Gradnja hiše
Lastna hiša je gotovo eden največjih življenjskih ciljev marsikaterega izmed nas. Kljub temu, da je na prvi pogled to neuresničljiv cilj, mnogi pridejo do njega. Če bomo vsaj malo bolj seznanjeni na kaj vse paziti pri izbiri gradbenega materiala in kako se lotiti začetka gradnje od temelja do podstrehe, bo pot gotovo lažja.
Po eni strani sedanje visoke zahteve po energijsko čim bolj učinkoviti zgradbi in po drugi strani velika izbira gradbenih materialov z med seboj različnimi lastnostmi zahtevajo pri gradnji sedanje sodobne stanovanjske hiše kar nekaj znanja. Če se gradbenik pri postopku od izdelave temeljev do izgradnje zidov do strehe ne bo dosledno držal arhitekturnega načrta, bodo lahko pozneje nepopravljive posledice z napačno statiko objekta, kar lahko privede do posedanja objekta in razpok na stavbi. Takšnih napak pa je pozneje s končano hišo zelo težko odpraviti. Le strokovno usposobljen gradbenik z dovolj bogatimi izkušnjami bo takšnemu zajetnemu gradbenemu podvigu tudi kos.
Priprava zemljišča za gradnjo
Prvi postopek na gradbenem zemljišču je njegova priprava za izkop in nadaljnjo gradnjo. Na mestu bodoče gradnje odstranimo vse morebitno grmičevje, večje skale in drevesa, poravnamo teren in zasujemo vse jarke ter kotanje, v katerih bi se lahko nabirala odvečna voda in blato, ki bi pri gradnji pozneje motila. Še pred izkopom se pozanimajmo iz kakšnega zemljišča je naša parcela. Najbolj zanesljive podatke dobimo iz geomehanskega poročila, lahko pa se pozanimamo tudi pri sosedih, če so pred kratkim gradili. Če v globini zemljišča ni skal, se izkop lahko opravi že z manjšim gradbenim strojem. Na skalnati parceli pa bo potreben močnejši gradbeni stroj s kladivom. S tem bodo seveda tudi stroški izkopa precej večji. Da bo poznejša gradnja nemoteno potekala, je priporočljivo, da strojnik in izvajalec gradbenih del med sabo sodelujeta ves čas postopka izkopa. Na utrjenem terenu opravimo le ozki izkop. Globina je odvisna od karakteristik zemljišča in objekta ter od načina gradnje. Za klasično stanovanjsko hišo je predvidena globina temelja najmanj 80 cm. Kolikor slabše so karakteristike zemljišča in nivo podzemne vode ob zmrzovanju, toliko globlji temelj je potrebno izdelati. Največkrat je širina temelja širša za 10 cm na vsako stran od širine bodoče nosilne stene, medtem ko pod predelnimi stenami zadošča na vsako stran dodatnih 5 cm. Na mestih kjer bodo lahke predelne stene, ni potrebnih temeljev. V primeru, da bo bodoča stavba podkletena ali da so temeljna tla slabo nosilna, bo potreben široki izkop. Pri takšnem izkopu odstranimo ves material na mestu gradnje do nivoja raščenega (nosilnega) terena. Pri kateremkoli izkopu mora strojnik pričeti z izkopom s tiste strani, ki je najbolj oddaljena od dovozne poti. V primeru, da je zemljina mehkejša, naj bodo stene zaradi nevarnosti rušenja izkopane v nagibu. Če je izkop gradbene jame globlji od globine temeljev sosednjih objektov, je potrebno upoštevati tudi zavarovanje in podpiranje teh objektov, ki se izvede po vnaprejšnjih načrtih in izračunih. Nekateri močvirnati predeli v Sloveniji (npr. ljubljansko barje) imajo zadostna nosilna tla precej pod zemljino površino. V tem primeru je potreben večji in zahtevnejši izkop ter uporaba pilotov. To so dolgi betonski ali leseni stebri, katere se zabije v zemljo. Če so nosilna tla v zemlji razmeroma blizu zgornje površine, se njih zabije do trdnih tal. Nekatera področja pa imajo nosilna tla zelo globoko. V tem primeru se ravno tako na ustrezno globino zabijejo piloti, ki pa ne morejo priti do trdnih tal. Obtežba stavbe se s trenjem prenaša med zemljo in piloti. S tem tako rekoč stavba plava v zemeljskih tleh, vendar se naj ne bi posedala.
