Hišna kanalizacija in deževnica

Še ne dolgo nazaj nam za odvajanje hišnih odplak in izrabo deževnice ni bilo potrebno kaj posebej skrbeti. Dovolj je bila le navadna pretočna greznica. Ostra evropska zakonodaja pa je temu nepreklicno naredila konec. Če se ne moremo priključiti na javno kanalizacijsko omrežje je edina prava rešitev lastna mala čistilna naprava. Z zbiralnikom deževnice pa bomo občutno privarčevali s pitno vodo iz omrežja.

Slovenija je s svojo razpršeno poselitvijo ena izmed držav, kjer kar polovica prebivalstva živi v krajih z manj kot 2000 prebivalci. Posledica tega je, da velik del hišnih gospodinjstev (več kot 50%) nima možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, temveč morajo za hišne odplake poskrbeti sami.

Greznica je vse bolj preteklost

Če imamo svojo hišo izven kanalizacijskega omrežja, dobro vemo, da je še do nedavnega nazaj bila najbolj enostavna in najcenejša rešitev komunalnih odplak klasična betonska greznica. Kot takšna je bila prav pri vsaki stanovanjski ali počitniški hiši, ki ni imela možnosti priklopa na komunalno omrežje. Kljub ostri evropski in s tem tudi naši okoljevarstveni zakonodaji, je v Sloveniji še vedno nekaj manj kot polovica odpadnih voda urejeno na nezadovoljiv način. Vsekakor se bo stanje že v naslednjih letih moralo spremeniti. Temu ne bo botrovala samo splošno večja okoljska ozaveščenost, temveč tudi ostra okoljevarstvena zakonodaja.
V veljavi je predpis, ki nalaga, da se morajo vsa gospodinjstva, če jim je to omogočeno, obvezno priključiti na centralno čistilno napravo. Tista gospodinjstva, ki nimajo možnosti priklopa na javno kanalizacijsko omrežje s centralno čistilno napravo, lahko komunalne odplake zbirajo v nepretočni triprekatni greznici ali lastni čistilni napravi ustrezne velikosti. Z letom 2010 morajo na vodovarstvenih območjih prvega in drugega razreda biti vse greznice nepretočne in popolnoma vodotesne. Na ostalih območjih je za enkrat še dovoljeno zbiranje odpadne vode v pretočnih greznicah, vendar je potrebno poskrbeti za pravočasen odvoz odpadne vsebine v centralno čistilno napravo.
S prenovljeno uredbo se je rok nadomestitve greznic z malimi čistilnimi napravami podaljšal za 6 let. S tem ima lastnik objekta, ki odvaja odpadno vodo brez vsakršnega čiščenja neposredno v okolje rok za sanacijo hišnega kanalizacijskega sistema do konca leta 2021. Ta uredba velja tudi za objekt, kjer greznica ni skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje objekta. Lastnik objekta, pri katerem je bila greznica zgrajena po predpisih, mora najpozneje ob prvi večji adaptaciji objekta, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, nadomestiti greznico z malo čistilno napravo ali pretočno greznico nadgraditi s sistemom za nadaljnje čiščenje, filtracijo ali infiltracijo.
Sanitarni inšpektor ima pravico že sedaj preveriti ali smo poskrbeli za odvoz odplak iz greznice v čistilno napravo. Ob tem zahteva v vpogled račun, ki smo ga prejeli ob odvozu odplak. Na podlagi števila prebivalcev v hiši lahko hitro izračuna približno porabo vode, ki se primerja s številom in višino plačanih odvozov.
Če imamo svojo lastno greznico, moramo za enkrat odpadno vodo iz greznice odstraniti tako, da pokličemo pooblaščeno podjetje za praznjenje greznic. Edino tako bomo lahko inšpektorju opravičili pravilno praznjenje greznice. V sedanjih hišnih gospodinjstvih pa je poraba vode in s tem seveda višina odplak zelo velika. Zato je kar pogosto potrebno prazniti neprepustno greznico in je s tem seveda tudi letni strošek precej velik (cca tudi že 50 EUR/m3). Torej ne samo z ekološkega, temveč tudi iz ekonomskega vidika je sedanja gradnja greznice nesmiselna.
