Nova streha na hiši
Bivalni prostori neposredno pod streho, vse višje zahteve po izolacijsko učinkoviti stavbi in direktna izpostava različnim ekstremnim vremenskim pogojem narekujejo, da mora biti kompleten sedanji strešni sistem brezpogojno izdelan dovolj strokovno, z uporabo dovolj kvalitetnih in preverjenih strešnih materialov. Le tako bo streha nekaj naslednjih desetletij zanesljivo brez večjih sanacij opravljala svojo nalogo.
Naloge, ki jih mora opravljati sedanja streha so bistveno bolj zahtevne kot so bile pri strehi izpred dvajsetih in več let nazaj. Zaradi praznega podstrešnega prostora in nekdanjih nizkih cen ogrevalnih energentov je takratna (neprezračevana) streha bila izdelana dokaj enostavno. Danes so naloge strehe povsem drugačne. Sedanji strešni sistem mora brezpogojno zagotavljati zadostno zaščito med notranjim bivalnim podstrešnim prostorom, v katerem naj bi bila stalna temperatura nekaj čez 20°C, in zunanjo okolico z različnimi vremenskimi razmerami kot je dež, toča, veter, sneg, led, temperature pod -20°C ali nad +30°C. Med enim in drugim klimatskim okoljem pa je le 30 ali nekaj več cm debel strešni sistem. Samo s tega vidika je zagotovo zadosten razlog, da mora takšen strešni sistem biti zares dovolj kvaliteten in izolativen.
Konstrukcija ostrešja
Glavni namen ostrešja je, da prenese vse obtežbe strehe na nosilne zidove zgradbe. Zato je seveda kot prvo pomembno, da so konstrukcijski deli ostrešja dovolj močni in pravilno sestavljeni. Pri nosilnosti ostrešja je potrebno upoštevati poleg lastne teže in teže kritine ter kleparskih zaključkov še velikost strešne površine, težo snega, ledu in upora vetra. Obremenitev strešne površine s snežno odejo na kvadratni meter v urbanih naseljih, kjer je običajno manj padavin, je nekaj več kot 70 kg/m2, medtem, ko je v nekoliko višjih predelih na gorenjskem, ki imajo debelejšo snežno odejo, tudi do 600 kg na kvadratni meter. Za dovolj učinkovito odvodnjavanje meteorne vode s strehe je pomemben naklon strešin. Ta je odvisen poleg konstrukcije stavbe še od geografskega predela. Tako so na primer v severnem predelu Slovenije, kjer zapade več snega, strešine v bolj strmem naklonu, da sneg lažje zdrsne z njih. Medtem, ko so na primorju, kjer je malo snega ali nič, ostrešja v položnem naklonu. Z manjšim naklonom streha tudi lažje kljubuje močnemu vetru. Konstrukcijska sestava ostrešja je poznana še pod nazivom povezje. V preteklosti so se izdelovala predvsem povezja z vešali in stojali (trikotna, trapezna). S takšnimi načini povezav nosilnih strešnih elementov je bila večja poraba lesa. Poleg tega se je z obširnejšo konstrukcijo zaprl prostor pod streho in se je s tem prostor težje izkoristil za stanovanjske namene. Danes se najbolj pogosto uporabljata škarjasto in goltniško povezje. Njuna osnovna prednost v primerjavi z prejšnjimi načini je v maksimalni izrabi podstrešja v bivalne namene. Teža obremenitve konstrukcije se preko špirovcev prenaša na obodne zidove. Ostali konstrukcijski elementi le dodatno pomagajo špirovcem premostiti nosilno obremenitev. Torej vsak špirovec je na najvišji točki (slemenu) povezan s sosednjim špirovcem, vmes pa je prazen prostor. V primeru goltniškega povezja na zgornjem delu konstrukcije goltnik med seboj dodatno povezuje oba špirovca. S tem jih podpira proti povesu in utrjuje slemensko vez. Najdaljša razpetina med nasprotnima špirovcema brez dodatnega poveznika je 5 metrov. Pri večji razdalji je potrebno špirovec na polovici razdalje podpreti s sredinsko podporno lego. Spodnji del špirovca sloni na leseni gredi, katera je z vijaki pričvrščena v betonski venec na zunanjem zidu. Od 80 do 100 cm spodnje dolžine špirovca sloni čez leseno gred. Ta služi za nosilec napušča. Odvisno od teže kritine so različni razmiki med špirovci. Praviloma je za lahko kritino medsebojna razdalja špirovcev 100 cm, za težko kritino pa 80 cm.