Gradbeni nadzor
Če nimamo gradbenih izkušenj in nam neprestano primanjkuje prostega časa, potrebujemo strokovnega sodelavca (gradbenega nadzornika), ki bo gradnjo nadziral namesto nas. Izbira izkušenega nadzornika gradnje predstavlja dobro dolgoročno potezo, saj bodo s tem odpadli dvomi o kakovosti materialov, ustrezni izvedbi objekta in prenosu konstrukcij iz statičnega načrta v grajeni objekt ter o dogovorjenem finančnem vložku v posamezni gradbeni projekt. S tem se bomo najlažje in najceneje izognili nepotrebnim reklamacijam in škodi, ki bi jo lahko utrpeli zaradi nekakovostnega materiala in nepravilne gradnje. Žal so se v preteklosti pogosto dogajale poškodbe (razpoke) na stenah, stropih in fasadi ravno zaradi neupoštevanja gradbenega načrta, površne gradnje in varčevanja pri materialu. Dober gradbeni nadzornik bo takšne napake gotovo preprečil. Tudi s stališča veljavne gradbene zakonodaje moramo mi kot investitor obvezno najeti gradbenega nadzornika, sicer ob zaključku gradnje ne bomo mogli od upravne enote dobiti uporabno dovoljenje. Zakonska obveza najema nadzornika pa ne velja v primeru gradnje enostavnega objekta. Po zakonu o gradnji objektov mora nadzornik jamčiti, da bodo vgrajeni ustrezni in predpisani materiali ter izvajalec spoštuje dogovorjeni rok gradnje. Poleg nadzora nad pravilno izvedbo gradbenih del in uporabo ustreznih gradbenih materialov nadzornik na gradbišču lahko izvaja tudi koordinacijo med gradbenimi izvajalci, inštalaterji ter drugimi izvajalci storitev. Poleg tega lahko poskrbi za tehnični pregled stavbe in uporabno dovoljenje. Delo nadzornika je torej precej obširno in kompleksno. Največkrat bo ta tudi edini člen, ki nam bo lahko zagotovil kvalitetno zgrajeno stavbo, natančno po načrtih in predpisanih pravilih. Zaradi mnogostranskosti nadzora njega izvajajo na enem objektu več različnih nadzornikov, ki so odgovorni vsak za svoje področje. Tako na primer gradbeni nadzornik izvaja nadzor nad gradbenimi deli, strojnik nadzoruje strojne inštalacije, električar nadzoruje elektroinštalacije…, tako, da je pokrito celotno področje gradnje. Glavni nadzornik pa usklajuje vsa dela nadzora. Nadzor nad gradnjo lahko opravlja pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za odgovornega projektanta ali odgovornega vodjo del pri gradnji in si je pridobil pooblastilo Inženirske zbornice Slovenije. Kot gospodarsko dejavnost mora ta opravljati storitve opravljanja gradbenega nadzora in odgovornega nadzornika. Gradbeni nadzornik na objektu, kjer opravlja nadzor, ne sme biti tudi izvajalec nobenih gradbenih, inštalacijskih ali ostalih del, niti ne sme sodelovati kot dobavitelj gradbenih materialov, naprav in opreme. Ravno tako ne sme nadzornik biti z izvajalci in dobavitelji v poslovni povezavi, krvnem sorodstvu, zakonski ali zunajzakonski zvezi. Ob končanju gradbenih del je odgovorni nadzornik dolžan podpisati ustrezno izjavo, s katero jamči za skladnost izvedenih del s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja. Skupaj z izvajalcem je zadolžen tudi za podpis tako imenovane ˝Izjave o zanesljivosti objekta˝.