V greznico se iz hiše odvaja vso splakovano vodo in fekalije, medtem ko se padavinske vode iz žlebov ne odvaja v njo, temveč v posebne ponikalnice ali se omogoči prost izliv po terenu. Mesto greznice je kar se da blizu stavbe iz katere je v njo speljan kanalizacijski odvod. Hkrati je greznica tudi na takšnem mestu, kjer je omogočeno njeno enostavno vzdrževanje in praznjenje. Torej je omogočen do nje dostop tovornega vozila s sesalno cevjo.
Velikost greznice je odvisna izključno od števila družinskih članov in opremljenosti z gospodinjskimi priključki. V povprečju naj bi bila prostornina greznice vsaj 3000 litrov na družinskega člana. Ob tem seveda velja pravilo kolikor večja bo greznica, toliko manjkrat bo potrebno njeno praznjenje.
Klasična prepustna greznica je bila izdelana iz armiranih betonskih sten z debelino od 15 do 30 cm, z betonskim pokrovom. Greznica je bila v pravokotni obliki, ki je imela (vendar samo nekatere) eno ali dve notranji steni, kateri sta služili kot prekati. Prekatni steni nista bili zgrajeni povsem do vrha greznice, temveč sta se končali 30 cm nižje od zgornjega roba zunanje stene. S tem je bil omogočen pretok čistejše vode iz enega prekata v drugega. Običajno posamezni prekati niso bili razdeljeni na iste velikosti, temveč je bil prvi prekat v katerega je speljana dotočna cev iz hiše, največji in je praviloma meril od polovice do dve tretjine celotne greznice. Če sta greznico sestavljala še dva prekata, sta bila razdeljena na isto preostalo velikost. Greznični prekati so bili pomembni za lažje usedanje odplak in čiščenje odpadne vode. Na ta način se je v zadnjem prekatu zbirala najbolj čista voda, ki je skozi nezaščitena tla prosto pronicala v zemljo. Odvisno od zemeljske strukture je lahko pronicanje tekočih fekalnih odpadkov v globino zemlje potekalo več let. Dokler pač blato ni zatesnilo vse reže na dnu greznice. Vsakemu je gotovo jasno, da je takšnemu početju bilo potrebno slej ko prej narediti konec, če želimo ohraniti okolje tudi za naše potomce.
Ob uporabi greznice je potrebno preko odprtin pokrova redno preverjat višino odplak. Ko se višina odplak približa kritični višini, mora komunalno podjetje, pooblaščeno za praznjenje greznic, odplake izčrpati in prepeljati v centralno čistilno napravo. V kolikor imamo slabo ekološko ozaveščenost in morda pomislek, da bi kar sami s pomočjo traktorske cisterne odpeljali in spustili odplake v naravo, vedimo da zakonsko zagrožene kazni presegajo 1.000 EUR.
Če smo lastnik greznice, verjetno vemo, da je že pri propustni (sploh pa pri nepropustni) greznici potrebno pogosto črpanje odplak. Povprečna poraba vode v gospodinjstvu je od 120 do 150 litrov na osebo. To pomeni, da bi moralo gospodinjstvo s štirimi družinskimi člani, ki ima nepropustno greznico s prostornino 10m3, prazniti na vsakih 20 dni, kar pa seveda postane povsem prevelik strošek. Zakonodaja že sedaj nalaga, da moramo mi kot lastnik greznice poskrbeti za pravilen odvoz odplak iz greznice v čistilno napravo. To pomeni, da praznjenje greznice opravi s posebnim kombiniranim tovornim vozilom pooblaščeno komunalno podjetje. Ob tem mi prejmemo račun za odvoz komunalnih odplak. V primeru obiska sanitarnega inšpektorja na našem domu je omenjeni račun edini pravi dokazni dokument o pravilnem čiščenju komunalnih odplak.
Vsekakor je sedaj gradnja nove greznice nesmiselno početje. Ne samo zaradi okoljevarstvenega vidika in zahtev zakonodaje, temveč tudi iz ekonomskega vidika je dolgoročno smiselna investicija v lastno manjšo čistilno napravo. To seveda velja za območja, kjer sedaj in tudi v bodoče ni možen priklop na javno komunalno omrežje.