Priprava lesa za ostrešje
Številne dobre lastnosti lesa so razlog, da je les še vedno skoraj edini uporabljen material za izdelavo ostrešja naših hiš. Les je glede na svojo trdnost lahek material. Poleg tega je med najbolj elastičnimi materiali, kar je precej pomembno za strešno konstrukcijo. Leseni deli ostrešja so lažji za obdelavo, zato je potrebno manj delavcev in mehanizacije. Leseno ostrešje tudi ni elektrostatično in ne vsebuje zdravju škodljivih snovi. Poleg tega je dober izolator zvoka in toplote, ter omogoča prehod vodne izparine. Zaradi velike ponudbe lesa je tudi najcenejši material. Za ostrešje se največkrat uporablja smreko, v redkih primerih tudi les bora. V primeru neizolirane in odprte konstrukcije ostrešja se lahko uporabi cenejši, sveže žagan les, z 40 do 60% vsebnosti vlage. Pred uporabo ga je potrebno impregnirati pred vdorom škodljivcev. Vendar večina sedanjih ostrešij so zaprta in izolirana. Pri takšnih pa se lahko uporablja le izsušen les, ki vsebuje od 15 do 20% vlage, da ne pride pozneje pri ostrešju do zvijanja in krčenja lesa. Tovrsten les je običajno že termično obdelan, tako da dodatna zaščita s kemičnimi premazi ni potrebna. Z razliko od preteklosti, ko so les naravno sušili, je danes s pomočjo umetnega izsuševanja ta bistveno hitreje pripravljen za uporabo. V ponudbi je tudi lepljen les, ki je še bolj temeljito osušen in dodatno premazan z vodoodpornim lepilom, kar omogoča njegovo dolgo uporabnost, učinkovito odpornost na zunanje vplive in odpornost proti zvijanju in pokanju lesa. Pri tovrstnem lesu je možnost uporabe tudi polkrogle oblike. Lepljene nosilce se največkrat uporablja pri ostrešjih, ki ostanejo v podstrešnem stanovanju delno vidni. Za življenjsko dobo ostrešja je poleg impregnacijske zaščite pomemben način obdelave tramov. S tramov je potrebno povsem odstraniti lubje in tudi beljavo, ki je pod njim. Še bolje pa je, če se uporabi tramove, ki so izžagani iz hlodov večjih premerov. Pri izdelavi ostrešja je za njegovo življenjsko dobo pomembno, da vsi leseni deli ostajajo ves čas suhi. Za to bo poskrbel ustrezen nagib strehe, kritina in napušč. Če bo les izpostavljen vlagi, ga je potrebno pred vgradnjo zaščititi s premazi za les, izdelanimi na vodni osnovi. V napušču bo lesena konstrukcija izpostavljena še zunanjim vremenskim razmeram, zato je njo treba še dodatno zaščititi z lazurnim premazom za površinsko zaščito lesa, s katerim se pridobi končni dekorativni videz.
Termoizolacija strehe
Nekdaj je bilo podstrešje namenjeno le za skladišče neuporabne opreme, danes pa se z nedostopnimi cenami novih stanovanj vse bolj preureja v bivalne prostore. V tem primeru mora biti podstrešno stanovanje obvezno toplotno in hidro izolirano. Ustrezno zaščito pa bomo dosegli le z dovolj debelo in gosto izolacijsko plastjo, nameščeno v strešno konstrukcijo. Vedeti moramo, da so strešniki zaradi svoje majhne debeline zelo slabi toplotni izolatorji, zato je toplotna prehodnost skoraj izključno odvisna od vgrajene izolacije. Priporoča se vgradnjo izolacije v debelini od 25 do 35 cm. Zaradi debeline špirovcev, ki je 15 do 20 cm, takšno debelino v celoti ne moremo spraviti med njih. Zato je izolacija nameščena še pod ali nad njimi. Več težav ob tem nastane pri adaptaciji stare strehe, kjer se želi na novo uporabiti podstrešno stanovanje, saj so praviloma takšna podstrešja nizka. Problem se lahko reši z vgradnjo trdnih izolacijskih plošč nad špirovce ali s povišanjem špirovcev z dodatnimi trami, med katere se namesti izolacijski sloj. V obeh primerih pa je potrebno ponovno montirati strešne letve in povišati zaključne obrobe na čelnih strešinah. Za toplotno izoliranje strehe so danes v ponudbi številni različni materiali. To je lahko steklena volna, mineralna volna, ekspandirani polistiren (stiropor), celulozni kosmiči, lesena vlakna, bombaž, pluta, lanena izolacija in ovčja volna. Najbolj pogosto se še vedno uporablja mineralno volno in plošče iz penjenih materialov kot je polistiren, poliuretan in penjeno steklo. Za strešno izolacijo je predvsem pomembno, da omogoča prepustnost vodne izparine in je odporna ter zaščitena pred mehanskimi poškodbami.