Betoniranje temeljev
Vsekakor morajo biti temelji hiše izdelani po načrtu projektne dokumentacije. Ti so namreč osnova vsakega gradbenega posega, ki usodno vpliva na celotno stavbo. Pri izdelavi temeljev nikakor ne smemo varčevati na materialu, ampak se strogo držati predpisanih meril v projektni dokumentaciji. Če so preslabotni temelji preobremenjeni ali če je obtežba na temelje neenakomerna, obstaja resna nevarnost, da se bodo na objektu s časom pokazale razpoke. V kolikor bo hiša podkletena, je priporočljiva izdelava tako imenovane temeljne pete. Odvisno od njene potrebne širine je ta lahko v prečnem prerezu različnih oblik, kot je pravokotna, trapezna ali stopničasta. V pripravljen jarek temelja se z nabijanjem po plasteh ali z vibriranjem vgradi sveži beton. Zamudno in naporno izdelavo betona z ročnim betonskim mešalcem je že precej zadnjih let nadomestil izdelan beton iz betonarne. Njega s specializiranim tovornjakom s cisterno pripeljejo na gradbišče in prečrpajo s črpalko direktno v temelj. Pridelani beton iz betonarne je nedvomno kakovostnejši kot iz domačega mešalca, saj je njegova mešanica računalniško dozirana in optimalno zmešana. Tako že v naprej vemo kakšne kvalitete je beton. Kakovost betona se kaže z razredom tlačne trdnosti (C20/25, C25/30, C30/37) ter več stopnjami izpostavljenosti na zunanje vplive (XC, XD, XF, XA, PV). Tlačna trdnost betona s starostjo narašča in to tudi po 28-tih dneh, pa tudi še več kot po 20-tih letih. Ob izbiri izdelanega betona iz betonarne moramo vedeti, da sama tlačna trdnost betona še ni zagotovilo za beton želene kvalitete. Dodatno naj preverimo tudi ali ima izbrana betonarna veljaven Certifikat notranje kontrole proizvodnje, izdan s strani certifikacijskega organa, kot tudi ali ima betonarna Izjavo o lastnostih za izbrani beton. Ob vsaki dobavi betona naj preverimo ali je dobavljeni beton identičen naročenemu glede na zahtevane karakteristike, kot tudi kdaj je bil beton zamešan na betonarni. Na dobavnici morajo biti tudi navedeni vsi dodatki v betonu, kateri so bili naročeni (npr. dodatek proti zmrzovanju). Sestava betona je sicer iz grobega in finega agregata (peska), cementa, kemičnih dodatkov in vode. Velikost maksimalnega zrna (agregata) v betonu je odvisna od konstrukcije, za katero se beton uporablja. Pri večini konstrukcij je maksimalna velikost od 16 do 32 mm (Dmax32, Dmax16). Cement deluje kot vezivo in ko se beton posuši, sami mešanici oziroma betonu daje različno trdnost ter odpornost na zunanje vplive. Največji razvojni korak v kvaliteti betona se je pojavil v 90-tih letih z razvojem kemičnih dodatkov, ki dodatno vplivajo na obdelavnost in končno kvaliteto betona. Danes vsi proizvajalci betona redno uporabljajo v svoji proizvodnji kemične dodatke. Končna kvaliteta betonskega konstrukcijskega elementa je odvisna ne samo od kakovosti betonske mešanice, temveč tudi od zunanjih okoliščin v času strjevanja. Predvsem