Katero barvo izbrati?

Barve znotraj in zunaj stanovanja so precej bolj pomembne za dovolj zdravo in prijetno bivanje kot si sicer mislimo. V primerjavi z drugimi gradbenimi deli je investicija v nov oplesk notranjih ali zunanjih površin dokaj majhna, dom pa vsekakor v novih barvah povsem drugače zaživi.

Pri pleskanju katerihkoli površin je splošno mišljenje, da je to enostavno delo, ki se ga lahko loti vsak, ki ima vsaj nekaj prostega časa. Vendar, ko se nevajeni tega opravila resneje lotimo, praviloma že na začetku pride do številnih težav. Katero barvo in orodje izbrati za ustrezno površino, kakšen je pravilen postopek barvanja, koliko časa se suši določena barva pred novim nanosom, itd. Če ne prej, se dokončno ustavi naše samostojno pleskanje pri sami izvedbi. Ko nam bo s čopiča nenehno kapljalo in curljalo, bomo dokončno spoznali, da mora pleskanje opraviti mojster, ki ima s tem izkušnje. Pri izbranem mojstru se naj pozanimamo koliko let izkušenj z delom ima za sabo. Dober pleskar mora že v naprej vedeti kakšno barvo bo uporabil za določeno steno, ograjo ali vrata. Dobro je, če vemo ali je natančen in zna paziti, da se ne pripetijo poškodbe na pohištvu ali občutljivih notranjih tleh, oziroma se te površine ne popackajo z barvo. Priporočljivo je, da nam mojster še pred dogovorom izdela natančen predračun, na katerem bo zapisano za kakšno ceno bo prepleskano določeno število kvadratnih metrov površine, v kakšnem času bo delo opravljeno, ali je v ceno vštet tudi material, zaščita pohištva in čiščenje prostorov po končanem delu.

Pravilen postopek pleskanja

Pred uporabo moramo barvo dobro premešati. Vsi proizvajalci imajo na embalaži napisana navodila za pripravo barve. Pravilno namakanje valjčka v vedro z barvo je, da ga pomočimo v barvo globoko le do treh četrtin valjčka in ga povaljamo po rešetki za odcejevanje, da nam barva ne bo kapljala z valjčka. S tem hkrati namočimo z barvo tudi tista vlakna valjčka, ki so še ostala suha. Najprej vedno nanesemo osnovni premaz. Ko je premazana površina dovolj osušena, nanesemo še prekrivni oziroma zaključni premaz. Odvisno od pripravljene površine prepleskamo z osnovno ali prekrivno barvo enkrat, po potrebi tudi dvakrat ali trikrat. Zelo pomembno je, da se barva dobro osuši, preden pričnemo nanašati novo plast.
Vedno najprej pričnemo barvati robove in vogale z manjšim čopičem po celi dolžini v širino približno treh centimetrov. Zatem z valjčkom prepleskamo strop in šele na koncu prebarvamo celotne stene prostorov. Če bomo prepleskali najprej stene in šele zatem strop, bo barva kapljala na sveže prepleskane stene. Barvo na steno nanašajmo vedno najprej vodoravno in zatem navpično. Pleskanje določene površine naj opravimo hitro in brez prekinitev, da se barva suši hkrati na celotni površini. Po pleskanju naj večkrat zaporedoma prezračimo prostor, da se bo premaz hitreje sušil.
S pomočjo teleskopskega ročaja bomo lahko strope in višje dosegljiva mesta prepleskali brez uporabe gradbenega odra.
Po končanem pleskanju čopiče, valjček ali gobico dobro operemo, sicer nam bo naslednji dan orodje neuporabno. Najlažje bomo očistili orodje, umazano z barvami na vodni osnovi. Njih enostavno le speremo z vodo. Oljnato barvo bomo lahko očistili le s pomočjo razredčila.
V primeru adaptacije oziroma ponovnega pleskanja sten in stropov, ki so bili že predhodno barvani, naj bomo pri izbiri barve precej previdni, saj nikakor ne spada katerakoli barva na vsako površino. Praktična rešitev ugotavljanja s kakšno barvo je bila površina prej prepleskana, je da se s prstom močno potegnemo po steni in v kolikor bo prst postal bel, je zid prebarvan z apneno barvo. Preizkus, če je bila stena prebarvana s poldisperzijsko barvo opravimo tako, da del površine rahlo namočimo in v kolikor se ta prične postopoma topiti, je bila prepleskana z omenjeno barvo. Znano pravilo pri adaptacijah s pleskanjem velja, da je najbolje pleskati stene z istimi vrstami barv kot so prvotne ali vsaj s podobnimi, oziroma za druge tipe barv je potrebno podlago ustrezno pripraviti. V primeru, da stare površine le na novo prepleskamo, je priporočljivo predhodno umivanje sten. Najlažje se to opravi pri apneni barvi, ki se jo enostavno odstrani le z mokro krpo, medtem, ko je potrebno disperzijske in barve na drugih osnovah drgniti močneje, največkrat s pomočjo krtače.

Kakšno barvo uporabiti?