Rešitev z malo čistilno napravo

Večja okoljska ozaveščenost in seveda ostra okoljska zakonodaja sta botrovala, da se v zadnjih letih v Sloveniji povpraševanje po malih čistilnih napravah precej povečuje. S tem se je na trgu seveda pojavila tudi večja konkurenca ponudnikov omenjenih naprav. Podobno kot ostali proizvodi se tudi čistilne naprave v odvisnosti od proizvajalca in načina delovanja ter vgrajenih materialov med seboj razlikujejo. Ne samo v ceni ampak seveda tudi v kvaliteti. Pri izbiri naprave to velja vzeti v obzir. Predvsem pri cenenih čistilnih napravah naj bomo pazljivi, saj lahko tekoči stroški v dveh desetletjih presežejo stroške investicije. Naprava naj bo za upravljanje čim bolj enostavna. Mehanske električne opreme naj ima čim manj, saj se v agresivnem okolju lahko hitro pokvari. Nasploh pa je pomembna zanesljivost delovanja naprave s čim boljšimi preverjenimi učinki čiščenja. Prodajalec naj nam zadostno preizkušenost naprave dokaže z ustreznimi certifikati kot je CE oznaka na celotno čistilno napravo, ustrezna izjava o skladnosti, iz katere je razvidno, kdo je izvedel začetni tipski preizkus ter učinki čiščenja. Pomembna je seveda tudi večletna garancija, ki mora zajemati celotno čistilno tehniko, vodotesnost posode in konstrukcijsko stabilnost naprave.
Cena male čistilne naprave je v največji meri odvisna od njene zmogljivosti, ki je neposredno odvisna od števila uporabnikov. Zmogljivost čistilne naprave se izraža s kratico PE (populacijski ekvivalent). To je enota za obremenjevanje voda, ki ustreza onesnaževanju, ki ga povzroča en prebivalec na dan. Za potrebe gospodinjstva v enodružinski hiši je primerna mala čistilna naprava zmogljivosti od 4 do 6 PE. Cena male čistilne naprave je od 500 do 700 evrov na eno populacijsko enoto. Ta cena sicer lahko zaniha tako navzgor kot tudi navzdol omenjene meje. Poleg tega je cena odvisna tudi od tega ali se napravo vgrajuje samostojno, oziroma se jo sanira v obstoječo greznico. Če se gleda le s finančne plati je vgradnja lastne čistilne naprave po večini strošek, ki se ne povrne čez noč. Pri njej niti ni namen, da bi se v nekaj letih strošek investicije povrnil. Poglavitna stvar je ta, da se z njeno vgradnjo dolgoročno reši problem skladiščenja hišnih odplak. Takšna čistilna naprava bo služila nam in vsaj še eni generaciji naših zanamcev. S tem bo torej trajno zadoščeno vse ostrejšim okoljevarstvenim predpisom.
Če se primerja stroške štiri članskega gospodinjstva pri uporabi lastne čistilne naprave in nepretočne greznice velikosti slabih 10m3, se ugotovi, da je letni strošek črpanja in odvoza odplak iz greznice približno kar 1200 evrov. Letni strošek male čistilne naprave je 50 evrov s črpanjem in odvozom odplak ter 40 evrov za porabo električne energije. Stroški čistilne naprave se sicer nekoliko razlikujejo od vrste naprave in proizvajalca. Nekatere izvedbe čistilnih naprav sedaj na primer delujejo brez elektrike. Razlika med enim in drugim stroškom je na leto torej več kot očitna. Iz tega vidika se investicija v lastno čistilno napravo v primerjavi z greznico povrne v zelo kratkem času.
Cenovno najbolj ugodna opcija bo, če se več medsosedskih gospodinjstev skupaj dogovori za eno čistilno napravo, katero pozneje skupaj uporabljajo. Seveda morajo vsi sosedi biti pripravljeni za pošten odnos, saj je potrebno glede na število uporabnikov v gospodinjstvu in količino potrošene vode porazdeliti ne samo deleže investicije, temveč tudi poznejše sicer minimalne stroške. Gospodinjstva, ki uporabljajo lastno greznico ali javno kanalizacijo, so zavezanci k plačevanju državne pristojbine za odvajanje komunalne odpadne vode. Njo običajno izdaja lokalno komunalno podjetje s položnico za vodovod. Podlaga za višino izračuna pristojbine pa je količina porabljene vode iz vodovodnega omrežja in je približno polovico cene za porabljeno pitno vodo. Hišna gospodinjstva, ki imajo svojo čistilno napravo, lahko uveljavljajo 90% zmanjšanje omenjene pristojbine.
Odvisno od občinskega odloka si je v nekaterih slovenskih občinah možno pridobiti subvencijo za gradnjo lastne čistilne naprave, v nekaterih drugih občinah pa ne. Vsekakor se splača pozanimati na pristojnem občinskem uradu o možnosti pridobitve subvencije.