kvaliteta vgrajevanja ter nega svežega betona lahko močno vpliva na kvaliteto končnega izdelka. Sveži beton je potrebno vgraditi v roku dveh ur od zamešanja na betonarni. Izvajalec betonskih del se mora na vgradnjo betona primerno pripraviti in zagotoviti potrebno opremo ter usposobljeno ekipo, ki bo celoten postopek vgradnje in nege betona izvedla skladno z zahtevami stroke. Pomembno je, da se beton vgradi preden le-ta začne vezati, prav tako se izogibamo dodajanju vode betonu, saj s tem direktno vplivamo na končno kvaliteto betona. V kolikor je možno, se o korigiranju betona na gradbišču posvetujemo s tehnično službo, katero ima danes vsaka resna betonarna. Izogibajmo se vgrajevanja betona v hladnejših dnevih, ko je temperatura pod lediščem, saj bi v tem primeru voda v betonu zmrznila. Proizvajalci betona imajo sicer v ponudbi tudi beton s posebnimi dodatki za preprečitev zmrzovanja, kar pa podraži ceno betona. Ravno tako ni priporočljivo vgrajevanje betona v zelo vročem času, ker takrat voda iz betona prehitro izhlapeva. To težavo se sicer delno omili s pravilno nego svežega betona. Pri 30°C zunanje temperature je čas vezanja betona približno eno uro, medtem ko se pri 10°C temperature podaljša čas vezanja na 6 ur. V prvih sedmih dneh od vgradnje betona je za njegovo nemoteno sušenje najbolj optimalna relativna vlažnost okolja nad 80% s temperaturo okolja od 17 do 20°C. V prvih dneh časa sušenja je obvezno zagotoviti svežemu betonu dovolj vlage, ki jo zahteva sušenje cementa. Le na ta način ne bo prišlo do poznejših razpok ali drugih deformacij. Poleg betona so za gradnjo temelja nujno potrebne še jeklene palice (rebrasto betonsko železo) in armature. Rebrasto betonsko železo je izdelano s postopkom vročega valjanja iz naravno trdega jekla. Dolžina palic je 6 metrov, debelina pa je lahko različna; od 6 do 20 mm in tudi več. V temeljnem jarku po potrebi izdelamo jekleno armaturo. Z njo bistveno pridobimo pri večji nosilnosti temelja. Armatura je sestavljena iz množice podolgovatih in prečnih jeklenih palic, ki so med seboj zvezane z jekleno žico. Trgovine z gradbenim materialom imajo v ponudbi tovarniško izdelane armaturne jeklene mreže. Te so sestavljene iz več pravokotno si privarjenih okroglih palic. Armaturne mreže se uporabljajo predvsem za betonske tlake in plošče. Vse armature so lahko različnih debelin, ki jo izbiramo glede na namembnost vgradnje. Vgrajene jeklene armature so zelo pomemben element za trdnost zgradbe, zato naj z njimi ne varčujemo, ampak dosledno upoštevamo navodila v projektni dokumentaciji. Na zunanji strani izdelanih temeljev je priporočljivo izdelati drenažo. S tem se omogoči vodi prost pretok pod tlemi in okrog objekta. Posledično s tem se prepreči nabiranje vlage v zunanjih zidovih. Drenažo izvedemo tako, da na zunanji strani objekta ob izdelanem temelju položimo posebej v ta namen prirejeno PVC cev, ki jo zasujemo z drobnim gramozom.