Gradbeniške premaze, se deli glede na njihovo osnovo in glede na namen uporabe. Po osnovi so barve na vodni osnovi in sintetični osnovi (nitro ali oljne barve). Glede na namen uporabe so temeljne osnovne barve in zaključne barve (laki). Barve se seveda razlikujejo še glede na material katerega bomo barvali. V ponudbi so barve za les, za kovino, za kombinacijo obojega in zidne barve.
Več različnih vrst barv je namenjenih za notranje stene in strope z apneno-cementnim ometom. To so apnene, akrilne, disperzijske in barve na drugih osnovah. V največ primerih se uporablja disperzijsko barvo, ki je narejena na vodni osnovi. To pomeni, da se jo lahko redči samo z vodo, za kar je posledica, da se ta barva zelo hitro suši. V osnovi je disperzijska barva bela, lahko pa jo tudi toniramo z ustreznimi pigmenti. Za medsebojno vezivo ima takšna barva disperzijo iz sintetičnih ali naravnih materialov, pri katerih velja pravilo, da je barva obstojnejša in kakovostnejša z večjim deležem veziva. Dobra lastnost disperzijske barve je njena dobra obstojnost, dobra prekrivnost, zdravju pa je neoporečna. Disperzijsko barvo slabše kakovosti ne moremo brisati z mokro krpo ali umivati, lahko pa jo čistimo s suho krpo. Kvalitetno disperzijsko barvo lahko tudi brišemo s mokro krpi ali jo umivamo. Če takšno barvo nanašamo na novo površino, je priporočljivo, da pred prvim nanosom opravimo predpremaz z razredčeno akrilno emulzijo. Pri stenah in stropih, ki so zglajeni z izravnalno maso ali pri adaptaciji prebarvanih površin predpremaza nam ni potrebno opraviti, tudi če to zahteva podlaga. Najbolj primeren nanos disperzijske barve na površino je s čopičem, lahko pa se tudi z valjčkom ali brizganjem. Z uporabo disperzijske pralne barve lahko površine čistimo z mokro krpo in klasičnimi čistili. Za prostore kot je garaža ali delavnica, ki sta bolj izpostavljeni umazaniji, je primerna lateks barva, ki je sicer ravno tako disperzijska barva z ustreznimi dodatki. Odlika te barve je, da je zelo odporna na umazanijo in se jo enostavno čisti z vodo in čistili.
Barv, ki vsebujejo različne dodatke proti razvoju plesni, je na trgu sedaj kar precej. Nekatere so bolj, druge manj učinkovite. Nekdaj, ko še ni bilo v ponudbi specialnih barv proti plesni, se je največkrat uporabljala v ta namen apnena barva. S sedanjim visoko tehnološkim razvojem imajo nekateri proizvajalci barv v ponudbi visoko kakovostno specialno disperzijsko barvo, ki zagotavlja dolgotrajno zaščito notranjih površin proti plesni. Z nanosom sloja barve se na njem ustvari konzervans filma, ki ščiti pred razvojem gliv in bakterij. Takšna barva je izdelana na osnovi umetne smole in je brez topil, ter s tem skoraj brez vonja. Njo se lahko meša z vodo, odporna je na mokro drgnjenje kot tudi na dezinfekcijska in čistilna sredstva na vodni osnovi. Za dosego čim boljše učinkovitosti proti plesni je priporočljiva uporaba svetlejših tonov takšne barve. V primeru uporabe močno niansirane barve se namreč zmanjša učinkovitost zaščite proti plesni.
Najstarejša zidna barva je apnena barva, ki se danes še vedno precej množično uporablja, saj marsikateri posameznik prisega na to barvo kot edini povsem naravni oplesk. Takšna barva je 100% mešanica gašenega apna (naravne surovine) in vode. Zaradi tega je izjemno paropropustna barva. Ker je apno bele barve, smo omejeni z barvno izbiro, saj je takšna barva izključno bela. Apneno notranjo barvo se pogosto uporablja za zaščito spomeniških objektov, v stanovanjskih objektih pa je primerna zlasti za zidne in stropne površine, ki so konstantno podvržene nekoliko bolj vlažnemu zraku.
Najbolj primerna podlaga za nanos apnene barve je apneno cementni omet. Betonska površina je manj primerna. Novo površino najprej premažemo s predpremazom, ki ga izdelamo iz razredčene apnene barve v kombinaciji s 70% apnene barve in 30% vode. Če bomo pleskali že prebarvane površine, nam ni potrebno opraviti predpremaza,. Vendar ob tem naj pazimo, da so vsi prvotni premazi iz apnene barve ali na mineralni osnovi. Na površino se apneno barvo lahko nanaša tako s čopičem, valjčkom, kot tudi z brizganjem.
Za zelo obremenjeno betonsko površino v največ primerih uporabimo barvo na epoksidni osnovi, ki je močno odporna na razne kemikalije, naftne in oljne madeže in tudi na mehanske vplive kot so razni udarci, odrgnine in močna obremenjenost površin. To je še posebej prisotno na garažnih tleh, ki so obremenjena s težo avtomobila, prihaja pogosto do oljnih madežev in raznih odrgnin. Za barvanje tal v manj obremenjenih notranjih prostorih ali tudi za obnovo raznih betonskih delov ograj, stebrov in nosilcev je najbolj priporočljivo uporabiti akrilno barvo. Z njeno uporabo se moramo zavedati, da ta barva nikakor ne daje tolikšne mehanske in kemične zaščite kot epoksidna barva, zato je namenjena izključno manj obremenjenim površinam, kjer je poudarek predvsem na dekoraciji in zaščiti pred prahom. Za zunanjo uporabo je akrilna barva povsem zadovoljiva, saj je vodotesna in odporna proti UV žarkom. Ravno zaradi te odlike je precej aktualna pri obnovi raznih betonskih zunanjih elementov.