Hidroizolacija strehe
Poleg toplotne izolacije je za popolno zaščito bodočega mansardnega stanovanja potrebna še hidroizolacija. Z njeno vgradnjo se vlagi prepreči, da bi pronicala v toplotno izolacijo in tako zmanjševala njeno učinkovitost. Zaradi neenakosti temperature v bivalnem podstrešnem prostoru in zunaj njega, nastane kondenz oziroma vodne kapljice. Zaradi tega je pod toplotno izolacijo potrebno namestiti paroprepustno folijo oziroma sekundarno kritino. To je posebna folija, ki je vodoodbojna, vendar hkrati prepušča paro. Natančna in pravilna montaža paroprepustne folije je zelo pomembno, da bo ta opravila svoj namen. Vsa stična mesta in mesta kjer se zaradi inštalacij folijo predre, je potrebno zatesniti s posebnimi lepilnimi trakovi. Folija naj bo položena od spodnjega dela strehe (kapi), do zgornjega dela (slemena), s tem, da zgornji trak na vseh delih prekriva del spodnjega. Paziti je potrebno, da bo folija na robu kapi strehe pritrjena tako, da kondenz lahko nemoteno odteka v žleb. Če se pogleda v prerez celotne izolacije strehe, pod katero bodo neposredno bivalni prostori, potekajo sloji od zunaj navznoter v sledečem redu. Pod strešno kritino poteka vzdolžno in prečno letvanje. S pridobljenim vmesnim praznim prostorom se preko odprtin na kapu in slemenu zagotovi pretok zraka, da vlaga izpari iz ozračja. Zatem sledi paroprepustna folija. Pod folijo je debela toplotna izolacija, pod njo pa parna ovira. To je folija iz umetnega materiala, ki paro delno zadrži, delno pa ta preide v izolacijski sloj in naprej izpari v ozračje. Pod parno oviro sledi še nosilna konstrukcija in stropna ali stenska obloga.
Okno v strehi
Prostor pod streho v primerjavi z običajnimi prostori v nižjih nadstropjih nudi več možnosti za izkoristek tako osvetlitve kot zračenja. Znano je, da skozi strešno okno v prostor dobimo mnogo več svetlobe kot skozi fasadno, vertikalno okno. Res je tudi, da je količina svetlobe, ki pride v prostor, odvisna od smeri, kamor je okno obrnjeno. Strešno okno z enako površino kot okno v frčadi nudi tudi do 40% boljšo osvetlitev. Slovenski predpisi s tega področja navajajo, da je potrebno imeti v bivalnem prostoru minimalno 20% tlorisne površine okenskih odprtin. Tako bo prostor dovolj osvetljen. Pri tem pa ne gre le za dovolj okenskih odprtin ampak tudi za njihovo primerno razporeditev. Če je prostor ozek in dolg, potem moramo vgraditi okna tudi dovolj visoko, da osvetlijo celotno globino. Če pa je prostor širok, moramo okna razporediti po celotni širini, da zagotovimo enakomerno osvetljenost. Slaba plat strešnih oken se pokaže mogoče le v zimskem času, ko zapade debelejša snežna odeja in s tem zavira svetlobo, ki bi prišla skozi okno. Ko nakupujemo strešna okna, moramo paziti, da ne izbiramo velikost okna glede na razdaljo med špirovci, ampak na velikost prostora. Vgradnja oken v strešno konstrukcijo je pomemben postopek, saj se rado zgodi, da se jih vgradi previsoko. Priporočljivo je, da je spodnji rob strešnega okna v višini 90 cm od tal, zgornji pa okoli 200 cm. Ob tem je pomembno, da imamo nemoten razgled skozi okno tudi v sedečem položaju. Pri izbiri strešnih oken naj pazimo predvsem na njihov način odpiranja. Idealna izvedba je kombinacija različnih načinov. Za upravljanje je praktično tisto okno, ki ima ročico za odpiranje zgoraj. Ta način nam omogoča postavitev pohištva pod okno, ker se s tem ne ovira odpiranje okna, hkrati pa se nam pri odpiranju ni potrebno sklanjati. Poleg zgornje variante odpiranja, je lahko strešno krilo okna vpeto v sredino (omogoča enostavno čiščenje) ali na zgornji strani okvirja (zagotavlja enostaven dostop do okna, vendar ni možno čiščenje zunanjega stekla z notranje strani, prostor pod oknom pa mora biti prazen). Strešna okna niso namenjena le osvetlitvi, temveč tudi zračenju, ki je posebej za prostore s povečano vlago precej pomembno. Vlagi se lahko izognemo z dovolj pogostim zračenjem prostorov, vzdrževanjem ustrezne sobne temperature in izbiro sodobnega strešnega okna, ki je izdelano tako, da ima vgrajene zračnike, s tem pa omogoča boljšo cirkulacijo zraka. Dražja vendar najbolj optimalna opcija za učinkovito prezračevanje so elektrificirana strešna okna, pri katerih je možno nastaviti čas njihovega odpiranja in zapiranja.