Na kaj paziti pri izbiri naprave?

Med manjšimi čistilnimi napravami je najbolj poznana tako imenovana mala biološka čistilna naprava. Ta je v Sloveniji aktualna šele v zadnjih letih, v tujini pa je ta poznana že več kot 40 let in je najbolj pogosta rešitev čiščenja odplak.
Princip delovanja biološke čistilne naprave je isti kot pri delovanju mikroorganizmov v naravnem okolju, ki postopoma razgrajujejo odplake. Razlika je le v tem, da mikroorganizmi v napravi zaradi večje količine nečistoče, zraka in vode to delo opravljajo v bistveno večjem obsegu in hitreje. V takšni napravi je torej nadzorovano gojišče bakterij, katere predelujejo biološko razgradljivo umazanijo. V fekalni vodi mikroorganizmi lebdijo v večjih skupinah, s pomočjo posebnih nosilcev pa se ti v napravi lahko razrastejo v tako imenovano biomaso. Ob tem je potrebno poudariti, da mikroorganizmi lahko očistijo le odpadno vodo, ki je onesnažena z organskimi odpadki. To pomeni, da je v takšno napravo lahko speljana odpadna voda iz stranišča, kuhinje (pomivalni stroj, pomivalno korito) in kopalnice (pralni stroj, banja, prha, umivalnik). V biološko čistilno napravo se ne sme spuščati mineralnih in jedilnih olj, masti, težje razgradljivih organskih odpadkov, tekstilnih odpadkov, zdravil, plastičnih delcev, barve, topila, umetna gnojila, in tudi deževnico ne, ki bi presegla delež več kot 5%.
Odvisno od modela in proizvajalca ima biološka čistilna naprava različne tehnologije čiščenja. Te se razlikujejo predvsem po tem ali mikroorganizmi lebdijo v fekalni vodi ali so ti pritrjeni na nosilce. Fekalna voda se z biološko razgradnjo lahko obdeluje v bioloških reaktorjih s postopkom z aktivnim blatom, v bioloških reaktorjih s pritrjeno biomaso, s prezračevanjem v naravnih ali prezračevanih lagunah ter z naravnim prezračevanjem s pomočjo rastlin (rastlinska čistilna naprava). V zadnjih letih so se metode čiščenja v napravah precej izpopolnile. Tako so na trgu različne izpopolnjene različice naprav s še bolj učinkovito tehnologijo obdelave odpadne vode. Kot takšne delujejo z izpopolnjeno električno in mikroprocesorsko tehnologijo z oživljenjem biomase preko prepihovanja. To so sekvenčni biološki reaktorji in biološki nosilci Kristobalit. Sodobna opcija je tudi membranska naprava. V njej se odplake čistijo preko drobne polpropustne membrane. Ta zadržuje tudi bacile, viruse in spore. Torej mikroskopsko zelo majhne delce.
Poleg stopnje učinkovitosti in velikosti naprave so pri njeni izbiri pomembni tudi stroški vzdrževanja in poraba energije, življenjska doba naprave, dolžina garancije in enostavnost upravljanja.