Dekorativne obdelave sten in stropov

Enolične bele stene in stropi stanovanjskih prostorov so v zadnjih letih vse manj aktualni. Tako rekoč izginjajo iz sedanjih sodobnih ambientov. Namesto njih postajajo vse bolj modne barvne površine ali površine obdelane z različnimi dekorativnimi tehnikami. Sprva so standardno belo barvo zidnih površin začele zamenjavati umirjene pastelne barve, danes pa postajajo vse bolj modne predvsem intenzivne barve kot so rdeča, rumena, modra in oranžna barva. Vedeti pa moramo, da je intenzivne močne barve bistveno težje nanašati na površino kot umirjene barve ali celo belo barvo. Na močnih barvnih površinah se takoj vidi že manjša napaka oziroma nestrokovna izvedba. Pri izvajalcu je poleg smisla za oblikovanje in pravilne tehnike nanosa barve potrebno tudi tehnično znanje o lastnostih premaznih materialov.
Priporočljivo je, da pred nanosom močnejšega barvnega tona nanesemo pastelni ton v odtenku podobnemu končnemu želenemu barvnemu tonu. Druga možnost je, da izberemo barvni odtenek, ki je narejen na obarvani podlagi. Predvsem na ne sijoči matirani intenzivni barvni površini že s potegom prsta nastane svetla praska. Namreč pri premazih s sijajno površino so barvni pigmenti obdani z vezivom, pri matiranih premazih pa so največkrat na površini. Ob razenju z ostrim predmetom po matirani površini pigmente potisnemo na stran in s tem odkrijemo spodnje belo polnilo. Najbolj preprosta rešitev tega je, da izberemo posebne mat barve pri katerih ta efekt ni tako intenziven, oziroma izberemo namesto matirane, sijočo barvno podlago. Namesto matiranega premaza lahko uporabimo tudi svilnato-sijajni premaz ali zaščitni transparentni premaz, z vsebovanjem velike mere veziv.
Dekorativno obdelavo notranjih sten ali stropov lahko izvedemo ročno ali strojno. Pri ročnem slikanju uporabljamo čopiče, valjčke, lopatice, razne gladilke, razne gobe in druge pripomočke za izdelavo slikarskih tehnik s posebnimi učinki. Pri strojni obdelavi uporabljamo razne brizgalke na zrak (kompresorje), visokotlačne brizgalke, elevatorje za nanos kitov in plastičnih ometov, razne električne stroje za mešanje, struganje in brušenje starih slikanih površin, brušenje betona, čiščenje, sesanje, poliranje, ipd.
Podlage na katere se lahko nanašajo dekorativne tehnike so lahko najrazličnejše, odvisne od predhodne obdelave, impregniranja oziroma grundiranja podlage. Pri obdelavi podlag je pomembna izbira ustreznega materiala. Dekorativne poslikave lahko izvajamo z različnimi premazi kot so npr. apnene barve, disperzijske, akrilne ali alkidne barve, silikatno-silikonske barve, plastični ometi, premazi na bazi epoksidnih smol ali na bazi poliuretanskih smol, ipd.
Dekorativne tehnike in materiali so se s sedanjo sodobno proizvodno tehnologijo izredno spremenili oziroma dopolnili. Na notranjih zidnih površinah lahko tako ustvarimo skoraj kakršno koli imitacijo. Dosežemo lahko videz reliefa usnjene površine, videz različnih kamnitih površin, videz skorje lesa, biserni videz, videz »Jeans« površine in še mnogih drugih imitacij. Pred izvedbo dekorativne obdelave mora biti površina dovolj suha, čvrsta in brez madežev olj ali podobnih nečistoč. Če želimo pridobiti enoten barvni ton podlage, površino prebarvamo z belo barvo. V primeru neravne površine, podlago z gladilko zgladimo s pomočjo kita, prebrusimo suho površino in impregniramo z akrilno emulzijo. Odvisno od vrste dekorativne tehnike postopek dekorativne izdelave izvajamo po različnih postopkih.
Zelo atraktiven videz poda stenska lazura s poživljajočimi efekti, ki omogoča poznejše njeno enostavno čiščenje. Primerna je za gladko do nekoliko strukturirano podlago. V tonirani lazuri so svetlo pigmentirani delci, ki se ne mešajo z drugimi barvnimi pigmenti. Najprej nanesemo bel temeljni premaz z disperzijsko vezanim materialom. Ko se temeljni premaz posuši, s čopičem v navzkrižnem hodu nanesemo sloj zaključne dekorativne lazure.
Zanimiva dekorativna tehnika je tudi izvedba z lopatico in zaključno obdelavo s tehniko madežev. Z njo dosežemo edinstven dizajn in plemenit videz z dobro obstojnostjo površine. Večbarvni efekti podajo površini naravno-eleganten značaj. Tehnika je sestavljena iz svetlo pigmentiranih delcev, ki se ne mešajo in jih lahko poljubno kombiniramo. Z individualno uporabo materialov in variacijami delovne tehnike lahko dosežemo optično umirjeno ali bolj vpadljivo površino.
Z mineralno gladilno tehniko na osnovi apna dosežemo elegantno estetsko dovršeno površino. Apnena gladilna tehnika prepriča s svojo dolgo tradicijo, estetsko površino in ekološkimi lastnostmi. Apno je alkalno in s tem na naraven način preprečuje razmnoževanje in rast bakterij in gliv. Kapilarnost drobnih por v apnenem materialu omogoča sprejemanje vlage iz prostorskega zraka in njeno oddajanje nazaj v prostor. Z uravnavanjem vlage v prostoru prispeva apno k zdravemu bivanju.
Gladke, v izbrani izravnalni tehniki oblikovane površine omogočajo kombinacijo estetike in funkcionalnosti. Takšne površine so lahko svetleče z visokim sijajem, žametno matirane ali v večbarvni izvedbi.
Dekorativna obdelava sten in stropov je dokaj strokoven poseg, zato ga naj zaupamo le dovolj izkušenemu mojstru. Ob tem je pomembno, da je mojster dovolj seznanjen z izbrano dekorativno tehniko in se striktno drži navodil izvedbe s strani proizvajalca.