Izbira ustrezne kritine
Vedeti moramo, da je z globalizacijo trga in večjo konkurenčnostjo domačih proizvajalcev na slovenskem trgu zelo veliko različnih vrst kritin, ki se še kako razlikujejo tako po ceni kot po kakovosti. Običajno velja, da se z višanjem cene sorazmerno zvišuje tudi kakovost kritine. Vendar to ni vedno obvezna praksa. Obstajajo seveda tudi izjeme. Še vedno se največ investitorjev odloča med najbolj ustreznim razmerjem kakovostjo kritine in njeno ceno. Optimalno razmerje pa je v sedanji poplavi različnih vrst kritin zelo težko doseči. Novo kritino moramo prilagoditi tudi naši bližnji okolici, podnebju, naklonu, obliki strehe in seveda našim željam. Nepravilno izbrana kritina nam še kako lahko pokvari videz celotne hiše in tudi okolice okrog nje. Rek, da vsaka kritina ne gre na vsako streho, si je dobro zapomniti. Zato pri izbiri strešne kritine velja previdnost in se ne zatekajmo takoj k najbližjemu ponudniku, ampak se z vztrajnim poizvedovanjem razglejmo po širšem trgu. Glede na sedanje ekstremne vremenske pogoje, ki smo jim priča z vsakoletnimi neurji je izbira ustrezne kritine še toliko bolj pomembna. Žal se še vedno pogosto zgodi, da se kljub uničeni strehi po neurju oškodovanci predvsem zaradi finančne stiske odločijo za cenejšo in praviloma manj odporno kritino. Zavedati se moramo, da bo zaradi podnebnih sprememb ekstremnih vremenskih pojavov iz leta v leto več. Zato bo večji denarni vložek v dražjo, vendar kvalitetno streho postal slej ko prej že kar obvezen. Hkrati pa moramo vedeti, da kritina, ki bo stoodstotno zdržala kakršnokoli neurje, ne obstaja. Vendar v preteklih letih je bilo že večkrat dokazano, da je s kvalitetno kritino škode na strehi po neurju zanemarljivo malo v primerjavi s ceneno kritino, kjer nastane ogromna škoda ne samo na strehi, temveč tudi z vdorom vode v bivalne prostore. Življenjska doba kritine je eden glavnih atributov za trajno streho. S kakovostno kritino bomo imeli mir pred ponovnim prekrivanjem strehe lahko tudi trideset, štirideset in več let. Garancijska izjava je pomemben dokument, na katerega se v primeru predčasne poškodbe kritine lahko sklicujemo. Ob tem velja poudariti, da bo ta veljala le ob upoštevanju, da so na strehi vsi dodatni strešni elementi, ki jih je predvidel proizvajalec, kritina pa je bila zmontirana po proizvajalčevih navodilih. Nič manj je pomembna tudi odpornost kritine na zunanje temperature, ogenj, na mehanske poškodbe v primeru debelejše toče in odpornost proti uporu vetra. Poleg njene odpornosti je pomemben še način vgrajevanja, njena teža, možnost poznejše zamenjave dotrajanih elementov in navsezadnje tudi ali je kritina izdelana iz zdravju neškodljivih materialov. Vsaka vrsta kritine tudi ni primerna za vsak naklon strehe. Praviloma se pri strmejšem naklonu uporabljajo manjši strešniki (luskasto prekritje), ker voda hitreje odteče iz strehe. Pri položnejšem naklonu je priporočljiva kritina z večjimi strešniki in z večjimi medsebojnimi prekritji. Na ta način zgornji strešnik prekriva del spodnjega. Danes imajo sicer že vsi proizvajalci strešnih kritin ob specifikaciji modela kritine določen obseg naklonov streh, kjer je ta model še uporaben in potrebna dolžina prekritja strešnikov pri določenem naklonu. V primeru adaptacije strehe, ko se namerava menjati lažjo staro kritino s težjo novo, je potrebno natančno preučiti še zmogljivost in dotrajanost obstoječe strešne konstrukcije.
Opečni strešnik
Opečni strešnik ima zaradi svoje sestave sposobnost zadržati vlago in jo kasneje spet oddati. Ta kritina je bila še nedavno nazaj najbolj uporabljen strešni material. Danes se je sicer s ponudbo novih vrst kritin ta delež zmanjšal, vendar s svojo tradicijo dobrih lastnosti še vedno močno konkurira na trgu. Dobra lastnost opečne kritine se kaže tudi v lepem videzu strehe in razmeroma nizki ceni, kar privabi marsikaterega kupca. Najbolj razširjena oblika je bobrovec, ki doda strehi še poseben estetski pečat. Ta je danes v ponudbi z naravno strukturo ali glazirano in v različnih barvnih odtenkih, ki je lahko opečno rdeče, sive, črne, zelene in modre barve. Drugi obliki sta še zareznik in korec. Slednji se zaradi svoje večje teže uporablja na primorskem, kjer je značilna močna burja.