Največkrat je posoda čistilne naprave izdelana v kompaktnem ohišju iz plastičnih ali kakšnih drugih materialov. Njena oblika je običajno ovalna. Širina in višina ohišja je približno dva metra. Ker gre za napravo, ki se bo v zemlji nahajala verjetno kar nekaj desetletij, je pomembno, da ima naprava vsaj 25 let jamstva na konstrukcijsko stabilnost, saj se v njej dogajajo dinamični hidravlični procesi in tudi sama zemljina nikoli ne počiva. Vse kar je manj, lahko pomeni predčasne izkope in uničenje že zasajenih in kultiviranih površin okoli hiše. Priporočljivo je, da je naprava izdelana iz enega kompaktnega kosa, sicer lahko med delovanjem povzroči njeno netesnost, kar je posledica z nepravilnim delovanjem naprave. Pri napravi iz lite umetne mase naj preverimo ali je le-ta sestavljena iz dveh polovic ali je vlita v monolitnem kosu. Rezervoar naprave naj bo narejen iz čistega polietilena, brez dodanega reciklažnega materiala.
Za svoje delovanje čistilna naprava potrebuje 220 V električno energijo, vendar je njena poraba zanemarljiva. Večina naprav se vklopi le do 3 krat na dan za nekaj minut in ne delujejo ves čas. Naprava lahko brez posledic dan ali dva deluje brez elektrike. Če deluje brez elektrike več dni, se biološki procesi v napravi precej upočasnijo in učinek čiščenja se poslabša, vendar se pri ponovnem dovodu el. energije stanje hitro normalizira. Že prej je bilo omenjeno, da nekatere naprave (anaerobne) delujejo tudi brez električne energije. Njihov način delovanja je povsem samodejen, brez povzročanja hrupa.
Tudi vse ostale sedanje izpopolnjene naprave delujejo praktično brez hrupa. Prečiščena voda iz naprave vsebuje žive bakterije in jo lahko neposredno spuščamo v okolje. Približno enkrat na leto je potrebno iz rezervoarja naprave izčrpati odpadno goščo, v kateri se nabirajo odmrle bakterije.
Ob upoštevanju navodil proizvajalca o obratovanju in vzdrževanju sedanje kvalitetne čistilne naprave, vzdrževanja z njo načeloma sploh ni. Približno enkrat letno je potreben temeljit pregled naprave, ki ga naj po možnosti izvede usposobljen serviser. Odvisno od vrste čistilne naprave je črpanje odvečnega blata, v katerem se nabirajo odmrle bakterije, potrebno izvesti v obdobju cca enega leta.
Vendar kljub sedanjim vse bolj izpopolnjenim izvedbam malih čistilnih naprav naj bomo pri njihovi izbiri vseeno previdni. Predvsem pri napravah nizkega cenovnega razreda lahko v 20 letnem delovanju tekoči stroški bistveno presegajo stroške investicije. Tekoče stroške predstavlja poraba električne energije, stroški odvoza in čiščenja odvečnega mulja ter stroški za popravila.
Sanacija greznice z čistilno napravo je hitra in enostavna. V obstoječo nepretočno ali pretočno greznico se enostavno vstavi čistilni modul, s katerim se greznico spremeni v biološko čistilno napravo. Modul se pritrdi na steno ali strop greznice. Priporočljivo je, da pred sanacijo izvajalec naredi temeljit pregled obstoječe greznice in oceni na kakšen način je možna preureditev greznice.