Zaključne okrasne letve

Intenzivne barvne stene v sedanjih modernih bivalnih ambientih so pogosto kombinirane z okrasnimi letvami (štukature). S tem te zopet postajajo vse bolj moden dekorativni dodatek bivalnih prostorov.
Razlika med nekdanjimi in današnjimi sodobnimi okrasnimi letvami je ne toliko v njihovem videzu, ampak predvsem v materialu iz katerega so izdelani. Na trgu so v ponudbi okrasne letve iz stiropora, poliuretana ali gipsa. Ekstrudirane stiroporne letve so izdelane iz gostejšega oziroma težjega stiropora (teža cca 70 kg/m3), ekspandirane stiroporne letve pa iz lažjega materiala (cca 55 kg/m3). Slednje so lahko še dodatno površinsko toplotno obdelane. V ponudbi so tudi letve iz polistirena, ki imajo podobno trdnost kot gips (cca 400 kg/m3).
Kvalitetnejše in bolj trdne okrasne letve kot iz stiropora so iz poliuretana. Tovrsten material ima posebno lastnost, da je gibljiv in hkrati trden, kar omogoča montažo na okrogle ali ovalne stene. Poliuretanske letve se enostavno čistijo, so odporne na vlago in temperaturne spremembe, ne vsebujejo strupenih snovi. Po večini imajo elegantne in poudarjene linije, kar je sicer odvisno od proizvajalca.
Čeprav zgleda na videz montaža okrasnih letev hitro in enostavno opravilo, je to precej natančno delo. Zvrhana mera natančnosti je potrebna predvsem pri razrezu in montaži. Le na ta način bo mogoča poznejša hitra zaključna obdelava. Pred montažo letev morajo biti površine čim bolj ravne, da ne pride pozneje do vidnih neestetskih razpok med zidom in letvami.