Pločevinasta kritina
Kritina iz pločevine je s sodobnimi postopki izdelave že nekaj zadnjih let precej aktualna na naših strehah. Odlike sedanje kovinske kritine so predvsem majhna teža, elastičnost materiala, kakovostna toplotna in zvočna izolacija, negorljivost, hitra in enostavna montaža ter dolga življenjska doba. Odvisno od proizvajalca je življenjska doba kovinske kritine lahko tudi do 50 let, kar je že precej dolga doba za strešno kritino. Uporaba takšne kritine je možna tako na povsem položnih kot tudi izredno strmih strehah. Ker ima pločevinasta kritina v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami (betonska, opečna) bistveno manjšo težo, je še posebej primerna za adaptacije, pri katerih staro ostrešje ne bi preneslo težke kritine. Poleg tega je sedaj na trgu kar nekaj različnih lahkih kovinskih kritin, katere je možno enostavno prekriti preko starih strešnikov. Kritina iz pločevine ima še visoko odpornost na različne vremenske pogoje, visoko stopnjo odpornosti na ogenj ter dobro trdnost in hkrati elastičnost materiala. Pokrivanje strehe s to vrsto kritine poteka zelo hitro, saj je posamezna plošča velika od pol do enega kvadratnega metra. Glede na kakovost kovinske kritine je ta razvrščena v različne cenovne razrede. Predvsem pri tej vrsti kritine nas nikakor ne sme zavesti le njena cena. Proizvajalci ponujajo kovinsko kritino v razponu cene, ki je primerljiva z najcenejšo vrsto kritine kot je betonska, pa tudi do nekajkrat višjih cen. Čeprav so na zunanji videz pločevinaste kritine med sabo podobne, se razlika skriva v kakovosti pločevine in njene zaščite proti rji. Visoka cena kvalitetne kovinske kritine je žal še vedno glavni razlog, da se ta ni še bolj razširila po naših strehah. S sedanjo tehnologijo izdelave proizvajalci ponujajo štiri različne sisteme kovinskih kritin. Toplotno izolacijske gradbene plošče so sestavljene iz dveh jeklenih pocinkanih ali aluminijastih obarvanih pločevin, med katere je nameščena plast steklene ali kamene volne in zaščitna alu folija. Dobra plat takšne izvedbe je visoka toplotna in zvočna izolativnost. Plošče so primerne za strešne naklone od 5° dalje. V ponudbi so v različni obliki pločevine in različnih dimenzij (od 2 do 14 metrov). Ta je lahko trapezna, stopničasta ali zaobljena. Največkrat se toplotno izolacijske gradbene plošče uporabljajo na stanovanjskih strehah, kjer podstrešje ni bivalno. So pa takšne plošče precej pogoste na industrijskih in gospodarskih objektih. Zaradi svoje dodatne zaščitne plasti iz umetne smole in mineralnega granulata je za težke podnebne razmere primerna kritina iz pocinkane galvanizirane jeklene pločevine. S sodobnim postopkom obdelave je pločevina profilirana v obliko klasičnega strešnika (zareznik ali bobrovec). S pomočjo umetne smole je na pločevino nanešen mineralni granulat, ki streho še dodatno izboljša, ji poda lep videz, zadržuje prehiter zdrs snega iz strehe in duši ropot dežnih kapelj po pločevini. Pri strešnih ploščah iz različnih kovin se za material uporablja predvsem aluminij, cink in pocinkano pločevino. Izdelane so lahko v obliki skodel, plošč ali trakov. V ponudbi so v različnih barvah. Primerne so za širok razpon naklonov streh (od 12° do 90°). Četrta vrsta so toplotno izolacijske plošče. Te so izdelane iz trapezne pocinkane ali aluminijaste obarvane pločevine. Takšne plošče imajo zelo dobro izolativnost, saj je prazen prostor med trapezi zapolnjen z mineralno volno. S tem v primeru podhladitve na notranji strani plošče ne pride do nastanka kondenza. Toplotno izolacijske plošče imajo med vsemi vrstami kritin eno najdaljših življenjskih dob. Vzrok temu je pocinkana ali aluminijasta pločevina. Zlasti so primerne za adaptacijo starega ostrešja.