Zamašena kanalizacija

Odpadna voda potuje po hišnem kanalizacijskem sistemu najprej iz vira odplak (umivalnik, straniščna školjka, banja, pralni in pomivalni stroj, ipd) po manjši cevi z minimalnim profilom 15 cm, ki je vgrajena v steno. Ta cev poteka vertikalno po stenah, kjer se lahko po možnosti združi z drugo kanalizacijsko cevjo do spodnjega tlaka v kleti, v katerem preide v horizontalni položaj. Da je sistem čimbolj učinkovit, je poleg zadostnega padca cevi in čim manj ovinkov cevovoda pomembna pravilna razporeditev bivalnih prostorov. V dveh ali več nadstropjih je priporočljiva razporeditev prostorov s kopalnico nad kopalnico, straniščem nad straniščem ali kuhinjo nad kuhinjo. Horizontalne cevi morajo biti speljane v zadostnem padcu, ki je večji od dveh odstotkov. V kolikor je ta manjši, mora biti zagotovljeno izplakovanje. Glavnih kanalizacijskih navpičnih vodov mora biti čim manj oziroma samo eden. V kolikor je stik med navpičnim in vodoravnim vodom večji od 30°, se na prelomu izdela revizijski element. Glavna odvodna cev z premerom 20 cm, ki poteka iz zgradbe, mora biti vkopana dovolj globoko, da je zaščitena pred zmrzaljo in morebitno obtežbo tal.
Da hišni kanalizacijski sistem nemoteno deluje, je predvsem pomembno, da se omogoči kar se da hiter odtok odplak neposredno do greznice ali čistilne naprave. Sicer se zaostale fekalne organske in predvsem ostale snovi v cevovodu kaj hitro pričnejo nabirati in povzročijo zamašitev cevi. S tem pa lahko postanejo velike nevšečnosti z smradom in celo poplavo v stanovanju.
Kljub pravilno izvedenem kanalizacijskem razvodu se cevovod zamaši predvsem zaradi metanja različnih snovi v odtok, ki nikakor ne sodijo tja. Najbolj pogosto so to damski vložki, kondomi, ostanki las, večji kosi papirja, robčki, papirnate brisače, olja in masti. Problem so tudi pralni praški, ki se lahko na horizontalnih stenah cevovoda nabirajo in strjujejo.
Če je zamašitev cevi na dosegljivem mestu oziroma na začetku odtočne cevi, odmašitev lahko hitro in enostavno sami rešimo. Večji problem nastane z zamašitvijo cevi na nedosegljivem mestu. Na trgu so sicer v ponudbi čistila, ki vsebujejo agresivne snovi. Najbolj pogosta so to lužni kamen, natrijev nitrit ali natrijev klorid. Na mestu zamašitve blizu začetka odtočne cevi lahko odmašitev hitro sami opravimo s pomočjo posebnega vakuumskega orodja, s katerim se ustvari podtlak, z žičnato palico ali z močnejšim vodnim curkom.
V kolikor zamašitve sami ne moremo sanirati, bo potrebna pomoč ustreznega strokovnjaka. Točno lokacijo zamašitve cevovoda kanalizacijski mojster določi s posebno napravo, ki jo sestavljajo sonde z vgrajenimi TV kamerami, katere so povezane z računalnikom. Največkrat so kamere samohodne in daljinsko vodene. Zaradi njihovih majhnih dimenzij se lahko njih uporablja v cevovodu z minimalnim profilom 20 mm. Odmašitev cevovoda se največkrat opravi s posebnim strojem z jekleno žico za čiščenje cevi ali s postopkom čiščenja na principu visokega pritiska.
V primeru poškodovanih kanalizacijski cevi nekateri mojstri izvajajo sanacijo cevovoda samo na določenem kritičnem mestu. S tem ni potrebno prenavljati celotnih kanalov, kar bi v dokončanem stanovanju predstavljalo velik problem.
Sanacijo kanalizacijske cevi s premerom od 75 mm do 800 mm se lahko izvede z uvlačenjem nove cevi manjšega, istega ali celo večjega premera. Poškodovano cev se nadomesti s polietilensko, polipropilensko ali drugo kvalitetno cevjo, na katero je možno izvesti vse potrebne priključke. Druga možnost je sanacije cevovoda s pomočjo prevlek iz steklenih vlaken. S to metodo se uspešno popravijo poškodbe tako v cevi kot tudi na spojnih mestih. Prevleka iz steklenih vlaken je debela največ 6 mm in je nerobata, kar ne poslabša hidravličnih in pretočnih lastnosti cevi.
Vgradnja posebnega tesnila v notranjost poškodovane cevi je novejša sodobnejša možnost adaptacije cevovoda. Najprej se cevovod temeljito očisti. Zatem se s pomočjo črpalke posebno samotesnilno tekočino vbrizga v notranjost cevi. Sestava omenjene tekočine temelji na mineralno kristalno osnovi. Razporejena tekočina na hiter način samodejno zatesni vsa kritična mesta na notranjih stenah cevovoda.