Aktualne tapete

Medtem, ko so nekdanje tapete z enobarvnim potiskom že precej časa nazaj zginile iz naših domov, se v sedanje sodobne prostore zopet vse bolj vračajo v neštetih barvnih odtenkih in vzorcih. S sedanjo sodobno tehnologijo obdelav in tekstur ustvarijo proizvajalci tapet izdelajo izredne vizualne učinke, ki jih lahko občutimo tudi z dotikom. Tako na primer tapeta iz pliša z enobarvnim ozadjem in velikim vzorcem deluje globinsko in je prijetno mehka na otip, s kristali na kovinskem ozadju tapete pa se doseže izjemno elegantno površino.
Nekdanje tapete so bile izdelane na papirnati osnovi, ki pa so bile težavne za odstranjevanje. Sedanje tapete so izdelane iz papirja, flisa, vinila, netkanega tekstilija, svilnatega papirja, ipd. Papirnata tapeta je izdelana iz dveh slojev papirja, pri katerih je zgornji sloj potiskan. Takšna sedanja tapeta je s sodobno tehnologijo izdelana iz trpežnega papirja z različno debelino. Kot takšna je dimenzijsko in UV stabilna. Zagotavlja obstojnost nekje do 20 let, kar je sicer odvisno od proizvajalca in kvalitete tiska.
Tapeta iz flisa je izdelana iz posebnega visokokakovostnega tekstilnega materiala, prilagojenega za tapete. Takšna tapeta se ne krči in razteza, kar omogoča hitro in enostavno namestitev. Pri tem se lepilo nanaša le na steno. Omogoča tudi hitro in preprosto njeno odstranitev po suhem postopku.
Osnova vinilne tapete je prevlečen papir, ki je po tisku še toplotno obdelan. To poda vidni površini tapete izrazito atraktiven videz. S takšno obdelavo je tapeta primerna tudi za vlažen prostor in močneje obremenjeno steno.
Netkani tekstilij je papirju podoben material, ki pa ima močnejša tekstilna vlakna. Zaradi močnejše strukture tapete se ta ne krči. Zaradi tega pri njeni namestitvi ni potreben nanos lepila še na njeno hrbtno stran., temveč ga nanesemo le na površino stene. Ker se material ne krči, se stiki nalepljene tapete ne spremenijo, niti se ne tvorijo mehurji. Bistveno bolj enostavno je tudi odstranjevanje takšne tapete.
V največ primerih se sedanjo tapeto namesti le na eno steno, ostane stene pa pobarva v barve podobne na tapeti. S tem si pridobimo učinek celovitosti prostora. Nižji prostor bo vizualno deloval višje, če bomo uporabili tapete z navpičnimi črtami. Ravno obratno bo visok prostor deloval nižji s tapetami z vodoravnimi črtami ali vzorci. Prostor bo deloval večji, če bomo uporabili svetle tapete in vzorce. Velik prostor bo deloval manjši s tapetami z veliki vzorci in močnimi barvami.
Namestitev oziroma lepljenje tapete je poseg, ki zahteva nekaj ročne spretnosti. Podlaga mora biti gladka, suha in brez prahu. Nepravilnosti na podlagi kot so izbokline ali udrtine, prekrita tapeta ne bo zakrila. Celo nasprotno – te bodo še bolj vidne. Odvisno od vrste tapete premažemo njo, steno ali oboje s slojem ustreznega lepila. Trakove tapet previdno lepimo na steno. Ob tem smo pazljivi na stikih pasov, da se medsebojno povsod natančno prilegajo. Še posebno previdnost naj posvetimo različnim robovom površine, kjer je potrebno pravilno obrezati tapeto.
Puste bele stene bivalnega prostora lahko zelo intenzivno popestrimo s tako imenovano fototapeto. Kot takšna je postala zlasti med mladimi v zadnjih letih pravi hit pri opremljanju bivalnih prostorov. Tako videz kot tudi material sedanje fototapete nimata prav nič skupnega z nekdanjo enolično stensko tapeto. Sedanja fototapeta je na voljo v neomejenih barvnih odtenkih, različnih materialih, reliefih in z različnimi vzorci ter poslikavami. Povsem individualno si lahko pridobimo celostenski vizualni videz narave, plaže, mesta, priljubljenega risanega junaka, ipd. Po naročilu je lahko izdelana tudi s fotografijo iz našega fotoaparata. Njo se natisne na tapeto s sedanjo tehnologijo digitalnega tiska, ki zagotavlja ne glede na povečavo slike zelo dobro vidnost že najmanjšega detajla na njej. Pogoj ob tem je, da je fotografija izdelana z visoko gostoto slikovnih točk. Poleg tega je s sedanjo digitalno tehniko možno prilagoditi odtenke barv na fototapeti, drugim barvam na stenah in ostale stanovanjske oprem, tako da je stilsko povsem usklajena s celotnim prostorom.
Z razliko od nekdanje klasične tapete sedanja fototapeta tako kot stena omogoča, da prostor diha. Poleg tega lahko izbrano fototapeto natančno prilagodimo dimenzijam podlage. Ko izberemo motiv, proizvajalcu sporočimo točne dimenzije stene, na katero želimo namestiti fototapeto. Ta njo torej individualno izdela oziroma natisne na željene dimenzije. S takšno tapeto prekrijemo celotno steno od enega do drugega roba.
S steno oblepljeno s fototapeto si pridobimo trodimenzionalni občutek prostora in si na ta način z njo optično razširimo prostor. S fotografijo narave si v zaprt prostor pridobimo občutek bivanja v naravi. Zaradi praktično kakršnegakoli videza fototapete njo lahko umestimo prav v vsak prostor, in to ne glede na stil opreme. Z neomejeno izbiro dizajnov tapeto lahko prilagodimo glede na stil notranje arhitekture. Fototapeta je pogosta stenska obloga tudi med kuhinjskimi elementi, kjer pa zaradi prisotnosti vlage in za potrebe čiščenja moramo izbrati pralno tapeto ali tapeto na steklu.
Fototapeto namestimo na ravno, čisto in suho podlago. Morebitno umazanijo, prah in ostanke vlage s površino stene najhitreje odstranimo s krpo iz mikrovlaken, ki ne pušča sledov. Morebitna novo nanešena zidna barva mora biti dobro posušena, kar pomeni, da se mora sušiti vsaj dva do tri tedne, preden namestimo fototapeto. Pri nekaterih vrstah fototapet je potrebno za njihovo namestitev posebno lepilo, ki ga predhodno nanesemo na steno. Fototapeto na površino z lepilom previdno in natančno nalepimo. Preprosto in hitro namestitev omogoča samolepljiva fototapeta. Njo lahko tudi enostavno in hitro zamenjamo, ko se naveličamo njenega videza, ne da bi pri tem kakorkoli poškodovali podlago. Ob njeni odstranitvi naj bo temperatura v prostoru najmanj 20°C. Delo si bomo olajšali, če bomo dodatno rahlo segreli tapeto (npr. s sušilcem za lase), saj toplota folijo zmehča.