Zaključni kleparski izdelki
Praktično na vsaki strehi so potrebne tudi razne pločevinaste obrobe, ki naredijo vizualni zaključek na robovih strehe. Krovci uporabljajo več različnih vrst obrob, ki se razlikujejo glede na mesto vgradnje. Tako so na primer zidne obrobe nameščene na stikih med streho in zidom, vetrne obrobe so vgrajene na robu ali čelni strani strehe, dilatacijske obrobe so nameščene na stiku dveh objektov, dimniške obrobe so na mestih stika dimnika z kritino. Namen protipožarnih obrob je, da varujejo pred razširitvijo požara in ločijo dva sosednja objekta. Vetrne zapore pa zagotavljajo vodonepropustnost, ščitijo pred sunki vetra, soncem in vlago. Tako strešne obrobe kot tudi žlebovi in odtočne cevi so v ponudbi iz različnih materialov. Nekdaj je bila pocinkana pločevina glavni in skoraj edini material. Že nekaj časa nazaj pa so se cene nekaterih surovin občutno zmanjšale, zato so postali cenovno dostopni tudi žlebovi iz bakra in barvanega aluminija. Tovrstna materiala sta odporna proti rjavenju, s tem pa se je seveda precej dlje podaljšala življenjska doba takšnih izdelkov. Bakreni žlebovi so izdelani iz pločevine debeline 0,5 mm, aluminijasti pa iz 0,8 mm debele pločevine. Da ob močnejšem nalivu voda iz žlebu ne teče po fasadi, mora žleb imeti notranjo steno do 2 mm višjo kot zunanjo. Žleb naj bo vgrajen tako, da ima padec proti odtočni strani od pol do enega centimetra na tekoči meter žleba. S tem, da večja kot je površina strehe, večji naj bo padec žlebu, da voda hitreje odteka v odtok. Za večje strešne površine (do 100 m2) je primerna širina žleba 100 mm in odtočne cevi 125 mm, za manjše površine (do 25 m2) pa je dovolj 70 mm in profil odtočne cevi 50 mm. Odtočne cevi se z objemkami ali s cevnimi sidri pritrdi na fasado. Da ne prihaja do galvanskih napetosti pri stikih, so kljuke, ki nosijo žlebove, praviloma iz enakega materiala kot žlebovi. Kljuke morajo biti dovolj močne, saj je treba upoštevat poleg lastne teže žleba še viseči sneg iz strehe. Sicer pa mora biti žleb pritrjen tako nizko pod kap, da ga drseči sneg ne stisne. Preko vsake zime je na našem področju vsaj nekaj snežnih padavin, ki povzročijo bolj ali manj debelo snežno odejo na strehi. Ob otoplitvi pa ta snežna odeja prične nenadoma drseti s strehe, kar lahko povzroči hude nevšečnosti. Osnovna in najboljša zaščita pred tem je namestitev ustreznih snegolovov na streho. Poleg tega snegolovi doprinesejo tudi k lažjemu vzdrževanju strehe. Vendar, da bodo snegolovi tudi dejansko v polni meri opravili svojo nalogo, je potrebno pri njihovem načrtovanju namestitve na strehi upoštevati kriterije, kot so naklon obstoječe strehe, vrsta strešne kritine in predvidena količina snežnih padavin. Velja pravilo, da kolikor bolj je strma streha, toliko več snegolov je potrebno na njej. Na bolj strmi strehi je priporočljiva kombinacija točkovnih in linijskih snegolovov. Kombinacijo obeh vrst snegolov se priporoča tudi na strehi, ki je v urbanem naselju, kjer je gost promet vozil ali pešcev. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da so snegolovi enakomerno porazdeljeni po celotni strehi do slemena. Če bodo snegolovi nameščeni samo v kapnem delu strehe, ne bodo zagotavljali varnost zdrsa snega. V kapnem predelu strehe se praviloma pritrdi točkovni snegolov na vsak ali vsaki drugi strešnik v drugi vrsti od spodaj (odvisno od naklona strehe), nadalje pa na vsak drugi, tretji ali četrti strešnik (odvisno od naklona strehe). Ob načrtovanju števila snegolovov je zelo pomembno, da upoštevamo debelino snežne odeje in gostoto snega, ki ga zapade v našem okolju. Gostota snega je v Sloveniji od 10 do 60 kg/m3, kar je odvisno od geografske lege. Snežna gostota se poveča, če sneg zmrzne ali postane bolj moker. Na severni strani strehe se sneg zadržuje dlje časa. Ravno tako je problematična privetrna stran, kamor veter nanese več snega in je s tem celotna streha neenakomerno obtežena. Daleč v največjem deležu se na sedanjih strehah uporabljajo točkovni snegolovi, v manjši meri pa linijski snegolovi. V primeru, da se uporabijo na strehi le linijski snegolovi, je pomembno, da je razmik med enim in drugim snegolovom od 3 do 3,5 metra. Če bo razmik večji, obstaja nevarnost, da snegolovi ne bodo zdržali potisne sile snežne odeje. Poleg pravilne namestitve snegolovov na streho je za maksimalno izpolnitev njihove naloge pomembno tudi, da so ti izdelani iz dovolj močne in široke pločevine. Nekateri proizvajalci z varčevanjem materiala izdelujejo ožje snegolove s širino 35 mm in tudi manj. S tem pa obstaja nevarnost, da bo mimo ozkih snegolovov snežna odeja zdrsnila s strehe. Prvotni snegolovi so bili izdelani iz jeklene pločevine in zaščiteni le s pokrivno barvo. Zaradi tega so bili pogosti problemi z rjavenjem. Že nekaj časa se sedaj uporabljajo materiali z dodatnimi površinskimi zaščitami, ki so več ali manj povsem odporni na zunanje vremenske razmere. Takšni materiali so pocinkana pločevina, pocinkana barvana pločevina, pocinkana prašno barvana pločevina, inox pločevina, bakrena pločevina in prašno pobarvana pločevina.