Zakaj uporabljati deževnico?

Za dovolj dober rezultat smotrne izrabe pitne vode ne bo dovolj le njeno varčevanje. Neprimerno več bomo pri vodi iz komunalnega omrežja privarčevali, če bomo vodo, ki jo sicer uporabljamo za zalivanje, pranje in splakovanje, izrabljali iz deževnice.
Slovenija je na srečo v takšnem vremenskem pasu, kjer so več ali manj pogoste padavine skozi celotno leto. Torej po eni strani imamo vse več problemov z vodo iz javnega omrežja, po drugi strani nam pa brezplačna deževnica odteka pred domačim pragom. Zakaj jo torej ne bi izrabili?
Z izkoriščanjem deževnice, ki se steka iz naše strehe, lahko prihranimo celo približno 50% pitne vode. Običajno se investicija v sistem zbiranja deževnice povrne v treh do petih letih.
V primerjavi s podtalnico, ki se jo uporablja v vodovodnem omrežju, je deževnica mehka voda in ne vsebuje nikakršnih mineralov. Posledično s tem zaradi uporabe deževnice v pralnem stroju, WC splakovalniku, pipah in grelnikih ne nastaja vodni kamen, pa tudi zmanjša se poraba pralnega praška. Ker deževnica ne vsebuje železa, mangana in drugih kovin, je v primerjavi s podtalnico bolj primerna za zalivanje rastlin.
Z razmišljanjem o izrabi deževnice se nam verjetno pojavi veliko vprašanj na katere ne znamo odgovoriti. Kako velik rezervoar potrebujemo in na kakšnem mestu mora ta biti, ali so potrebni filtri in kakšni morajo biti, je vsaka vrsta strehe v redu za izrabo deževnice, ipd.
Najbolj primerna streha za izrabo deževnice je tista, ki ima gladko površino. Torej je primernejša novejša kritina kot stara z grobo in pogosto poškodovano površino. Predvsem so primerni glineni strešniki, pa tudi kritina iz umetnih snovi. Starejši betonski strešniki in bitumenska kritina so manj primerni. Zaradi grobe površine se na takšni strehi zadržuje prah in druga nesnaga, ki jo deževnica s sabo odnaša do zbiralnika. Sicer gre deževnica še preko filtrirnega sistema, vendar kljub temu je pomembno, da že s strehe odteka čim bolj čista voda. Priporočljivo je, da se deževnica steka v hranilnik preko celotne površine strehe.