Les potrebuje zaščito

Zunanje lesene površine je potrebno globinsko zaščititi pred vlago in raznim lesnim zajedavcem. To še posebej velja za slabo odporne vrste lesa kot je npr. smreka, jelka, macesen, bor, ipd. Zaščito lahko opravimo s termično modifilacijo (toplotno obdelavo lesa) ali z osnovnim zaščitnim sredstvom za les. Površinski premazi kot so razne barve in laki so namenjeni le za dekoracijo in upočasnjenem sivenju lesa, ne povečajo pa odpornost lesa na njihove škodljivce. Poleg zaščite pripomore osnovni premaz k manjši porabi naknadnih premazov, omogoča enakomeren ton in izboljšuje oprijem.
Leseno površino, ki ni direktno izpostavljena vremenskim razmeram, zaščitno sredstvo v največ primerih nanesemo z brizganjem oziroma s škropljenjem. Les, ki pa je direktno izpostavljen vremenskim pogojem, pa je priporočljivo, da ga namakamo v koritu oz. posebnem bazenu. Le tako bo zaščitno sredstvo prodrlo dovolj globoko v les. Če bomo sredstvo s čopičem površinsko nanašali na leseno površino, ne bo zagotovljena dovolj učinkovita zaščita.
Pred pričetkom barvanja nove lesene površine mora ta biti dovolj suha in obrušena, saj se bo le v tem primeru nanešena barva dovolj vsrkala.
Zaščitni premaz vsebuje biocidna sredstva, ki so lahko okolju škodljiva. EU je v zadnjih 15-tih letih uvedla kar nekaj predpisov, ki imajo stroga merila glede škodljivosti teh sredstev na človeka in okolje. Kljub temu naj ob izbiri zaščitnega sredstva preberemo njegovo deklaracijo. Pozanimajmo se naj tudi ali proizvajalec zagotavlja, da zaščitne komponente iz lesa ne izhlapijo in se s tem ne izločajo v okolje. Zaščitno sredstvo, ki bo ustrezalo tem pogojem, ga bomo lahko uporabili na lesu, ki bo v stiku z zemljo ali tekočo vodo in tudi v notranjih zaprtih prostorih. Takšnega sredstva ne smemo redčiti, saj s tem zmanjšamo njegovo učinkovitost.
S prekrivno zaključno barvo lahko pričnemo pleskati šele po 12-tih urah ali več od impregniranja z zaščitnim sredstvom. Zaključni sloj je lazurni premaz, ki vsebuje razna topila, pigmente, alkidne smole in vodoodbojne snovi. Njegova osnovna naloga je, da zapre površino, s katerim prepreči sproščanje biocidov na površje in hkrati zaščiti les pred vremenskimi vplivi.
Lazurni premazi se sicer delijo še na tankoslojne in debeloslojne lazure. Tankoslojna lazura prodre globoko v les in na površini naredi le tanek film. Značilnost debeloslojne lazure pa je debelejši film z dodatkom laka ali voska z večjim sijajem. Kot takšna se običajno uporablja za končni premaz po predhodnemu enemu ali dveh slojih tankoslojne lazure.
Leseno površino, ki bo izpostavljena vremenskim razmeram, je priporočljivo premazati s tankoslojno lazuro, ki je paropropustna. Le na ta način bo jedro lesa še vedno dovolj zračno, omogočeno pa bo tudi poznejše enostavno obnavljanje lesa s premazi.
Debelina posameznega premaza ne sme biti ne predebela in ne pretanka. Pretanek premaz lesu ne bo dal zadostne zaščite. Pri predebelem sloju pa je nevarnost njegovega luščenja. V izogib temu naj upoštevamo podatek o porabi premaza glede na kvadraten meter, ki je na embalaži vsakega izdelka. V primeru, da bodo lesene površine izpostavljene sončnim žarkom, naj izberemo lazurni premaz z zaščito proti UV žarkom. Prekrivne lazure so na trgu v več različnih odtenkih, poleg tega pa jih je možno še dodatno mešati med seboj. Temnejši odtenek pridobimo z dodajanjem temnejše lazure, svetlejšega pa z dodajanjem brezbarvnega premaza.
Sprva so bile na trgu le lazure na osnovi topil. Že nekaj časa pa se za barvanje notranjih lesenih elementov pa tudi drugod vse več uporablja lazure na vodni osnovi. Vzrok temu je predvsem večja ozaveščenost po čistem okolju in škodljivim vplivom na zdravje. Takšna barva je namreč ljudem in okolju neškodljiva, nima neprijetnega vonja, je negorljiva, enostavno se redči z vodo, hitro se suši in ima dolgotrajno odpornost na obrabo. Kljub dejstvu, da se takšno lazuro redči z vodo, je premaz povsem odporen proti dežju in pranju z vodo. Med postopkom pleskanja lazura na vodni osnovi ne sme zmrzniti, dokončen premaz pa lahko kljubuje zmrzali. Pleskanje z njo naj opravljamo pri temperaturi od 15 do 25°C. Kakovost zaščite lesa je pri vodni lazuri ali lazuri na osnovi topil več ali manj enaka, razlika je le v tem, da lazuro na osnovi topil lahko uporabljamo tudi pri nižjih temperaturah.
Danes so na trgu tako lazure na vodni osnovi za vse lesene površine, izpostavljene vremenskim vplivom, kot tudi za dekorativno oblikovanje lesenih elementov v notranjih prostorih. V ponudbi so tudi lazure, ki ohranijo vidno strukturo lesa, lazure, ki posnemajo naravno sivenje lesa, lazure s katerimi dosežemo plemenit videz lesenih površin, ipd.
Če se vodne kapljice vpijajo v les, je znak, da je stara prebarvana lesena površina potrebna obnove. Priporočljivo je, da pričnemo z obnovo lesa takoj, ko opazimo prve razpoke na površini pokrivne barve. V nasprotnem primeru bo kmalu za razpokami prišlo do luščenja premaza, ki pa nam bo zahtevalo dolgotrajnejšo adaptacijo. Nepoškodovan les, ki je zaščiten s staro prekrivno barvo enostavno le rahlo prekrtačimo s krtačo in tako odstranimo umazanijo ter slabo oprijete sloje starega premaza. Preko starega premaza nanesemo le dva sloja tankoslojne lazure ali en nanos debeloslojne lazure. Ob tem naj upoštevamo, da z vsakim novim nanosom plasti barve površino potemnimo, zato naj pazimo, da bomo že na začetku izbrali dovolj svetel odtenek barve.
V kolikor se na lesu že kažejo poškodbe lesa od škodljivcev (lesni insekti, gobe, glive, zelene alge), površino najprej skrtačimo. Da bo zaščita lesa kar se da uspešna, naj najprej ugotovimo vrsto škodljivca in obseg napadenega lesa. Na podlagi tega izberemo ustrezno impregnacijsko sredstvo za zatiranje lesnih škodljivcev, ki ga premažemo po celotni adaptirani površini. Ko se impregnacija temeljito presuši, po potrebi površino prekitamo s kitom za les. Nato les prepleskamo z dvema ali tremi nanosi tankoslojne lazure ali z enim oziroma dvema nanosoma debeloslojne lazure.
Pomemben dejavnik za kakovosten premaz so tudi vremenski pogoji ob opravljanju dela. Idealne razmere za pleskanje so pri temperaturi od 20 do 25°C in pri 65% zračni vlagi. Nikakor ni priporočljivo pleskati pri nizkih temperaturah ali površine, ki so izpostavljene neposrednemu soncu. Končen učinek premaza tudi ne bomo dosegli na vlažni ali mokri površini.