Gradnja do podstrehe
Ko je zgornja površina temeljev dovolj osušena, izvedemo horizontalno hidroizolacijo. Da dosežemo gladko podlago, zgornjo površino temeljev premažemo s finim slojem cementne malte. Preko tega posušenega sloja nanesemo hladni bitumenski premaz. Na ta premaz pa s pomočjo plinskega grelnika nalepimo trakove lepenke, ki se med seboj prekrivajo ca cca 10 cm. Da bo temeljna plošča z zgornjega dela povsem vodotesna, moramo vse stike trakov dovolj natančno zavariti. Pri zidanju zlagamo zidake v določenem redu in zaporedju ter jih med seboj povezujemo z malto, ki mora zaradi zadostne trdnosti zidu zapolnjevati vse ležeče in pokončne stike med zidaki. Za malto se uporablja ne pran drobno zrnati (do 5mm) pesek, ki se meša z apnom v razmerju: pesek - apno od 1:1 do 1:4. Uporablja se tudi tako imenovano podaljšano malto z dodanim cementom, ki je trdnejša in se bolje oprijema podlage. Vse več se uporablja že pripravljeno malto v vrečah, ki jo enostavno samo stresemo v mešalec in dodajamo vodo. Ob postopku izdelave malte moramo paziti, da jo ne izdelamo preveč na enkrat. To še posebej velja pri višji temperaturi, kjer se malta bistveno hitreje strdi. Za poznejšo natančno linijo zidu je pomemben prvi sloj zidakov. Površino, kjer se nanaša malto, naj bo očiščena in ovlažena. Na prvi sloj malte čim bolj natančno položimo vogalne zidake. Ob tem si pomagamo z gradbenimi profili, s katerimi označimo bodoče vogale stavbe. Na te profile napnemo vrvico. Ob mestu križanju vrvic natančno priložimo vogalni zidak. Odstranimo gradbene profile in vrvico napnemo ob vogalnike ter ob njej polagamo zidake na maltni sloj izmenično z vsake strani proti sredini. Maltni sloj nanašamo s pomočjo zidarske žlice v debelini sloja od 12 do 14 mm. Naslednjo vrsto zidakov pričnemo polagati po istem zaporedju, torej najprej vogalnike, na katere ponovno napnemo vrvico in ob njej nato še ostale zidake. Ob tem pazimo, da se vsi zidaki med sabo na polovici prekrivajo, s čimer dosežemo boljšo povezavo. S pomočjo vodne tehtnice, ravnalne deske in kladiva čim bolj izravnamo površino položene vrste zidakov. Ob zviševanju zidu sproti preverjamo, da ne pride do nagiba zidu. Na mestih okenskih in vratnih odprtin izdelamo betonske nosilce oziroma preklade. Predhodno izdelamo montažno leseno konstrukcijo, vanjo vgradimo jekleno armaturo in jo zalijemo z betonom. Enostavnejši način je uporaba že tovarniško izdelanih prefabriciranih montažnih elementov, ki so različnih dimenzij in različne sestave. Opeka je največkrat uporabljen material za gradnjo zidov. Glina je osnovni material za izdelavo opečnatega zidaka oziroma bloka. Opečni blok najlažje spoznamo po rdečkasti barvi in lahkem materialu, saj lahko posamezni blok enostavno prestavljamo z eno roko. Danes je na trgu več vrst tovrstnih blokov. Klasični bloki imajo linijsko razporejeno satovje. Sistem pero-utor omogoča bistveno hitrejše zidanje takšnih blokov. Pa tudi poraba malte je manjša. S povezavo blokov na pero-utor je dodatno ojačan vertikalni spoj in preprečen toplotni most. Izboljšana vrsta opečnih blokov ima linijsko zamaknjeno satovje in povečano maso gline v volumski enoti. S tem hladen ali topel zrak dlje časa potuje znotraj satovja v notranjost objekta, večja masa opeke pa doprinese k večji akumulaciji toplotne energije in s tem posledično k boljšemu uravnavanju temperature znotraj bivalnih prostorov. Ker je zagotovljen tesen spoj blokov, malta v vertikalnem spoju z zunanje strani ni vidna. Ravno tako tudi ni v direktnem kontaktu z zunanjim ometom. Zunanje nazobčene stene omogočajo boljši oprijem malte, dve večji luknji pa zagotavljata enostavno prijemanje zidakov. Na trgu so