge z občutkom in s primerno hitrostjo, ki se jo sproti prilagaja. Takšna naprava je cenovno dostopna vsakemu posamezniku, ki se profesionalno ukvarja s polaganjem kamnitih oblog. Po končanem fugiranju je potrebno škarpo takoj očistiti, sicer se ostanki fugirne mase trajno zasušijo na kamen.
Škarpa na dvorišču
Neraven teren pogosto zahteva, da je hišno dvorišče ali dovozna pot z ene strani zaščitena z betonskim ali kamnitim zidom oziroma škarpo. Škarpa iz masivnega kamna in armiranega betona je ena izmed najmočnejših variant opornih zidov. Če bo bodoča škarpa na ravnem terenu, zadostujejo že klasični manjši temelji. Če pa namerava stati škarpa v brežini, bo z zasute strani prihajalo do močnih stranskih pritiskov zemlje. V tem primeru bo potrebno izdelati tako imenovano betonsko peto, s katero se prepreči, da bi pritisk brežine podrl oporni zid. Za večjo škarpo je najbolje izdelati armaturno kletko, ki je v temelju in njegovi peti. Še preden se kamnite kose sestavlja skupaj, je potrebno vsak kamen posebej oblikovati, in to toliko časa, dokler ne nastane vsaj približno ravno lice kamna. Ravno površino je potrebno doseči tudi na podnožju in hkrati še na zgornjem delu kamna. Najlažje ga je obdelati z manjšim kladivom in nežnimi postranskimi udarci. To pa znajo le mojstri, ki so v tem delu že več let. V kolikor mi sami nimamo izkušenj z oblikovanjem kamna, je gotovo najbolje, da si poiščemo primernega mojstra, ki nam bo izdelal škarpo bistveno hitreje in lepše kot bi jo sami. V Sloveniji prednjačijo z izdelovanjem škarp delavci iz nekdanjih južnih republik, predvsem iz Kosova, ki kamne zaoblijo in ne klešejo ostrih robov. Obdelane kamne se sklada v škarpo eden poleg drugega, s tem da se oblika posameznega kamna čimbolj prilega sosednjemu kamnu. Stičišče med kamni razdeljuje tanka plast betona, ki ima nalogo, da kamnite kose v škarpi povezuje v eno celoto. V kolikor se gradi visoko škarpo, je potrebno zaradi stabilnosti zidu večkratno sidranje. V primeru, da bo škarpa večja oziroma bo ta na vlažnem terenu, je nujno potrebno poskrbeti tudi za odvodnjavanje. Sicer lahko voda, ki bi se nabirala za škarpo, s svojimi močnimi pritiski poškoduje škarpo v obliki razpok. Problem odvodnjavanja se reši tako, da se v medsebojni razdalji enega metra vzida v škarpo plastične cevi s premerom od 4 do 5 cm. Skozi te cevi bo pozneje odtekala odvečna voda iz zemlje. Če želimo imeti škarpo na hiter in enostaven način, brez večjega razdejanja, je najboljši način izgradnja s pomočjo posebnih betonskih elementov. Sedaj nam proizvajalci betonskih izdelkov ponujajo celo vrsto različnih oblik elementov, ki so posebej prirejeni za izdelavo škarpe. To so lahko razni škarpniki, zidaki, palisade in podobni elementi. Izbira barv pri betonskih elementih je precej bolj pestra kot pri kamniti škarpi, kjer je v ponudbi pač le naravna barva kamna. Liti betonski izdelki oziroma škarpniki so nekakšna manjša betonska korita v različnih standardnih velikosti. Montira se jih tako, da se jih na suho enostavno zlaga eden na drugega v obliki šahovnice. To se sicer lahko opravi na več različnih načinov. Če se jih medsebojno razmika, se lahko vmes posadi zelenje in bo s tem škarpa postala naraven zeleni zid. V kolikor pa se škarpnike med polaganjem stiska, je iz njih mogoče izdelati tudi do tri metre visoko škarpo. Sicer je možno takšne škarpnike tudi delno armirati, s katerim se doseže večjo bočno nosilnost, vendar se s tem podobno kot pri kamniti škarpi postopek izdelave zavleče. Korita škarpnikov se zapolni z mešanico humusa, zemlje in peska, ki se jo dobro utrdi. Ob tem je pomembno, da se škarpnike polni sproti ob polaganju in ne naknadno. Največkrat se lite škarpnike uporabi za ozelenitev podpornega zidu. Takšna stena drži naravno vlažnost in ustvari idealne razmere za bujno rastje. Za izdelavo opornega zidu ali ograje na dvorišču so že nekaj časa aktualni cepljeni betonski izdelki. Ti so po obliki podobni klasičnim betonskim zidakom, le da imajo z ene ali obeh vidnih strani cepljeno (grobo stran) ali necepljeno (gladko stran) površino. Tovrstni zidaki so na trgu v ponudbi v različnih barvnih niansah. Kot takšni so primerni predvsem za zidanje brez zaključne obdelave zidu. Kvalitetni cepljeni zidaki so sicer že predhodno hidrofobirani, vendar je glede na lokacijo zidu ali ograje, (ob pločniku, ob vozišču) priporočljivo razmisliti tudi o dodatni impregnaciji izpostavljene površine. Zid iz cepljenih zidakov mora biti zgrajen na temelju. Kvaliteta betona, presek temelja (globina in širina) in ojačitev z armaturo so odvisni od velikosti in višine ograje. Pred zidanjem s cepljenimi zidaki nujno izvedemo tudi hidroizolacijo na temeljih ter s tem preprečimo pojav dvigovanja vlage v zid. Zid po potrebi ojačamo z armaturo (betonskim železom), ki ga položimo vodoravno (v žleb na vrhu zidaka) ter navpično v votli prostor, in to pred zalivanjem s polnilnim betonom oziroma neposredno po zalivanju. Steno za ograjo lahko izvedemo kot montažno zložbo z maltanjem ali lepljenjem stikov (do višine treh leg). Višje zložbe ali zidove je potrebno izvesti s polnjenjem votlega prostora z betonom ter ustrezno jekleno armaturo. Pri polnjenju z betonom uporabljajmo ustrezne pripomočke (lijak, zidarska žlica), da ne umažemo vidnih zunanjih površin. Zaključek zidu izvedemo z zaključno kapo, ki jo fiksiramo z malto ali ustreznim zidarskim lepilom, stike med kapami pa zapolnimo s trajnoelastično tesnilno maso. V kolikor s cepljenimi izdelki sestavljamo oporni zid oz. škarpo, moramo pri načrtovanju upoštevati še sam nagib zidu proti zemljini (vertikalna ali nagnjena postavitev), eventualno sidranje zidu v nasip, obvezno hidroizolacijo zasute strani opornega zidu ter glede na lastnosti zasipa izvedbo drenaže.
pripravil: M.A.