Priprava površine s peskanjem

Korozija je največji problem kovinske površine, katero pa se lahko s sodobno tehnologijo proizvodov prepreči z različnimi premaznimi sistemi. V prvi vrsti so to pokrivne barve oziroma emajli, plastificirane prevleke, kovinske prevleke iz cinka, aluminija, kroma, niklja, itd. Prednost premazov je v možnosti lastne izvedbe, velike izbire proizvodov, različnih barvnih odtenkov in možnost obnavljanja. Veliko večino premazov nanašamo v dveh postopkih. Najprej premažemo s temeljnim premazom, ki zagotavlja dobro oprijemanje premaza s podlago in preprečuje rjavenje. Ko je ta dovolj suh pa nanesemo zaključni oziroma pokrivni sloj, ki poda končni videz izdelka.
V primeru, da so površine, katerim želimo spremeniti podobo umazane, ali načete s korozijo in če želimo novi podobi dodati še obstojnost in podaljšati življenjsko dobo nekega predmeta, pa je površino potrebno pripraviti s peskanjem.
Peskanje je učinkovita metoda čiščenja površin z abrazivnim materialom, ki ga pod tlakom stisnjenega zraka nanašamo na obdelovanec. S peskanjem dosežemo mehansko odstranitev nečistoč in korozije s čimer površino očistimo oziroma jo pripravimo za nanos premaznega sredstva. S postopkom peskanja lahko popolnoma odstranimo tudi najbolj trdovratne nečistoče. Prav tako ga uporabljamo za čiščenje in utrjevanje površin, za doseganje različnih strukturnih in dekorativnih efektov – tako na kovini, kot tudi na plastiki, lesu ali steklu.
Postopek peskanja se lahko uporabi tudi za lesene površine za učinek poudarjanje letnic lesa (umetno staranje) in čiščenju površine, odstranjevanju oblog na betonu, opeki ali kamnu, za čiščenje fasadne površine na stavbi, odstranjevanje grafitov iz različnih podlag in tudi za matiranje steklene površine (vzorci, dekoracije, ipd).
Poznamo več načinov peskanja z različnimi principi delovanja. Ustrezno strojno opremo za peskanje izberemo glede na količino peskanja, velikost in obliko obdelovanca ali konstrukcije.
Injektorski način peskanja je tehnika s katero se ustvarja podtlak v peskalni šobi. Ta podtlak pa nato kontinuirano vleče peskalni medij v peskalno pištolo. Zračni tlak v pištoli potisne pesek skozi šobo in ji da kinetično energijo. Pri injektorskem peskanju uporabljamo medije z relativno majhno specifično težo (elektrokorunde, steklene kroglice ali pa plastični granulat).
Tlačno peskanje je učinkovitejše od injektorskega in ga uporabljamo za čiščenje zelo korodiranih površin in pa za obdelavo masivnih predmetov. Postopek tlačnega peskanja se lahko uporablja tako v komorah za peskanje različnih sklopov in konstrukcij, kot na terenu za peskanje različnih površin, npr., odstranjevanje grafitov, peskanje vseh vrst konstrukcij, stavb, predmetov večjih velikosti ali teže, katere je v zaprte avtomatizirane komore nemogoče dobiti. Tlačno peskanje se uporablja tudi kot tehnika za utrjevanje površin.
Turbinsko peskanje se uporablja za najbolj groba peskanja in sicer za peskanje profilov, odlitkov in manjših polizdelkov. Postopek se opravi tako, da turbina v katero dovajamo peskalni medij, le-tega na površino obdelovanca izstreli s silovito hitrostjo in na ta način odstranimo korozijo in druge nečistoče. Turbinsko peskanje je namenjeno predvsem grobim obdelavam.
Peskanje s suhim ledom je novejša tehnika peskanja, ki pa zaradi svojih pozitivnih lastnosti postaja vedno bolj priznana in pogosto uporabljana. Prednosti tega postopka v primerjavi s ostalimi mediji so v tem, da je to neabraziven, nevnetljiv in neprevoden postopek čiščenja, je okolju prijazno in ne vsebuje sekundarnih onesnaževalcev kot so topila ali peski, omogoča čiščenje elementov na mestu - brez časovno potratnega razstavljanja, se lahko uporablja brez poškodovanja aktivnih električnih ali mehanskih delov ali povzročanja nevarnosti požara, se lahko uporabi za odstranjevanje proizvodnih ostankov, čistil, onesnaževalcev, barv, olj in bioloških slojev, lahko je nežno kot čiščenje poškodb od dima s knjig ali agresivno kot odstranjevanje varilne škaje z orodij, uporablja pa se lahko tudi za številne splošne čistilne aplikacije.
Postopek peskanja s suhim ledom je podoben klasičnemu peskanju s komprimiranim zrakom. Zaradi velike temperaturne razlike med materialom, ki se ga odstranjuje in suhim ledom, nastane temperaturni šok, kateri razbije povezavo med dvema različnima materialoma. Ob tem postopku se suhi led uplini, odstranjeno umazanijo s površine pa pritisk komprimiranega zraka odpihne s površine.
Utrjevanje površin (shot-peening) pomeni, da lahko s posebnimi tehnikami peskanja tudi utrjujemo površine na način, da na mikro ravni spremenimo strukturo površine. Postopek je znan tudi kot “mikrokovanje”. Rezultat postopka je trdnejša in odpornejša površina.