v ponudbi tudi tanjši opečni bloki za izvedbo nenosilnih predelnih sten, opečnih stropov in vogalnih ter zidnih protipotresnih elementov. Opečni vogalni elementi zagotavljajo dobro povezavo med armiranobetonskim stebrom in opečnim zidom. Opečni bloki sodijo med zelo trajne in odporne materiale predvsem, če so narejeni iz kvalitetne gline in pravilno žgani. Pri zidanju z opeko je v poletnih dneh, ko ima sonce večjo moč, potrebno pred vgradnjo zidake navlažiti z vodo, da ne bi vpili vode iz sveže malte, saj je le ta potrebna za zadostno vezavo in trdnost zidu. Najbolj enostavna rešitev je, da se približno 15 minut pred vgradnjo zidakov celotno paleto nekaj minut poliva z vodo. Sedanja sodobna izvedba zidakov so bloki iz porobetona. Ti so sicer na našem tržišču že kar nekaj časa. Izdelani so iz naravnih materialov kot je kremenčev pesek, apno, cement in voda. Njihova površina je iz množice značilnih majhnih, zaprtih zračnih por, kar je posledica, da imajo takšni zidaki zelo dobro toplotno izolativnost. Hitra in enostavna gradnja je največja prednost zidanja s porobetonskimi bloki. Razlog tega je večja velikost blokov in uporaba posebnega gradbenega lepila namesto zamudne izdelave malte. Porobetonski bloki se med sabo vežejo s tankim slojem lepila debeline od 2 do 3 mm. Postopek zidanja zidu poteka po naslednjem zaporedju. Najprej na prvi sloj malte čim bolj natančno položimo vogalna zidaka. Na ta dva zidaka napnemo vrvico ter ob njej polagamo zidake na maltni sloj izmenično z vsake strani proti sredini. Malta mora zaradi zadostne trdnosti zidu natančno zapolnjevati vse ležeče in pokončne stike med zidaki. Naslednjo vrsto zidakov pričnemo polagati po istem zaporedju. Torej najprej vogalna zidaka, na katera ponovno napnemo vrvico in ob njej nato še ostale zidake. Ob tem pazimo, da se reže zidakov med dvema sosednjima vrstama ne prekrivajo. Prekrivanje rež mora znašati vsaj četrtino dolžine zidaka. S tem dosežemo boljšo medsebojno povezavo zidakov. Ob zviševanju vrst z zidaki moramo redno kontrolirati, da se vrste ne pričnejo nagibati navznoter ali navzven objekta. Na mestih okenskih in vratnih odprtin izgradimo betonske nosilce. Najprej izdelamo montažno leseno konstrukcijo, vanjo vgradimo jekleno armaturo, katero zalijemo z betonom. Za v namen hitrejše gradnje so danes na trgu tudi posebni prefabricirani montažni elementi, ki so lahko različnih dimenzij in različne sestave. Njih enostavno le vgradimo na mesto preklad. S tem odpade zamudno delo opaževanja z leseno konstrukcijo. Po končani gradnji nosilnih zidov sledi izdelava armiranobetonske stropne plošče, ki je kompleksen in dokaj strokoven gradben poseg. Postopek njene izdelave poteka tako, da najprej sestavimo montažno opažno konstrukcijo. Ta zahteva sicer več potrebnega časa kot sama izdelava betonske plošče. Na takšno konstrukcijo vgradimo jekleno armaturo. Slednja je sestavljena iz raznih jeklenih palic premera od 6 do 12 mm in armaturnih mrež. Ob sestavljanju armature naj ne varčujemo z železom. Razmik med palicami ne sme biti večji od 20 cm oziroma ne sme presegati dvakratne debeline plošče. Stropna plošča za stanovanjsko hišo je običajno debela od 10 do 12 mm. Še bolj pogosto kot temelje se sedanjo stropno ploščo betonira z betonom iz betonarne, s pomočjo avtocisterne in črpalke, s katero se beton transportira neposredno na opažno konstrukcijo. Ko se stropna plošča dovolj osuši, nadaljujemo z gradnjo zidov do bodoče strešne konstrukcije. Končani zid na podstrešni etaži je izdelan v obliki trikotnika, z naklonom kot je predviden v projektni dokumentaciji. S tem postopkom je zaključena groba izdelava stanovanjske hiše do podstrehe.
pripravil: M.A.