Ravna streha z možnostjo ozelenitve
S sodobno arhitekturo je tudi na stanovanjski hiši ravna streha vse bolj pravilo kot izjema. Kot takšno jo je mogoče izkoristiti za ozelenitev, pohodno površino in tudi v smislu povozne površine kot parkirno ploščad. Z izjemnim razvojem tehnologij izdelave ravnih streh ta lahko brez večjih problemov opravlja svojo nalogo tudi pod bivalnimi prostori. Vendar s pogojem, da je pod njo dovolj dobra toplotna izolacija, natančno izvedena kvalitetna vodotesna hidroizolacija in zagotovljeno dovolj hitro odvodnjavanje s strehe. Dovolj hitro odvodnjavanje pomeni, da se meteorna voda na strehi ne zadržuje dlje kot 24 ur. Za toplotno izolacijo ravne strehe je primerna zlasti kamena volna, ki je negorljiva, trdna, akustična in odlično toplotno izolativna. Glede na način izvedbe hidroizolacije je poznanih več vrst ravnih streh. To je lahko klasična ravna streha, obrnjena ravna streha ali ravna streha »plus«. Z vidika maksimalno toplotno učinkovite stavbe je najbolj primeren tip ravna streha »plus«. Od spodaj navzgor ima takšna streha razporejene sloje po naslednjem zaporedju: stropna konstrukcija, parna zapora, toplotno izolacijski sloj iz kamene volne, stiropora, poliuretana ali penjenega stekla, hidroizolacijski sloj in dodatna toplotnoizolacijska plast iz ekstrudiranega polistirena. Pri stanovanjski gradnji ravnih streh se danes v največ primerih vgrajujejo hidroizolacije iz polimernih bitumenskih trakov (minimalno dvoslojne), mehkih strešnih trakov iz umetnih mas (PVC-P, FPP, EVA in PE-C-E-PW...) in kompozitnih strešnih trakov na osnovi EPDM. Proizvajalci sedanjih hidroizolacijskih materialov zagotavljajo vsaj 10 letno garancijo. Pričakovano življenjsko dobo pa naj bi imele sedanje hidroizolacije celo 50 in tudi več let. Vendar vedeti je treba, da so hidroizolacijski sloji tekom svoje življenjske dobe podvrženi velikim temperaturnim obremenitvam, ki pa ne smejo vplivati na poslabšanje njihovih mehanskih lastnosti, oziroma morajo biti sposobni prevzemati velike napetosti v materialu. Zaradi dodanih elasto in plastomerov ima sedanja bitumenska masa precej boljšo odpornost na visoke in nizke temperature ter UV žarke kot je imela nekdanja bitumenska folija. Največkrat se za ravno streho uporabljajo samolepilni ali varilni trakovi, ki imajo v sredini nosilec iz steklene tkanine ali PES filca, lahko tudi vložek bakrene folije (za zelene strehe). Postopek izvedbe hidroizolacije ravne strehe poteka tako, da najprej na betonsko podkonstrukcijo nanesemo hladen bitumenski premaz. Preko njega točkovno zavarimo bitumenske trakove, ki služijo kot parna zapora. Eden izmed osnovnih elementov trajnostno razvojno naravnane gradnje je zelena streha. Razmišljanje o zeleni strehi je bilo še ne dolgo nazaj le domena redkih arhitektov in investitorjev. Dvig kvalitete hidroizolacijskih materialov ter tehnologij tesnjenja strehe so odpravili pomisleke o ustreznosti zelene ravne strehe. Tehnološki razvoj in z njim intenzivno izkoriščanje naravnih virov, ki je posledično privedlo do onesnaževanja in negativnih vplivov na okolja pa je generiralo nove momente, ki govorijo v prid zeleni strehi. Gospodarsko arhitekturne prednosti zelene strehe so lepši estetski izgled, vegetacijska plast ščiti strešno konstrukcijo pred UV sevanjem ter preprečuje neposredne mehanske poškodbe kritine ob neurjih (toča, strela...). Zniža se temperaturna obremenitev strehe (temperaturna razlika 90 do 100 ºC na »klasični« strehi se pri zeleni strehi zniža na 40 ºC), s čimer se vsaj podvoji življenjska doba hidroizolacijskih slojev, ki zagotavljajo tesnost strehe. Izboljša se toplotna izolativnost objekta ter s tem zniža potrebna energija za ogrevanje in predvsem hlajenje objekta poleti. Po strokovnih podatkih je lahko zaradi efekta pregrevanja »betonske džungle« poletna temperatura v urbanih središčih tudi do 5°C višja kot na podeželju. Ob poletni pripeki je temperatura na površini »klasične« ravne strehe do 50°C višja kot na površini zelene strehe. Z izvedbo zelenih streh v mestih bi močno zmanjšali potencialne »sevalne površine«, ki prispevajo k efektu urbanega toplotnega toka. Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zaradi posledic onesnaženja zraka letno umre preko tri milijone ljudi. Glavni vir onesnaženja zraka so promet, industrijska proizvodnja in termoelektrarne. Ekstenzivna zazelenitev vlaži, hladi in čisti zrak saj zadrži do 85% prašnih delcev. Po podatkih raziskovalcev lahko 1 m2 zelene strehe letno zadrži do 0,2 kg tudi najbolj finih prašnih delcev iz zraka. Ekstenzivna zazelenitev zadrži več kot polovico deževnice, ki tako naravno izhlapeva v ozračje, namesto da bi s strehe hipoma odtekla preko sistema odvodnjavanja. Zadrževanje meteorne vode je še posebno pomembno ob hudih nalivih, ko je celotna infrastruktura odvajanja meteornih voda močno obremenjena. Proces fotosinteze v rastlinah ekstenzivne zazelenitve absorbira CO2 iz okolja in ga pretvarja v kisik. Raziskave so pokazale, da lahko 1 m2 ekstenzivne zazelenitve letno absorbira do 5 kg CO2. Zelena streha s svojo naravno sposobnostjo absorpcije zvoka močno izboljša zvočno izolativnost objekta ter konkretno prispeva k nižjemu nivoju hrupa v mestih, industrijskih conah in ob letališčih. »Živa« zelena streha, ki preko leta spreminja izgled in barvo, je nekaj povsem drugega kot »dolgočasna« črna ali siva površina »klasične« ravne strehe. Različne študije so pokazale, da pogled na zeleno površino sproščujoče in pozitivno vpliva na ljudi in njihovo razpoloženje. Glede na vrsto vegetacije in potrebno vzdrževanje ločimo tri vrste zazelenitve. Pri intenzivni zazelenitvi je minimalno 40 do 50 cm rastlinskega substrata, rastline so drevesa, trava, grmovje, streha ima zahtevno vzdrževanje z obveznim zalivanjem in košnjo. Pri polintenzivni zazelenitvi je minimalno 25 cm substrata, travnato površino je treba zalivati in kositi. Pri ekstenzivni zazelenitvi je substrata 3 do 8 cm, rastline so sočnice, gomoljnice, zeli, sedumi, streha ima minimalno vzdrževanje, košnja ni potrebna, zalivanje je potrebno le izjemoma (predvsem pri poševni strehi). Intenzivna in polintenzivna zazelenitev sta primerni za ravno pohodno streho, ki ima enostaven dostop za vzdrževanje, strešna površina pa je pogosto v uporabi kot sestavni del bivanjskega prostora (park, pohodna terasa, pohodna zelenica…). Za ravno nepohodno streho in poševno streho, kjer je otežen dostop za vzdrževanje, obenem pa si želimo minimalne stroške vzdrževanja, je optimalna ekstenzivna zazelenitev. Na našem trgu je v ponudbi sistem ekstenzivne zazelenitve, pri katerem so vnaprej vzgojene »zelene preproge«, ki omogočajo zazelenitev strehe v trenutku, ko je »preproga« položena na streho. Tako pridobimo vsaj leto dni prednosti v primerjavi z ostalimi sistemi zazelenitve (sajenje sadik in čakanje na njihovo rast), hkrati pa se izognemo nevarnosti izpiranja ali razpihovanja substrata. Takšna predpripravljena vegetacijska plast zagotavlja odlično rast rastlin od samega začetka brez dodatnih del in vzdrževanja. Le v določenih primerih zazelenitve poševnih streh je zaradi hitrejšega odtekanja vode in sušenja treba zagotoviti ustrezen zalivalni sistem. Tovrstna ekstenzivna zazelenitev je primerna tako za izvedbo ravnih kot poševnih zelenih streh. Zaradi svoje majhne površinske teže (maksimalno 55 kg/m²) in debeline (3 do 5 cm) je ena redkih zazelenitev, ki omogoča izvedbo zelene strehe na lahki podkonstrukciji (trapezna pločevina, les…). V kolikor ima objekt masivno betonsko podkonstrukcijo, je najprimerneje izvesti kombinirano obrnjeno streho oziroma tako imenovano »duo« streho. Takšna ekstenzivna zazelenitev se proizvaja v Sloveniji. Rastline so vzgojene in prilagojene okolju v katerem bodo »živele«, kar je dodatna prednost v primerjavi z ostalimi »tujerodnimi« zazelenitvami. S tem je takšna zelena streha enostavna, ekološka, ekonomična in okolju prijazna rešitev zazelenitve strešnih površin.
pripravil: M.A.