Za peskanje uporabljamo različne medije. Mineralno peskalna medija sta kremenčev pesek in garnet. Kremenčev pesek je najpogosteje uporabljen brusilni mineral. Hitro se zlomi, kar ustvarja velike količine prahu, zaradi česar je izvajalec izpostavljen bolezni pljuč ter obstaja možnost za razvoj silikoze. Kremenčev pesek je zaradi tega nevaren za zdravje. S ciljem preprečitve ustvarjanja velikih količin prahu med samim postopkom peskanja, je prevlečen s smolami za nadzor prahu.
Prednost manjšega prašenja ima medij za peskanje, ki ga imenujemo garnet in je mineralnega izvora. Poleg tega, da se pri obdelavi z garnetom manj praši, je garnet tudi bolj obstojen material. Uporablja se za čiščenje, profiliranje in hrapavljenje površin, ker je oglat in trd abraziv. Je nekoliko temnejše barve kot kremenčev pesek.
Sintetizirana peskalna medija sta suhi led in soda bikarbona. Suhi led je ogljikov dioksid (CO₂) v trdem agregatnem stanju in je zamrznjen pri -78 °C. Ime suhi led je nastalo, ker pri sobni temperaturi prehaja iz trdnega v plinsko stanje. Uporablja se za čiščenje najbolj težavnih nečistoč do najbolj natančnih in občutljivih komponent. Ima mnoge prednosti pred ostalimi peskalnimi mediji, saj je ekološko popolnoma neoporečen. Zaradi tega se najbolj pogosto uporablja v prehrambeni in farmacevtski industriji.
Soda bikarbona je izjemno lahek ter mehak material in se uporablja v kombinaciji z vodo, zato so njene lastnosti zelo dobre. Uporablja se za čiščenje občutljivih površin kjer se ne sme poškodovati osnovnega materiala, npr. za odstranjevanje grafitov, olj, masti, ipd.
Dodatna sintetizirana peskalna medija kot stranska produkta sta bakrova in nikljeva žlindra. Bakrova žlindra ali granos / grit je najboljša alternativa kremenčevemu pesku. Granos se večkrat reciklira, saj sta njegova trdota in abrazivnost večja od kremenčevega peska. Je zelo uporaben pri pripravi materiala za površinsko zaščito, za hrapavljenje in za odstranjevanje umazanije. Prav tako vsebuje tudi manj praha, ni agresiven in ne magneten.
Nikljeva žlindra je visoke gostote enkratna peskalna žlindra, sestavljena iz stranskega produkta proizvodnje niklja. Je idealen abraziv za splošne namene uporabe, vključno z ladjedelnicami, mostovi in za splošno industrijsko rezkalno čiščenje. Nikljeva žlindra zagotavlja visoke izboljšave produktivnosti v primerjavi s tradicionalnimi abrazivi.
Poznani so še sintetizirani mediji, ki so umetno proizvedeni. Eden takšnih je aluminijev oksid (korund), ki se uporablja pri peskanju zaradi svoje trdote in moči. Veliko se uporablja kot abraziv, tudi kot precej cenejši nadomestek za industrijski diamant. Aluminijev oksid je najboljša izbira kot abraziven medij, kot tudi za pripravo površine za barvanje.
Silicijev karbid (korund) je spojina silicija in ogljika, ki se pogosto uporabljajo povsod, kjer se zahteva visoka vzdržljivost kot so avtomobilske zavore in sklopke ter keramične ploščice za neprebojne jopiče. Gre za izjemno trden peskalni medij.
Stekleni granulat je izdelan iz recikliranega stekla steklenic in se uporablja za agresivno profiliranje površin in odstranjevanje prevlek kot so epoksi, barve, vinil, premog, katran in elastomerov. Steklena zrna so lažja od mnogih žlindr, kar omogoča večjo učinkovitost.
Med plastične medije spadajo akril, melamin, urea, poliester in clear-cut. Njihove prednosti so teža, prilagaja se kotom površine, na voljo so v različnih trdotah in so odlična izbira za odstranjevanje barv in drugih organskih premazov z občutljivih podlag.
Organski peskalni medij so mlete orehove lupine, ki se uporablja za občutljive površine, npr. zlato ali srebro, usnje in podobno.
Med kovinske peskalne medije se uvrščajo jeklene kroglice in sekanci. Jeklene kroglice se uporabljajo za odstranjevanje in čiščenje kovinskih površin. Omogočajo poliranje in tako gladke zaključke. Jeklene kroglice manjših velikosti naredijo gladke površine, medtem ko večje jeklene kroglice, naredijo bolj grobe površine.
Nerjaveče jeklene kroglice omogočajo hitrejši zaključek del, odpravljajo potrebo po dragih rešitvah in zaviralcih rje ter zmanjšujejo stroške skladiščenja. Uporabljajo se za poliranje površin, pa tudi za agresivne procese. Njihova bistvena prednost je masa, so namreč težje od ogljikovega jekla. Večja teža zato dodatno pritiska na površino, kar vpliva na hitrost zaključenega procesa.
Jekleni sekanec je idealen za agresivno čiščenje. Učinkovito bo odstranil nesnago z jeklenih in kovinskih površin. Mehkejši je od aluminijevega oksida in se ne zlomi tako hitro, zaradi česar je idealen za uporabo v letalstvu. Oblikuje in ustvari primerno površino za vrhunski oprijem barve, epoksi, emajl, gume in drugih premazov.
Način in intenzivnost peskanja sta odvisna tako od stopnje poškodovane površine kot tudi od različnih ravneh zahtevane kakovosti obdelane površine. Rezultat očiščene površine je odvisen od številnih dejavnikov. To so teže delca peskalnega medija, hitrosti delca, udarnega kota delca, oblike delca, gostote udarcev in pokritosti delcev glede na kg/m2 površine.