Princip delovanja sistema

Delovanje sistema za izrabo deževnice poteka po naslednjem zaporedju. S strehe odteka deževnica po žlebovih v cevi, ki so speljane preko glavnega jaška v rezervoar – hranilnik. Pred vstopom v zbiralnik gre deževnica še skozi filtre. Z uporabo finega oziroma mikro filtra se doseže zelo kakovostno deževnico. S črpalko se vodo črpa iz hranilnika, ki potuje po vodovodnem razvodu do izpustov. Pri sedanjih sistemih je vklop naprave za črpanje vode zagotovljen samodejno. Torej, ko odpremo izpustno pipo, prične deževnica teči iz nje. Sedanji sodobni sistemi imajo s pomočjo senzorjev celo možnost samodejnega preklopa na dovajanje vode iz komunalnega omrežja v času, ko deževnice ni na razpolago.
Nalogo glavnega rezervoarja za skladiščenje deževnice lahko opravlja sicer star vodnjak, betonska cisterna ali opuščena cisterna, ki je bila namenjena za kurilno olje. Ob tem je pomembno, da je slednja očiščena in ima notranjo plastično prevleko. Precej bolj praktična izvedba pa je posebej v ta namen izdelan plastični rezervoar. Kot takšnega ponujajo proizvajalci v kompletu s celotnim sistemom. Plastični rezervoar je za deževnico še posebej primeren, ker so njegove stene povsem gladke. S tem ne more prihajati do nabiranja mikroorganizmov na površini stene.
Pri izbiri rezervoarja je pomembno, da se izbere tistega, ki ima ustrezno prostornino glede na naše razmere in potrebe. Za 3 do 4 člansko gospodinjstvo je primeren rezervoar s prostornino 5 kubičnih metrov. Ob izbiri velikosti hranilnika pa ne smemo pretiravati in imeti v mislih, da večji kot je, dlje časa bo rezerva z deževnico. To je precej napačno mišljenje. Kljub vgrajenim filtrom obstaja nevarnost, da se bo zaradi premajhnega odvzema deževnice iz prevelikega rezervoarja ta usmradila. Poleg tega z večjim hranilnikom seveda nastane tudi večja investicija. Pomembno je tudi, da je dotočna cev v rezervoar pravilno speljana. Ta ne sme biti vgrajena na vrhu rezervoarja, temveč na njegovem dnu. S tem se bo dovedena deževnica s shranjeno v hranilniku celotno premešala. Z vgrajeno dotočno cevjo na vrhu hranilnika pa se bo premešala le zgornja plast vode. Hranilnik deževnice mora imeti pretok, skozi katerega se v primeru polnega rezervoarja deževnica pretaka v ponikalnico.
Največkrat se rezervoar deževnice vkoplje v zemljo zraven stavbe. S tem je hranilnik skrit in po nepotrebnem ne zaseda dodatnega prostora. Poleg tega je zaščiten pred toploto in sončno svetlobo. Shranjena deževnica pa ima ustrezno nizko temperaturo. Posledično se s tem zavira razmnoževanje mikroorganizmov. Za vgradnjo hranilnika v zemljo ni potrebnega nikakršnega betonskega temelja. Enostavno se le izkoplje dovolj veliko jamo. Priporočljivo je, da je višina jame čimbolj točna z višino rezervoarja, širina pa približno pol metra širša od zunanjega premera posode. Dno jame mora biti utrjeno in poravnano oziroma ravno, saj sicer zgornji pokrov rezervoarja ne bo poravnan s terenom. Upoštevati je treba še dovod električne energije za delovanje sesalne črpalke.
Podzemni plastični rezervoar je lahko vkopan praktično kjerkoli v bližini objektov, s katerih odteka deževnica. Torej je lahko na vrtu, dvorišču ali dovozni poti. V kolikor se bo preko rezervoarja vozilo z avtomobili ali težjimi tovornimi vozili, se naj pri proizvajalcu pozanimamo o pravilni izbiri. Proizvajalci imajo v ponudbi tudi povozne sisteme.
Pri novogradnji običajno ni problema z vgradnjo podzemnega rezervoarja, saj okolica hiše še ni dokončno urejena. Večji problem se pojavi pri dokončani hiši z urejenim vrtom in izdelano dvoriščno oblogo. Če nimamo možnosti vgradnje podzemnega hranilnika, je priporočljiva njegova montaža v kletni predel stavbe. Seveda je ob tem prej potrebno preveriti, če bomo rezervoar lahko skozi vrata spravili v kletni prostor. V kleti se deževnica v rezervoarju preko poletja še vedno ne bo preveč segrevala, v zimskem času pa ne bo zmrznila. V neogrevani garaži ali lopi ravno zaradi nevarnosti zimskega zmrznjenja ni primerno mesto. V nekaterih (redkih) primerih se rezervoar lahko namesti na podstrešje. Zaradi statičnega problema pri nosilnosti stropne plošče je običajno možno namestiti le manjši hranilnik. Če podstrešje ni dovolj izolirano in ogrevano, lahko nastane še problem z zmrzovanjem deževnice in previsoko poletno temperaturo.

pripravil: M.A.

Najbolj brano